Udeležila sem se zadnje ponovitve predstave Odmevi iz prahu, ki se je zgodila sredi marca v Mini teatru na Križevniški ulici. To je prvi avtorski projekt Tamare Polanc. Glasbena pedagoginja in plesalka je želela raziskati odnos klavir-telo, združila je svoja talenta in občinstvu pričarala čudovito predstavo, v kateri se pokloni štirim skladateljskim velikanom: Bachu, Beethovnu, Chopinu in Mozartu.
V dvorani je čista tema. Tamara najprej prižge štiri sveče, zagledamo star črn klavir in nekaj rekvizitov: smoking, belo lasuljo, žabó (bel ovratnik z volančki), ki jih kasneje uporabi za impersoniranje različnih skladateljev. Bach in Beethoven sta v smokingu, Chopin ima žabó, Mozart pa vse tri rekvizite. Najprej slišimo Bachov Preludij v c-duru. Tamara sedi za klavirjem, glasba izpod njenih prstov giblje njeno telo. Nato je na vrsti Beethovnova 5. Simfonija (Simfonija usode). Po uvodu, ko posnetek prevzame klavirski del, se pianistka prelevi v plesalko. Vstane zapleše po odru, vzame palico, oponaša skladatelja, ki piše partituro. Potem začne dirigirati, v ritmu glasbe se mečuje z nevidnim nasprotnikom, udarja s palico po stenah in klavirju. Ko se skladba konča je umetnica pošteno zadihana. A z naslednjo skladbo se umiri. Chopinov nokturno v e-molu iz opusa 72. je pravo nasprotje divji 5. Simfoniji. Plesalko zajame melanholija, splazi se pod klavir in se zvije v klobčič, leže utaplja svojo bolečino. Mozartova sonata v c-duru na oder spet prinese živahnost, Tamara/Mozart se po odigranem uvodu z nasmejanim obrazom uleže na črni les, leti in plava po klavirju, z nalezljivo pozitivno energijo okuži tudi gledalce. Ko se zadnja skladba konča upihne vsako svečo posebej in se zahvali mojstrom za njihova dela.
Predstava me je navdušila. Tamara je pokazala, da ni samo pianistka in plesalka, ampak tudi igralka: pri upodabljanju skladateljev si pomaga z izrazito obrazno mimiko. Med predstavo ne govori veliko, sem in tja navrže kakšen stavek, a to nikakor ne zmoti, vse ostalo povedo gibi in glasba. Tamara Polanc je gledalcem povedala zgodbo skladateljev, ki so jo spremljali kot pianistko in glasbeno pedagoginjo na čisto svoj način, z malo besedami, a veliko izraznosti. Upam, da se bo lotila še kakšnega samostojnega projekta te vrste.
