Ta teden smo v Mestni knjižnici že drugič v zadnjih 12 mesecih gostili ddr. Miro Delavec Touhami in njenega soproga, Tuarega Abdela Touhamija. Tokrat sta predstavila Mirino novo knjigo, posvečeno Tuaregom. To je prva knjiga o Tuaregih v slovenščini, razdeljena je na več poglavij, v katerih je prikazana zgodovina ene najstarejših kultur na svetu, njihov način življenja, vrednote, biseri iz zakladnice ljudskega izročila ter Mirini popotniški zapiski in razmišljanja iz dnevnika.
Za tiste, ki za Miro in Abdela še niste slišali, nekaj besed. Mira Delavec se je rodila v Mačah na Gorenjskem v kmečki družini s petstoletno tradicijo, na katero je zelo ponosna. V Ljubljani je dokončala študij zgodovine in slovenske književnosti, nato pa dosegla še magisterij in dva doktorata, prvega s področja literarnih ved in drugega iz mednarodnega prava. Objavila je dve znanstveni monografiji o delu in pomenu prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, literarno delo Šepet rdeče zofe, ki je ena najlepših ljubezenskih zgodb, kar jih pozna književnost, ter mnogo strokovnih in znanstvenih člankov. Kot predavateljica se je udeležila več slovenskih in mednarodnih znanstvenih simpozijev, med drugim tudi v Turčiji. Ustanovila je Kulturno društvo Josipine Turnograjske za ohranitev slovenske in svetovne kulturne dediščine. Za svoje znanstveno in humanitarno delo je prejela več priznanj.
Že skoraj deset let vse svoje prihranke in prosti čas nameni potovanjem med Tuarege, ki jim pomaga tako z oblačili, obutvijo, zdravili, hrano kot s spoznavanjem njihove zgodovine in kulture ter učenjem njihovega jezika. Mednarodno pravo je študirala prav z namenom, da bi se bolje seznanila z različnimi načini pomoči, tudi pravne. Na svojih poteh po Sahari je bila večkrat v smrtni nevarnosti, pa ne samo zaradi črevesnih bolezni, škorpijonov in strupenih kač, pač pa so ji s smrtjo tudi grozili tisti, ki jim ohranitev Tuaregov in njihovega načina življenja ni v interesu. Področje, kjer živijo Tuaregi, razdeljeno med več afriških držav, je namreč prava zakladnica nafte, urana in zlata, ki jo izkoriščajo zahodnoevropske države brez potrebnih okoljevarstvenih ukrepov. Zaradi tega se pojavljajo številne nove bolezni, ki jih Tuaregi s tradicionalno medicino ne znajo pozdraviti, pa tudi anomalije pri živalskih mladičih in pri novorojenčkih. Tuaregi od bogastva, ki se skriva v njihovi zemlji, nimajo nobenega dobička, še več, postajajo čedalje bolj revni in s težavo preživljajo svoje družine in svoje črede koz in kamel. Ker jim Mira tako nesebično pomaga, predvsem ženskam in otrokom, ki jim sočutno stoji ob strani in se pogumno bori za njihovo življenje in obstoj, so jo sprejeli medse, v svojo skupnost in jo imenujejo Taraut en tenere, Hči puščave. Prav tak je tudi naslov njene nove knjige, ki je bogato opremljena tudi z barvnimi fotografijami, dodan ji je še slovarček tuareških besed, seznam literature in povzetek v angleščini. Knjiga ima skoraj 200 strani in stane 25 evrov, ves izkupiček od prodaje pa je namenjen tuareškim otrokom. Knjigo lahko kupite pri avtorici, saj se je drugje ne dobi – Mira in Abdel si namreč ne moreta privoščiti kritja stroškov, ki jih za prodajo zahtevajo knjigarne.
Na literarno potopisnem večeru v naši knjižnici smo lahko od Mire in Abdela izvedeli marsikaj iz življenja Tuaregov in o težavah, ki jim ga prinaša sedanji čas. Od Abdela, ki se z Mirino pomočjo uči slovenščino (Mira je učiteljica slovenščine za otroke slovenskih izseljencev v Nemčiji) in se je ob branju knjig seznanil tudi z vso našo zgodovino (jo mi dovolj poznamo?), smo slišali tudi, kako poseben narod smo Slovenci, čisto drugačni od drugih evropskih narodov, saj smo ohranili svojo tradicionalno kulturo in jezik kljub temu, da že več kot tisočletje živimo med mogočnimi tujimi narodi, imeli smo in imamo zelo visoko izobražene ljudi, nikoli nismo poznali kolonialnega izkoriščanja, radi medse sprejemamo tujce in imamo do njih spoštljiv odnos, imamo pa tudi lepo naravo in veliko vodnih virov, kar vse moramo za vsako ceno ohraniti.
Predvsem pa se mi zdi, da je bil ta večer iskrena izpoved njune velike ljubezni, ki lahko presega vse meje, tako geografske, kot jezikovne in kulturne. Abdel in Mira Delavec Touhami sta na začetku dolge poti: kot zakonca si želita poglabljati njun odnos in rasti v ljubezni, prav tako pa tudi pomagati k boljšemu življenju Tuaregov in ohranitvi ene najstarejših kultur na svetu.
Da imajo lahko tudi knjižnice ne samo kulturno, pač pa tudi humanitarno poslanstvo, dokazuje pismo, ki sta nam ga poslala Mira in Abdel v zahvalo: »Srčna, srčna hvala za izvrstno organizacijo dogodka, povabilo in čudovit večer. Izolska knjižnica ima v najinem srcu posebno mesto. Srčna hvala tudi za oblačila, skrbno pripravljene knjige za najinega sončka in za otroke, ki jih učim v Nemčiji – zlati ste! Za vašo nesebično skrb in požrtvovalnost, pomoč in naklonjenost srčna hvala. Bodite lepo, pazite nase in vse dobro vam želita, Mira in Abdel.« Zaradi takih ljudi, kot sta onadva, sem vesela, da lahko delam v naši knjižnici in omogočam raznovrstne medsebojne povezave in spoznavanje! V tem najdem smisel svojega dela.
Naj zaključim z mislijo naše direktorice Marine Hrs: »Mene se je ta večer globoko dotaknil, prav tako sta se oba gosta globoko dotaknila tudi mojega moža Aleša. Podpiram vsako akcijo, ki jo bosta Abdel in Mira še imela, četudi je potrebno samo promovirati njuna prizadevanja. Pri nas sta vedno dobrodošla. Vedno sem vesela te obojestranske energije, ki se med nami pretaka in tudi sama verjamem v to, kar je Mira včeraj rekla: VSAK LAHKO VELIKO NAREDI ZA SKUPNO DOBRO.«
