Tadeja Šef: Starka

Sedela je tam,

starka na tleh,

z molitvo v očeh.

Nevidne oči, grobe dlani,

kaj res nikogar ni?

Čakala je sonca v nočeh

in vode na suhih tleh.

Nikogar ni bilo,

a vendar nihče pozabil ni na njo,

v dneh,

ko sijalo je sonce v očeh.