V številnih medijih lahko preberemo, poslušamo, gledamo,
kako pomembno je učenje, in to v vseh življenjskih obdobjih. Če se celo
življenje učimo, nam tudi v tretjem življenjskem obdobju ne bo težko osvajati
novih znanj.
Številnim pa je vse odveč in menijo, da se starejšim ni
potrebno učiti. Udeležba pri učenju v tretjem življenjskem obdobju je zelo
odvisna tudi od izkušnje, ki jo imamo v otroštvu in mladosti.
Že majhnega otroka moramo spodbujati in podpirati razvoj njegove
samozavesti, pozitivne podobe o sebi.
Sposobni in
samozavestni študentje se ne bojijo vpisati na več fakultet. Nesamozavestnim
študentom pa vsak izpit predstavlja pravo moro.
Zelo pomembno je, da ljudje po zaključku študija ne pozabijo
na nenehno izobraževanje. Pomembna je vedoželjnost, ki jo razvijemo že v
otroških letih.
Zelo zaskrbljujoč je problem funkcionalno nepismenih ljudi.
Številni ljudje v celem letu ne preberejo nobene knjige.
Zakaj je znanje tako zelo pomembno?
Daje nam neodvisnost in moč.
Novih znanj se veselimo. Le-ta spodbujajo vedoželjnost in ustvarjalnost.
Celo življenje se lahko učimo. S starostjo želja po novem ne
upada.
Medgeneracijsko sodelovanje z učenjem pa je vedno bolj
pomembno. Ni lepšega kot videti, kako se učijo otroci, starši, stari starši.
Pri tem pa drug drugega spodbujajo in si podajajo nekaj najbolj dragocenega –
znanje.
Viri: Nika
Vistoropski, Ona, št. 35 (7. 9. 2010), str. 50
