Ohranilo se je celo mazilo proti sifilisu z navodilom v 12 jezikih
Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, strahotne morije, ki se je na naših tleh dogajala predvsem v visokih gorah ob Soči. Kako so živeli in trpeli vojaki na sami fronti med skalovjem, kjer so kar naprej bobnele bombe, granate in streli iz pušk, je sicer nazorno prikazano v znanem kobariškem muzeju: a marsikaj zanimivega hranijo tudi posamezni zbiratelji, kot je Miloš Domevšček iz Bovca s svojim mini muzejem. Posebnost je njegova najdba sanitetnega vedra na 1400 metrih nad morjem s takratnimi zdravili, ovoji, škarjami in mačeto za sekanje udov. Srhljivo…
Mreža žičnic za prevoz orožja, hrane, piva
»Ne vem kje sem. Kruta narava mi je pred barako nasula pet metrov visok snežni zamet,« je med drugim vojak s fronte zapisal v pismo domačim, ki ga hrani Miloš Domevšček v svojem muzeju. Najprej se tam srečaš z raznobarvnimi steklenicami piva iz petnajstih različnih pivovarn iz bivše Avstro-Ogrske . Nekatere celo nosijo pečat stare monarhije. Glavnino najdenih predmetov predstavljajo ostanki bomb, granate, puške, sablje, čutare, menažke, čelade, čevlji, konjska oprema. Bolj zanimive se vsakdanje reči vojakov, kot so fajfe, žepne ure, stare fotografije od doma, cigaretne doze, likalniki na paro, svetilke, orglice, očala, harmonika. Najnenavadnejša so vsekakor mazila proti sifilisu –hudi nadlogi za tiste čase – v keramičnih lončkih, ki so po sto letih še vedno rumene barve, le vonj so izgubila. Žensk, razen bolničark, na fronti ni bilo. Bile so pač v zaledju in med njimi seveda ni manjkalo prostitutk, kar je običajno v vseh vojnah. Na stenah se najdejo še monarhovi portreti, zemljevidi, uokvirjena fotografija neke neveste. Zbiratelj je opozoril, da je še bolj pestra, letos odprta tovrstna razstava v trdnjavi Kluže, znani še iz Napoleonovih časov, ko je tam v globeli hudournika končalo mnogo njegovih vojakov.
Na vprašanje, kako je bilo mogoče vse orožje in druge potrebščine dostaviti tako visoko v gore, sem izvedela, da je avstrijska vojska v teh krajih tedaj zgradila več kot dvajset tovornih žičnic:«V enem samem letu so jih samo na Rombon speljali pet, zdaj pa v Bovcu niso sposobni popraviti niti ene same na Kanin,«se je jezil domačin, upravičeno, saj je to pokopalo mnogo delovnih mest in odgnalo mnogo turistov.
Smrt so kosili tudi plazovi in kazenski streli ali vrvi
Strahotna morija na Soški fronti je pobrala okrogel milijon ljudi. Vseh ni pokončalo orožje. Mnogi so izkrvaveli zaradi ran ali so se zastrupili zaradi infekcij oziroma bolezni. Medicina je bila v teh vojnih razmerah velikokrat nemočna in primitivna, saj so na primer razcefrane ude ostranjevali kar z mačetami! Vojaki so bili pogosto še žrtve plazov in zametov, saj so bile gore nad Sočo pred sto leti precej gole zaradi izsekavanja gozdov. Kakor mi je povedal zbiratelj, se o plazovih ni poročalo, obstajajo pa dokumenti, nek oficir ga je zapisal celo v gotici kot posvetilo mrtvim pod sneženim plazom. Najhujši je bil v Lepeni, kjer je življenje izgubilo 38 vojakov, nekje blizu Krna je bilo 16 mrtvih, za mnoge druge pa se ne ve. Miloš Domevšček je povedal, da je pred leti slišal še od preživelih vojakov, kako so domačini opozarjali vojaške poveljnike na nevarna mesta za plazove, a jih oficirji niso poslušali. No, med žrtvami orožja, plazov in bolezni so bili tudi konji, mule, psi, večni spremljevalci vojakov vseh časov in vseh vojn.
Skrivnost je ostala tudi za številom osmrčenih vojakov, ki so hoteli pobegniti ali so kako drugače prekršili vojaška pravila oziroma so se jim uprli. Italijani so vojake kaznovali tako, da so ustrelili vsakega desetega v vrsti pa je bil kriv ali ne. Avstrijci so jih obešali na drevje v zaledju oziroma po vaseh drugim v opomin, je bilo rečeno. Kruto…no, tega »pravila« so se kasneje posluževali nacisti v drugi svetovni vojni.
Tekst in foto:Albina Podbevšek
Podpisi:1. Mazila proti spolnim boleznim so bila v keramičnih ali kovinskih posodah. Zraven so bila navodila – papir je zdržal sto let – v dvanajstih jezikih narodov iz nekdanje Avstroogrske monarhije.
2. Pestra zbirka pripomočkov za ranjene ali bolne vojake v muzeju Miloša Domevščka. Na steni je slika tedanjega cesarja, najdena v nekdanjem bunkerju na fronti.
3. Fajfe so uporabljali le častniki, vojaki so v glavnem »čikali«, se pravi zvečili tobak v ustih ali pa si sami zavijali smotke s tobakom.
4. Granate so bile strah in trepet vojakov, ker so povzročale hude rane.
5. Nekdo, ki najbrž ni preživel morije v gorah, je imel pri sebi fotografijo svoje neveste.
6. Pretresljivo posvetilo, vklesano v skalo v slovenščini, je bilo namenjeno padlemu častniku s »Triglava kot vira solza.«
