Tina Pegan: Nič
V pest stisnem rjuho.
Telo se kot struna vznemiri,
ko z gibi in dotiki proizvajava impulze.
Hlastno jih pogoltneva.
Jih v sekundi umoriva s konicama jezika.
Navidezno obstaja le nič.
Dolgo stojim na eni nogi,
v strahu pred naslednjim korakom.
Le ena misel me hrabri:
sem marioneta v tvoji odločni dlani,
spreminjajoča se točka ponosne usode.
Nič – umorim ga.
Zarežem v najin izhod.
