Slike akademske slikarke in magistrice umetnosti Klementine Golija niso običajne krajine, čeprav premorejo tovrstne vsebinske vzgibe ter v pristopih in v posameznih segmentih aludirajo nanjo. Namesto klasičnega prikazovanja pogledov na stvarnost, se avtorica od zunanjih nagovorov odmika v notranje svetove, k viru duhovne, filozofske refleksije, obuja spomine in razkriva osebne uvide. Do videnega in doživetega vzpostavlja samosvoj, povsem intimen odnos, ki ga uresničuje z avtorsko močno likovno poetiko.
Z izoblikovanim in klenim artističnim korakom potuje po svojih duhovnih krajinah, jim daje pridih imaginarnosti in magičnosti. Še tako žanrske vsebine, ob katerih se zaustavlja v toku življenja, v njenih likovnih prizadevanjih dobijo presežnost slikarkinega občutja in introspektivnega sporočila.
Temelje osebne likovne smeri, v kateri so prisotne prefinjenost, subtilnost in likovna estetika, je vzpostavila že v času študija na Accademie di Belle Arti di Brera v Milanu. Dodatno jih je artikulirala na podiplomskem študiju slikarstva in grafike na ljubljanski likovni akademiji, predvsem pa jih preverja, nadgrajuje, izčiščuje in globlje osmišlja skozi leta predanega in kontinuiranega delovanja. Tako ob likovni prepričljivosti in zrelosti vseskozi ohranja draž kreativne radovednosti.
Na (p)oseben način resničnost preoblikuje v sodobno, abstraktno zasnovano krajino. Avtorskim rešitvam sledimo že pri ustvarjanju krajinskega prostora na slikarskem platnu. Skrbno in premišljeno namreč postavlja kompozicijsko zasnovo.
Najprej je sledila naravnim smernicam in centralni poudarjenosti. Kasneje je prestopila v strogo, horizontalno členitev slikovnega polja. Ploskovite, eksaktno določene pasove je zaznamovala z monokromnim ovrednotenjem ter z izborom barv asociativno osmišljala posamezni del. Ne glede na notranjo konstrukcijo pa izhodiščni princip predstavlja dialog med zemljo in nebom, med materialnim in duhovnim, med tukaj in tam. S tem že v temelje polaga osebno bistvo, vzpostavlja globlje poslanstvo svojih umetniških dejanj, razkriva intimen odvod realnosti in prestop v izvirno likovnost in vsebinskost.
Po geometrijskih kompozicijskih konceptih se avtorica v najnovejšem ustvarjalnem obdobju ponovno vrača k organski zasnovi. Uresničuje jo še bolj likovno osmišljeno, s čimer dosega tudi nove vsebinske naglase. Njena dela temeljijo na naravnem prostorskem ključu. Slikarko zanima vzpostavljanje konfiguracije krajinskega izseka, v katerem briše vse podrobnosti in se osredotoča le na temeljne komponente krajinskega »obraza«. V spodnjem delu slikovne ploskve postavlja zemeljske sklade, katerih nazornost dosega s strukturalno izrazitimi aplikacijami. Nad tovrstnim težiščem v neskončnost odpira zračen slikovni prostor, ki se v nekaterih rešitvah zdi kot vsemirje. Na njem se namreč poleg oblačkov pojavljajo tudi krožne forme, ki nam približujejo planetarne oblike.
V izbranem izseku si prizadeva ustvariti atmosfero. Določa jo s prisotnostjo svetlobe. Čeprav je s svetlimi, toplo peščenimi polji v svojih prizorih vseskozi na nek način objektivizirala vseprisotno svetlobo, gre v najnovejših delih še posebej odločno svetlobi naproti. V preteklosti je bila ta imaginarna, brez jasnega vira, sedaj pa učinkuje kot osvetljevalka, ki v avtorici lastni ambientalni resničnosti vzpostavlja skoraj naravno temporalno stanje. Dodatne iluminacije namreč prihajajo iz slikarkine sončne notranjosti. Morda prav zaradi tega ne nastajajo sledi senc, temveč se nadvse pretočno širi vzvišena svetlobna moč, ki seva na površini in sega v globino ter ob tem preigrava občutene svetlostne razlike.
Vzpostavljen in osmišljen slikovni prostor ter njegovo osvetljeno stanje postanejo polje izpovednosti. Avtorica jo zaupa risbi, barvi in karakterno raznolikim kolažnim aplikacijam. Z odličnim obvladovanjem likovnih izraznih elementov dosega razkrivanje tudi povsem osebnih, nevidnih vsebin. V Klementininem svetu vidno-nevidnega ima osrednjo vlogo risba. V tem grafičnem oziroma črtnem prikazu se koncentrira njen duševni, duhovni in emotivni odnos do zunanjih stvari in stanj. Z značilno, neposredno izživeto, intuitivno črno črtno sledjo ustvarja poenostavljene, izčiščene, avtorsko artikulirane forme, ki jih vodi vse do znakovnosti. Čeprav je risarska govorica abstrahirana, preko asociacij in simbolnih vrednosti prinaša utrinke resničnosti, najpogosteje vezane na arhitekturo in vegetabilne oblike. Z njo riše tudi geometrijske like: krog, elipso, trikotnik in kvadrat oz. kocko. Vanje ujame obče in predvsem osebne simbolne pomene. S segmentirano linijo oblikuje koncentrične kroge, ki se zdijo kot sonce, kot labirint oziroma simbol iskanja, kot drevesne letnice ali pa kot sledi prstnega odtisa, ki predstavlja osebni identifikacijski simbol. Ko dvoje spiralastih linijskih zapredkov spoji v celoto, nastane simbol neskončnosti. Najpogosteje pa je uporabljena oblika mandorle s krogom na sredini, ki v različnih variacijah predstavlja Notranje oko. Mandorla sicer izvira iz krščanskega srednjeveškega slikarstva, a avtorica jo intimizira. Z njo naredi stvari vidne, jih postavlja v svetlobo, v luč. V svoje rešitve vključuje tudi psihološki aspekt in tako ji oko predstavlja intimen meditativni center, obliko introspekcije. Forma očesa se v slikovnih jedrih zbistri oziroma dokončno izoblikuje. Velikokrat je ujeta v trikotniško obliko, ki jo lahko razlagamo večplastno, skozi različne kulturološke vidike ali pa le kot naravni element razgibane pokrajine. Skozi vizualno moč črtne sledi, njeno neposrednost in ekspresivno izživetost se potrjujeta slikarkina moč in edinstvenost. Risbi daje dodaten primat in posebno zavetje z uresničevanjem na tankih, prosojnih papirjih, ki jih umešča v dogajanje po kolažnem principu, kateremu lahko sledijo tudi dorisave.
Forma risarskega koncentrata raste iz trdnih zemeljskih skladov, najpogosteje pa »svečano« lebdi in obvladuje celoten slikovni univerzum. Zaznati je celo, da jo vpenja na konkavno linijo svojega nebesnega svoda.
Barvni koncept je prefinjen, žlahten v niansah in tonskih gradacijah. Predstavlja slikarkino potovanje po geografsko raznoliki, njej ljubi pokrajini, segajoči od notranjosti kontinenta do morja, vselej pa tudi do neba in do srca. V nepogrešljivih nežnih, pastelnih barvah zažarijo premišljeno odmerjene tople in intenzivne, včasih celo nekaj metalnih odtenkov. Barvni imenovalci in nanosi so karakterno raznoliki; monokromne partije so v dialogu z barvno pestrimi, lazurni nanosi pa s plastenimi in snovno konkretnimi. Vselej pa so za tenkočutno koloristko barve mnogo več kot materija. So nosilke vsebin, spoznanj, stremljenj po čistosti in po toplini. So objektivizacija svetlobe same.
Slike Klementine Golija so intimna vez z naravo, z življenjem. So odsev pogleda, ki vidi dlje in seže globlje. So spoj duhovnega bogastva, čustvene odprtosti in likovne prefinjenosti, ki z estetizirano poetičnostjo zaživi na slikovnem polju. Raznolikosti povezane v harmonijo in ožarjene s svetlobo so kot vzgonska sila za prestop v nadprostorskost in nadčasovnost, v slikarkin (p)oseben, vmesni prostor, ki pušča odprta vrta tudi gledalcu.
Naredimo korak Svetlobi naproti.
Anamarija Stibilj Šajn
