Kot vsako leto sem tudi tisto leto moral nastopati na proslavi ob dnevu žena. Skupaj s sošolcema, z Žanom in Urbanom, smo morali povedati pesem. Vsak je imel eno kitico.
Že odkar se spomnim, imam na odru vedno tremo. Zato sem se svojo kitico naučil zelo dobro. Vsak dan sem vadil, a še nisem bil prepričan vase.
Potem pa je prišel dan, ko sem moral nastopiti. Pred proslavo sem bil zelo nervozen. V zaodrju smo čakali, da nas napovedovalec napove. Po nekaj trenutkih slišim: »Na oder vabim Domna, Urbana in Žana.« Pridem na oder. Pogledam in vidim dvesto ljudi, ki nas gledajo. Po glavi mi gredo čudne misli in pozabim na besedilo. Začenja me grabiti panika. Naposled le spregovorim, vendar ne povem svoje prve, ampak drugo kitico. Seveda se zmotita tudi Urban in Žan. Jaz pa se tresem in se osramočen vrnem za zaveso.
Do konca proslave sem se že umiril in šel k staršema. Na poti pa sem slišal starejšo gospo, ki je nekomu razlagala: »Poglej, ta se je zmotil!« Skoraj mi je šlo na jok. Starša mi seveda nista rekla, da sem zamočil. Vendar mi to ni pomagalo. Še ves večer sem se počutil slabo. Nisem se mogel sprostiti, kajti bilo me je sram.
Naslednji dan je bila učiteljica nekoliko jezna in nas je kregala, ker smo znali slabo. Ugotovil sem tudi, da nisem bil edini, ki se je zmotil. Zaradi tega dogodka še nekaj časa nisem hotel nastopati.
Tega je sedaj že nekaj let in zdaj nimam več strahu pred nastopom.
Domen HOJKAR, 8. a
OŠ POLZELA
