Čaka me,
na dnu vrtinca
vselej
požigam razmetane omare,
smeti,
kosti,
še vedno se reži
in čaka
v žarišču,
s široko odprtimi rokami,
poplaknem ga,
a ga ne premami,
večtisočkrat v omami,
ga najdem tam,
z nasmeškom, ki se mi gabi,
a je tisto,
kar dekletce rabi.
