Sonce, oj to vroče sonce
kaj tako vsiljivo žgeš,
kaj s to malo pridno punčko
vse te dneve že počneš?
Prej vesela, razigrana
in navihanih oči,
zdaj pa drema lenuhari,
lene očke skup tišči.
Saj še muci ne nagaja,
Nič za škatlice ne da,
saj še pupe več ne mara
in papirčkov ne packa.
To vam rečem, dragi moji,
to bo res bolezni znak.
Hitro, urno sem zdravilo:
Zvrhan škaf vode za vrat!
(Zvonec kliče, berilo za drugi razred, DZS, 1977)
