Drage bralke, dragi bralci, radi berete? Katero knjiga vas je navdušila v zadnjih dneh? Lahko nam pišete na: [email protected]
»Lasje so mu frfotali. Tako je koračil tam zunaj v morju, v vetru, pred megleno brezmejnostjo. In iznenada, ko da ga je navdihnil spomin ali nagib, je v lepem obratu zasukal telo iz osnovne drže: roko je držal v boku, čez rame je gledal na breg. Tam je sedel gledalec tako kot je sedel nekoč, ko je ta somračnosivi pogled, poslan s tistega praga, prvič srečal njegove oči. Glava je ob naslonu stola počasi sledila stopinjam onega tam zunaj; zdaj se je dvignila, ko da gre naproti pogledu, in padla na prsa, da so mu gledale oči izpod čela. Njegovo obličje pa je kazalo ohlapni, predano zatopljeni izraz globokega sna. Bilo mu je, kakor da se mu bledi in mili psihagog tam zunaj smehlja, mu daje znamenje: roko je bil dvignil iz boka, in zdelo se mu je, da kaže ven, da se dviga pred njim v obetavno neizmernost. In, kot že tolikokrat, se je odpravil, da mu sledi.
Minute so prešle, preden so mu priskočili na pomoč, ker je pri strani zdrknil s stola na tla. Prenesli so ga v sobo. In še istega dne je svet vzdrhtel v spoštovanju, ko je izvedel vest o njegovi smrti…«
(1911)
(Thomas Mann: Smrt v Benetkah)
