Drage bralke, dragi bralci, katera misel, pesem, proza… vas je pritegnila danes? Lahko nam pišete na: [email protected]
Slekel je premočeno srajco in jo vrgel na sedež v čolnu in potem gol do pasu veslal naprej. Sonce je žgalo. Pa nobenega pihljanja. Po soncu in po predstavi, ki se mu je usedla v glavo, potem ko je doma večkrat natančno ogledoval zemljevid, bi moral biti zdaj skoraj na polovici plovbe, nekje na jugozahodnem delu Otoka, kjer je z makijo porasel hrbet dolgega hriba, ki se je za njim na sredini dvignil skoraj do sto metrov nad morjem, že začel spuščati proti vodi in se potem v dolgem repu kopnega z nizko, redko in ostro travo, med katero pa si našel tudi sivko ali celo tenka stebelca divjih špargljev, iztekal proti južnemu rtu Radina Punta v morje. Seveda ta rt ni tako nedolžno izginjal v morju, kakor je videti od daleč ali kakor se ravno zdaj pred njim na levi dotika gladine.
(Tone Partljič: Ljudje z otoka, Beletrina, 2022)
Knjižno noviteto Toneta Partljiča: Ljudje z otoka, Ventilator besed toplo priporoča v branje. Prijetno literarno potovanje.
