Ob članku Svinjska glava med plastiko, ki je bil 13. junija 2009 objavljen v Večerovi prilogi V soboto, sem se zamislila. To ponavadi traja kakšnih 5 minut, potem pa mi druge skrbi preusmerijo misli. Kanta za smeti – ali bolje rečeno vse, kar v kanto mečem, pa mi kar ne gre iz glave.
Da smo ljudje svinje, to sem že vedela. Pa vso spoštovanje do inteligentnih kopitarjev (družina suidae), poimenovanih z enako besedo. Kot beli dan mi je jasno tudi, da smo »skeptični, prezaposleni, malo leni«, kot je za isti članek povedal Janez Letnik, vodja centra Saubermacher Slovenija v Lenartu, ki se ukvarja z odstranjevanjem odpadkov. Kot da sem morala prebrati, da sem se zavedla, kaj vse ljudje, kljub zelo smiselnemu zakonu o ločevanju odpadkov, še vedno mečemo v isto posodo za smeti: polomljena sončna očala, polne plenice, kosti, stare gume, razbito ogledalo, pepel, plastenke z zažganim oljem, klobase, cigaretne ogorke in, žal, še marsikaj. Samo zato, ker se nam ves čas mudi in ni časa za sortiranje, še manj pa smo se pripravljeni sprehoditi do najbližjega ekološkega otoka. Bljah!
Kapo dol pred delavci, ki nas rešujejo pred zadušitvijo v lastni nesnagi. Med branjem članka sem se morala nasmehniti izjavi delavca Ivana, ki mi je dal krasno idejo – pravi namreč, da dandanes vedno manj ljudi razmišlja o poklicu smetarja kot umazanem delu in da jih pred prazniki že nekaj let na dan odvoza pred hišami čakajo skromna darilca (kava, vino). Vesela sem, da smo se začeli zavedati, kako pomembno vlogo igrajo fantje, ki se vsak (ali vsak drugi) teden v mrazu, dežju, največji vročini, ni pomembno, počasi vozijo od hiše do hiše, od ene smrdljive kante do druge in z več ali manj humorja prenašajo velikokrat oholo »gospodo«, kateri v resnici delajo neznansko uslugo.
Morda še najbolj presenečena pa sem bila nad dejstvom, da se šele po tem poučnem branju zavedam, da tudi sama ne znam (dovolj dobro) ločevati odpadkov. Papir, plastika, steklo, kovine, to so nedvoumne osnove. Potem pa berem, da jogurtov lonček ali sokov tetrapak, ki ni bil opran, ni primeren za reciklažo in konča na deponiji nesortiranih smeti. Hvala za povezavo z virtualnim svetom, ki mi omogoči, da s klikom na spletno stran saubermacher.si brskam za potrebnimi informacijami. Da me recimo poučijo, kam s polomljenim ogledalom in papirnatimi robčki. In ugotovim, da ogledala v zabojnik za steklo ne sodijo, robčki (in ves ostali higienski papir) pa ne v zabojnik za papir, ampak med biološke odpadke. Rabljene zobne ščetke moramo odlagati med ostale odpadke, ne med plastiko. Hmmm. In brskam naprej. Dobro, vedela sem da tetrapak od mleka (splahnjen, seveda!) spada med plastiko. Izvem še, brskam tudi po drugih spletnih straneh podjetij za ravnanje z odpadki, da kosti in živalske kože sicer spadajo med biološke odpadke, a jih na domači kompost ne odlagamo, pa tudi da papirnatih piknik krožnikov ne bodo veseli, ko bodo padli iz zabojnika za papir. Kam s plenicami, še nisem ugotovila, saj me zanima, kam s polnimi, torej uporabljenimi, ki med plastiko ne sodijo (tja le izpraznjena in čista embalaža) …
Brala sem še o čisto posebnem režimu pobiranja smeti v Piranu. Razumem, mestna arhitektura je drugačna kot pri nas in zdi se mi hvalevredno, da smetarji za smetmi v različnih barvnih vrečkah, zanje nastavljenih pred vrati, pometajo, celo pomivajo. Medtem ko Milica Maslo, članica uprave Javnega podjetja Okolje Piran, javno ne upa razglašati, kje so že našli v poletjih nastavljene zabojnike za ločeno zbiranje smeti. Sramota. Prav navdušena sem nad smetarji, ki v vsakodnevnem delu z nadurami, ki še vedno smrdi, ne izgubijo smisla za humor.
Če se bo 15. julija po Sloveniji res zaprlo 23 deponij, je še toliko bolj pomembno, da končno začnemo razmišljati kot inteligentni ljudje, ne kot svinje. In ker sije sonce, bom kar sedla na kolo in se s polno košarico odpeljala do ekološkega otoka. Telo mi bo po dveh urah sedenja za računalnikom hvaležno.
Viri:
N. Kramberger: Svinjska glava med plastiko. Večer, priloga V soboto (13. 6. 2009). 20–23.
