Spoštovani,

20, januarja se v Medvodah pričenja humanistična rezidenca Branislava Sušnik, ki bo trajala 14 dni. Na razpisu za rezidenco, kamor je bilo prijavljenih 20 predlogov iz Urugvaja, Slovenije, Argentine in Paragvaja, je komisija izbrala antropologinjo, cineastko, aktivistko, docentko in raziskovalko Glorio Scappini iz Paragvaja.

Gloria Scappini je diplomirana etnologinja, specializirana za zgodovino, iz socialne antropologije in primerjalne sociologije je magistrirala na pariški univerzi Paris X –Nanterre, Francija, in se specializirala za amerikanistično etnologijo južnoameriškega nižavja. Terensko delo je začela leta 1998 z ljudstvom Aché, po letu 2003 pa je proučevala ljudstvo Mbya Guaraní in raziskovanje obogatila s študijem razmerja med paragvajskim narodom in državo ter etničnimi manjšinami, ki ga kombinira s popisovanjem in vrednotenjem gvaranske kulture. Režirala je etnografski dokumentarni film Besede-duše, katerega protagonisti so Mbya Guaraní, ki je bil kot najboljši etnografski film nagrajen na Festivalu etnografskega filma v Recifeju, Brazilija, 2013. Prav tako raziskuje različna področja paragvajske in feministične antropologije. Je konsultantka in svetovalka za človekove pravice, staroselska ljudstva, medkulturnost in njihov razvoj ter ohranitev jezika; univerzitetna učiteljica, koordinatorka za izobraževanje in razširjanje antropološke misli in avtorica različnih publikacij s področja svojih raziskav ter predavateljica na domačih in mednarodnih kongresih.

Predlagani raziskovalni projekt bo skušal artikulirati metodologijo avtoetnografije in afektivne antropologije s kratko potopitvijo v slovensko realnost ranljive ali prikrajšane družbene skupine v okoliščinah rezidence. Projekt zajema iskanje in uporabo metodologije udeleženega opazovanja skupine ljudi ali družbenega prostora, ki ga zaznamujeta ranljivost in marginalnost, z namenom vzpostavitve povezave z avtohtono etnologijo in predmeti, ki gradijo njihovo zavedanje. Na ta način bo projekt prepoznal prostore in mehanizme izključevanja, razlikovanja, diskriminacije ter njihovi ustreznice na širši družbeni ravni.

Uporaba avtoetnografske pripovedi bo omogočila ne le umestitev opazovanja v subjektivne procese odkrivanja in elaboracije, temveč bo prispevala tudi h konstrukciji razkritega in pomena izkušnje človeške interakcije med terenskim delom. Del projekta je tudi ženske izkušnja antropologije in stika z novimi “eksotičnimi” predmeti v dekolonialni vaji, kjer se označevalci zamenjajo in kjer eksotičnost, ki jo simbolizira podoba tropskega Indijanca v očeh Branislave Sušnik, postane ekostičnost realnosti slovenske marginalnosti v očeh paragvajske antropologinje.

Predviden način restitucije: Esej s fotografijami in/ali vizualnim gradivom iz etnografske zbirke (sheme, terenski zapiski, opombe).