V srcu, če je pravo, je zmeraj prostora
za mnogo (tisoč in več) lepih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
Vanj pridejo čez dolgo ali pri priči
kot sonce v sončnico,
kot žarek v žarnico
trate in trte, drevesa s ptiči
in kakkšno samotno brez njih,
in vetra dih,
vanj se naseli že čisto zarana
mama
in oče tudi, če se ravno potrudi,
potem pa pride nekega dne
v to srce
deklica, bog ve od kod in zakaj
k tebi poslana.
Za njo je prostor v srcu poln
in čudno vznemirjen,
kot da prišlo je z njo
vate celo vsemirje.
In potem krožiš, zvezda med zvezdami,
nad hišami, polji, nad cestami,
krožiš kakor brez težnosti,
a poln nežnosti…
(Tone Pavček: Majhnice in majnice, Miš založba, 2009)
Drage bralke, dragi bralci, zakaj imate radi poezijo?
