TRESLA SEM SE KOT ŠIBA NA VODI

0
241

 

Že kot zelo majhna deklica sem imela težave z nespečnostjo. Vsi moji vrstniki so hodili na različna taborjenja, prenočitve pri sorodnikih in podobno, jaz pa sem se ves čas mučila z odpravljanjem te težave (nespečnosti), saj nisem mogla oz. niti želela z njimi na nikakršen izlet, ki bi trajal več dni. V skrbeh pa so bili tudi starši, še posebej po dogodku, ki se je zgodil neke noči.

Kot vsak večer smo se tudi tistega odpravili spat okoli desete ure. Zaželeli smo si lahko noč in legli v posteljo. Po nekaj minutah sem iz sosednje sobe že slišala smrčanje, kar mi je oznanjalo samo eno: »Vsi že spijo! Zakaj sem ravno jaz tista, ki tako težko zatisne oči in se potopi v spanec?« Mojim čudnim in strašnim mislim kar ni bilo videti konca, saj so se mi v naslednjem trenutku začeli prikazovati mrtvi ljudje, duhovi in strahci v belih rjuhah. Počutila sem se utesnjeno, kot da sem v sobi brez izhoda in da je z mano konec. Vsa sem bila iz sebe, zato sem se tresla kot šiba na vodi. Ne, še mnogo bolj me je bilo strah!

V naslednjih nekaj trenutkih pa sem vsa objokana zaslišala mamin glas, ki je spraševal: »Moni, kaj je narobe? Kaj se je zgodilo, zakaj jočeš?« V grozi sem ji zaupala svoje slutnje in namišljene podobe, toda še vedno so iz mojih oči vrele gromozanske solze.

V sobi se nama je pridružil še oče in oba sta me tolažila in nagovarjala s prijaznimi nasveti. Dejala sta mi, naj ne bom v skrbeh, saj sta ob meni in me imata raje kot svoje življenje, ter da so bile podobe le namišljeni liki, ki jih je povzročila moja domišljija. Zatem sta me povabila k sebi v svojo sobo in »nad mano« bedela tako dolgo, dokler nisem sladko zasanjala.

Naslednjega dne me je mučila utrujenost, zato v šoli nisem bila ravno prisotna s svojimi mislimi. Strah me je bilo večera, ki pa je k sreči minil brez večjih zapletov.

Še danes sem ponosna nase, da sem premagala strah in se mu postavila po robu. Vesela sem, da imam tako dobre starše, ki mi znajo vedno pravilno svetovati in pomagati. K sreči mojih težav z nespečnostjo ni več!

 

 

Monika RAKUN, 8. a

OŠ POLZELA