O Tonetu Pavčku, pesniku in prevajalcu, smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali. Prav tako predstavljali njegove pesmi, ki so večne. Pesnika sem tudi osebno poznala, kar mi je v veliko veselje in ponos. Z veseljem se večkrat poglobim v njegovo poezijo.
Tone Pavček: Ljubezen
Deček samemu sebi napoti,
sam kakor kamen ob poti,
pozabljen tako od vseh živih
kot od neba in angelov dobrotljivih,
je pred usodo zlo in nemilo
bežal v pustoto in srečal vilo.
Vila s čarno besedo in smehom
milih oblin in z brezgrešnim grehom
ga je s kretnjo preprosto in nezaigrano
dvignila k sebi v prvo pijanost.
Položila mu je ljubezen za vzglavje
in on je prestopil v novo poglavje.
Tako je v novi blesteči slepoti
odrekel stari veri in svoji samoti
in zdaj stopa pod kupolo nebeško
kot fant in nič več po deško.
(Tone Pavček: Majnice, Fulaste pesmi)
