Stara sem 29 let in prav toliko časa živim v Sloveniji. V tem času sem zamenjala eno državo in dve denarni valuti, tri, če štejem še bone, ki so bili začasno plačilno sredstvo, preden so prišli tolarji.
Spomnim se, da smo nekoč kupovali mleko v polivinilasti embalaži, po cestah pa so se vozili fički, pejeki in stoenke. Poleti smo jedli sladoled Planica in lizali Ježke. Na televiziji je bilo sprva šest programov, kabelska je prišla kasneje. Stacionarnega telefona ni bilo pri vsaki hiši. Vožnja od Ljubljane do Maribora je trajala skoraj tri ure. Mame in očetje so plačevali z gotovino ali čeki, bankomatov ni bilo. Interneta v taki obliki, kot ga poznamo danes, še ni bilo. Glasbo smo poslušali po radiu ali pa kupovali kasete, naši starši so doma hranili gramofone in vinilke. Nihče ni izpolnjeval davčne napovedi, nihče se ni ubadal z življenjskim zavarovanjem ali tretjim pokojninskim stebrom. Ljudje so hodili iz službe ob treh popoldne.
V teh devetindvajsetih letih so se zamenjale tehnologije, padel je vsaj eden družbeni sistem, razpadlo je nekaj držav in nastale so nove. Skoraj vse naše transakcije so odvisne od optičnih čitalcev, v stiku pa ostajamo preko socialnih omrežij in elektronske pošte, manj je obletnic in druženja, imamo pa več prostora, virtualnega, če ne drugače …
Vsako leto prinese nekaj novega, nekateri poklici izumirajo, drugi nastajajo … Servise za popravilo pralnih strojev in štedilnikov so zamenjali računalniški servisi … Naša vlada moji generaciji sporoča, da se ne bomo mogli upokojiti še naslednjih 35 do 40 let, to pa je dolgo, zelo dolgo obdobje.
Kar koli se bo še dogajalo na trgu dela, v politiki ali gospodarstvu, je težko uganiti, nujno pa je prilagajanje na spremembe, kajti, kot mi je nekoč povedal dober znanec, nič ni večno, razen sprememb. Druga stvar, ki sem jo po zaključku študija na lastni koži izkusila in bila pri tem nekoliko negativno presenečena, je dejstvo, da so možgani tudi „mišica”, ki se poleni, če ji ni treba migati.
Navkljub moji naravi, ki je štajersko ležerna, se vsak dan znova prisilim in migam, da bi poiskala prave odgovore na vsakdanja vprašanja mojega majhnega kozmosa. Učenje je beseda, ki ima za nekatere neprijeten prizvok, zato bi raje rekla, da me veseli zbiranje informacij, ki mi pomagajo, da lahko svoje življenje bogatim, se počutim varneje v stvarnosti, ki se nenadzorovano spreminja in razvija v nekaj zahtevnega, do neke mere neobvladljivega. Za mano prihajajo generacije, ki so že morda bolje prilagojene na trenutno okolje, v katerem živimo, vendar manj izkušene. Pred mano so izkušeni in visoko konkurenčni kadri z referencami in poznanstvi, z njimi se težko merim. V gospodarstvu pravijo, da si je treba ustvariti svojo tržno nišo. To pa pomeni, da moramo biti izvirni, malo drugačni, razviti tisto posebno veščino, ki je preostalih 1000, 30000 ali milijon ljudi nima.
Še vedno se trudim najti svojo nišo, pri tem vztrajam in migam, pa hkrati upam, da ne bom obtičala nekje daleč zadaj, za vsemi ostalimi, ki jim je že uspelo. V tistem trenutku, ko se bo to zgodilo, bom spoznala, da je moja niša tam, kjer je prazen prostor, ki so ga zapustili vsi, ki v nekem trenutku tekmujejo v areni življenja.
