Zanimivo kako mnogim, ki se ukvarjajo profesionalno s poučevanjem, uspe vprašati tisto, kar najmanj znaš. Oziroma mene. Vedno. Skoraj vedno. Česa celo sploh nič nisem znal. Kaj ni naloga učiteljev, da iz nas izbezajo znanje? Da nam pokažejo, da znamo!? Kaj ni to najmogočnejša vzpodbuda mlademu, da vzljubi učenje. Učim se, kot bi se muha zaletavala v šipo. Dobim cvek in mi reče učitelj:
»Bolj se uči!« Ali celo:
»Klečat v kot, lenoba lena!«
Pa prgišče koruznih zrnc pod kolena, da se mulc ne bo režal pod masko mučenika. Ja to so bili tisti zlati, kot vsaki povojni časi, z veliko mero skromnosti, enoumnosti in šibami ob kredah na polički pod šolsko tablo. Pravočasno vbiti malo strahu v otroka, še preden postane agresor. Grozno osamljen in pretresen se zatečem domov, v družinsko gnezdece, edino zatočišče, bi rekel, azil. Med svoje.
»Nič se ne učiš, lenoba lena. Učit takoj! Pa smeti še prej dol odnesi!«
Mama. Zlata mamica. Očka, moj zlati očka, kje si? V službi.
Še močneje naj se zaletavam v šipo, muhca uboga. Naj butam z glavo, do krvi. Mater ti. Pa sosede tudi. Vsi isto gonijo. Bolj se uči! Vztrajaj! Mladi so leni! Presiti! Bodo že videli, kaj je vojna! Je kje kako pribežališče? Kotiček Topline, Miru, Razumevanja, Podpore, Ljubezni????
Kje so se našli vsi ti učitelji in starši? Ena napakca v domači nalogi in že:
»Daj roke! Dlani gor!«
Drobcene ročice majcenega bitjeca se plaho odprejo z dlanmi navzgor. In je zapela kuhalnica. Samo do rdečice. Ne do krvi. To ne škodi. Potem se pa mulc še smili sam sebi!? Koliko teh lesenih žlic se je zlomilo na teleščkih prvo in drugošolčkov, drobnih, nežnih bitjec? Pretepale so pa dobronamerne, nevedne, malomeščanske, povzpetniške in za odpuščanje še nesposobne, premalo zrele mamice. Energijski skupki, zametki živčnih bolnic. In morda to še počnejo? Suhorobarji pa so kar nekako živeli.
O sveta nevednost!
Nato sledi kupovanje odpustkov z razvajanji vseh vrst. Korenček-palica! Koliko takih mamic (vsi očetje so bili, mnogi pa so še – v sluuužbah!!) se nezavedno maščuje otrokom zaradi razočaranja nad lastno usodo, ki jo večinoma uresničujejo same, pa se tega zaradi pomanjkanja informacij in razmišljanja ne zavedajo.
Blaženje frustracij, ker porod ni bilo dejanje najbolj vzvišenega poslanstva ampak sprožena zavora na vlaku njihove poslovne kariere, odstavitev na stranski tir,…
In koliko s takim kaznovalnim mučenjem ožigosanih dušic še do pozne starosti premleva občutke omalovaževanja, razpira zasenčene samopodobe ali se spopada s premnogimi občutki manjvrednosti in mislimi na maščevanje. In pri vsem tem tako lepa jutra in pesem ptičkov, šelestenje trav in listov, čričkanje čričkov, žuborenje potočkov, čarobno vrtenje vodnih mlinčkov, slikovitost simfonije letnih časov, razigrani otroški smeh, ……
Vendar pozor! V kratkem bo celo z zakonom sploh prepoved pretepanja lastnih otrok. Osnutek je v prvem branju ali ne vem, kje že. Suho robo bo počasi nadomestila lahka industrijska plastika.
Kaj pa če je morda le res življenje trpljenje, ker ga ljudje delamo takega? Ali smo ga takega naredili v prejšnjem življenju, v tem pa ga moramo odživeti? Kar smo sejali to moramo žeti? Takrat sem bil še premalomlad, da bi ločeval vzrok od posledice, zdaj pa sem za kaj takega še vedno premalostar.
Vsi se že zaljubljajo. Le jaz sem sam. Nesrečen že od rojstva, naj ponovim in bom še kdaj omenil. Zagledam deklico svojih sanj, na avtobusu. Zvem vse: kateri blok, priimek, ime, nabiralnik. Prvo pismo. 7 krat sem ga strgal. Živa perfekcija, v verzih. Pisavo sem imel po mami pa res lepo. No ni šlo zlahka in prec. Z njeno krepko in vztajno pomočjo. Položno, nežno, čitljivo. Barok ni nič. Še rokoko je nič. Ni prej odnehala. Sredinsko centrirano, brez računalnika. Vse še ročno.
Znamka z labodko, snežnobelo v nizkem preletu, lebdi nad jezersko gladino, najlepša iz mojega albuma. Magyar Poste. Iz serije. Fantje smo takrat zbirali znamke, punce pa prtičke. Najlepšo znamko bi dal. Vse bi dal. In jo nalepim. Osebno odnesem. Tu namerno izpustim opis vsega, kar sem občutil, kaj vse razmišljal, kako trepetal na poti do nabiralnika. Ni prostora. A skrivne sile v meni so me gnale do konca. Vse so že popisali Henri Marie Beyle, bolj znan kot Stendhal, Dostojevski in učenci. Spustim pismo v mraku v nabiralnik. Odbrzim. Čakam, čakam, čakam. Nič.
Niti mi ni odpisala. Niti šestič. Vsa serija je šla. Same bele pernate lepotice. Trpim kot takrat po francoskih policistih mučeni člani odporniškega gibanja v Alžiru ali jaz, ko sem to gledal. Borec Ben Bela. To je iz filma. Črnobeli. Kot bi bilo včeraj. Zdaj vem, da je trpljenje moje poslanstvo. Ali pa kako se je kalilo jeklo v Rusiji. Če že hočete. 7 mesecev trpim in odtrpim.
Potem zvem od enega iz paralelke, da je bila nora name, da je jokala, a odpisati ni upala, ker sem baje tako čudovito napisal. Baje! Ona, da ni imela neke pisave, celo kracala naj bi kot kura. Izraz je uporabljala njena mami. Baje? In jo je bilo presram in ni odpisala. Šestkrat ni odpisala! Nič samozavesti. Nerazvit občutek lastne vrednosti. Še ena, za trpljenje rojena!
Že dva, torej. Blagodejno. Vsaj sam nisem.
Sem pa spoznal, da biti idealen ali imeti prelepo pisavo, ali biti najboljši v čemerkoli, kar bi se dalo še izboljšati ni ravno pametno. Vsaj kar zadeva osvajanja deklet. Prav je, da se jim pokažeš v taki luči, da bodo optimistično videle, kako se da na tebi še kaj dodelati, izboljšati, kar bo tudi njim v olajšanje in ponos, ko se bodo kazale z vami v družbi.
No pa sem v ljubezenskih pismih malo spreminjal naklon pisave kar znotraj enega pisma. Kakšne vejice izpustil tu, kakšno dodal čisto po nepotrebnem tam. Tudi črko! Kaj prekracal in vseeno napisal toliko razumljivo, da je mogla razbrati, da mi je do nje bolj kot do drugih. Na taka pisma sem dobival pisma.
Eno ženo sem tako dobil, mislim, da drugo, ja, predvsem, ker sem nosil bele bombažne nogavice tudi za ven. Enkrat celo na sprejem v papučah. Videla je svojo priložnost:
»Iz tega moškega bom še nekaj naredila!«
