"Premagovanje revščine ni dejanje dobrodelnosti. Je dejanje pravičnosti. Je zaščita osnovnih človekovih pravic, pravice do dostojanstva in spodobnega življenja." Nelson Mandela
Organizacija Združenih narodov je 22. 12. 1992 z resolucijo 47/196 razglasila 17. oktober kot svetovni dan boja proti revščini. Povabila je medvladne organizacije, da podprejo prizadevanja države, da se na ta dan predstavi in promovira aktivnosti, ki bi izkoreninile revščino.
Na svetu se 1,2 milijarde ljudi bori s preživetjem z manj kot enim dolarjem na dan. Približno 25 tisoč ljudi vsak dan umre zaradi lakote in revščine ter z njima povezanimi vzroki. To je en človek na vsake tri sekunde in pol, večina umrlih je otrok.
To so podatki, ki jih imajo Združeni narodi in njegove agencije (WHO, FAO, IFAD, ILO, IMF) že desetletja, a revščina in z njo tesno povezana lakota ostajata najpogostejši vzrok smrti na svetu.
Na Zemlji se pridela dovolj hrane za osnovne potrebe vsega človeštva, toda največja težava je njena ustrezna porazdelitev. Običajno so lačni ujeti v najhujšo revščino, kar je začarani krog, ki ga je skoraj nemogoče razkleniti brez zunanje pomoči. Najrevnejšim primanjkuje denarja za nakup hrane ali kmetijskega orodja in semen. S stalno podhranjenostjo postajajo šibkejši in dovzetnejši za bolezni, s čimer se zmanjšuje njihova sposobnost za delo, zaradi česar postanejo še revnejši in s tem bolj sestradani. Začarani krog se za milijone ljudi v Afriki, Aziji in Ameriki konča s smrtjo.
Svet se krutih dejstev zave ob 16. in 17. oktobru, ko si drug za drugim sledita svetovni dan hrane in dan boja proti revščini. Toda ali programi Združenih narodov in človekoljubnih organizacij delujejo? Glede na eno milijardo ljudi, ki morajo preživeti z manj kot 1,25 dolarja na dan, je človeštvo še daleč od cilja o izkoreninjenju najhujše revščine.
V Evropi ne merimo absolutne revščine, temveč ugotavljamo, koliko ljudi je relativno revnih, torej revnih v primerjavi z drugimi. Predpostavljamo, da so revne tiste osebe, ki si ne morejo privoščiti načina življenja, običajnega za družbo, v kateri živijo, to pa vodi v socialno izključenost. Ne gre le za osnovne dobrine, kot so hrana, obleka, obutev, stanovanje, pač pa tudi za dostop do nekaterih dobrin, npr. do komunikacijske tehnologije, do družabnih dogodkov, do sovrstnikov …
Po podatkih Eurostata za leto 2009 je v državah članicah EU približno 16 % ali 80 milijonov ljudi živelo z dohodkom, ki je bil nižji od praga tveganja revščine.
Po zadnjih podatkih je v Sloveniji v letu 2010 pod pragom tveganja revščine živelo 12,7 % ali 254.000 ljudi. Njihov mesečni razpoložljivi neto dohodek je bil nižji od 587 EUR na odraslega člana gospodinjstva.
"Kjer koli je ženska ali moški obsojen na življenje v skrajni revščini, so kršene človekove pravice. Edina dolžnost tukaj zbranih je, da se te pravice spoštujejo," je pred več kot dvema desetletjema v Parizu izjavil oče Joseph Wresinski, čigar združenje "ADT četrti svet" je mobiliziralo francosko javnost in izpostavilo vprašanje revščine v svetu.
V celoti se revščine verjetno ne bo dalo nikoli izkoreniniti, a vendar lahko pomagamo, da bi jo vsaj malce zmanjšali.
