Tonka Škugor: Srečanje z zmajem

0
381

Nekoč je živel skopi kralj, ki je vladal deželi, ime mu je bilo Leopold I. iz Perzije. Živel je sam v majhnem gradu pri Krapini. Nekega dne je nekdo vlomil v njegov trezor. Leopold ga je uspel ustaviti, vendar se je odločil, da bo moral bolje zaščititi svoj zaklad, pa ga je pokopal v zmajevi jami. In legenda pravi, da ta zmaj še vedno varuje zaklad kralja Leopolda.

Sedmošolci Osnovne šole Kišnjek so se letos odpravili na izlet v Krapino na ogled gradu Leopolda I. Perzijskega ter drugih znamenitosti. Takšno potovanje ni običajno, a je ravnatelj vztrajal. Ravnatelj šole Kišnjek je človek, ki je vedno želel biti najboljši, a otrok ni maral. Ker je želel biti najboljši ravnatelj, se je odločil, da bodo letos vsi učenci šli na ekskurzijo, kjer še nihče ni bil.

Sedmošolci so se na pot odpravili zgodaj zjutraj. Med vožnjo jim je vodič pripovedoval različne zgodbe o Leopoldu, pa tudi o zmajih. Vsi otroci so mislili, da so zmaji neumni in da ne obstajajo, razen ene deklice Dore. Dora je vedno verjela v zmaje, a vsi so se norčevali iz nje zaradi tega. Zelo se je veselila tega potovanja, saj si je vedno želela tja.

Vir: Photo by Magda Ehlers from Pexels

»Zmaji ne obstajajo,« je nesramno rekla Jana in prekinila vodnika, ostali v razredu pa so se strinjali z njo. »Ne bodite tako prepričani,« je rekel vodnik za sedmošolce.  Popoldne so prispeli v motel zelo blizu jame kralja Leopolda. Dora se je odločila, da se sprehodi do jame. Vzela je nahrbtnik in se odpravila. Šla je sama, ker nikogar drugega niso zanimali zmaji. Tega je že navajena. Ko je prišla do jame, je bilo v njej vse temno, zato je vzela svetilko, jo prižgala in naenkrat na stenah zagledala risbe zmajev, o katerih je brala v knjigah. Jama je bila videti kot rov, a ko je prešla še 20 metrov, se je jama končala. Vedela je, da je ne more biti konec, ker je prebrala, da je to ena najdaljših jam. Na steni je zagledala napis: »Pazite se zmaja, ki živi globoko v jami, če boste poskušali ukrasti njegov zaklad, boste zavedno izginili.« Z roko je šla po napisu na steni in kamni so se začeli premikati. Za vsemi temi kamni je videla zlato luč, zato je nadaljevala s kopanjem. Ko je nekaj zagledala za kamni, je svetilka padla na tla. Bila je v temi, začela je otipavati po tleh, da bi našla svetilko. Ko jo je našla in prižgala je zagledala zeleno-modrega zmaja, komaj večjega od šolske klopi. Imel je zelo velika in močna krila, veliko večja od preostalega telesa. Zmaj je odprl oči in ko jo je zagledal, se je zelo prestrašil. Počasi se je umaknil globlje v rov. Dora mu je sledila, bilo je zelo ozko, zato se je morala plaziti po tleh. Čez nekaj časa je rov postal širši, da je lahko vstala. Videla je veliko gnezdo in tri belo-modre zmaje v velikosti njene pesti. Zmaj ji je sledil. Pred seboj je zagledala diamante in smaragde ter veliko luknjo v stropu. Luknja je bila tam, ker so zunaj gradili nov zabaviščni park. Dora je vedela, da koža mladih zmajev ne prenese sončne svetlobe, in to je bil sedaj velik problem. Odločila se je, da jim mora pomagati. Poslovila se je od zmaja in se odpravila nazaj, saj ne sme zamuditi na večerjo. Po večerji je šla v posteljo in razmišljala, kako pomagati zmajem. Spomnila se je, da obstaja serum, ki bi preprečil občutljivost mladih zmajev na soncu. Toda ta serum, eliksir evkaliptusa, je bil redek. Spomnila se je, da so ta serum včasih uporabljali v zelo dragih masažnih salonih. Zaspala je.

Naslednje jutro se je zgodaj zbudila in odšla ven. Našla je kolo in se odpeljala do najbližjega masažnega salona. Pritihotapila se je vanj in našla eliksir evkaliptusa. Vzela ga je in se vrnila v motel. Tam je vzela vse, kar je potrebovala in se napotila v jamo. Ko je prispela, je začela mešati napoj, s pomočjo katerega bodo mladi zmaji odporni na sončno svetlobo. Zmešala ga je in ga dala zmajem. Vedela je, da ga bo dovolj za en mesec in da bodo zmaji v tem času postali odporni, četudi bodo na soncu. Potem se je hitro poslovila od zmajev, se vrnila v motel, saj so se že odpravljali na pot. Ko se je vrnila, so jo vprašali, kje je bila, a ker je vedela, da ji ne bo nihče verjel, ni nikomur nič rekla.

Vzela je svoje stvari in stopila v avtobus. Ko se je avtobus prvič ustavil, jo je nekaj udarilo v glavo. Bil je to majhen smaragd. Pogledala je v nebo in zagledala štiri čudovite zmaje. Upala je močno, da jih bo nekoč spet videla.

Ko je prišla domov so jo starši vprašali, kako je bilo na izletu. Rekla je, da je bilo lepo, zmajev pa ni omenila, saj je vedela, da ji nihče ne bo verjel.

 

Napisala: Tonka Škugor 7.c, Split