Po tolikih razočaranjih in potrjenem prepričanju, da ne znam z žensko, da sem ji storil že dovolj krivic, povzročil dovolj trpljenja, mi je iti le še v samoto. Kaj pa je drugega, če pustiš mater z otrokom samo in greš, se meni nič, tebi nič odseliš. Se snameš, kot snameš svinjsko polovico s kavlja. Kot bi snel strelovod s hiše. In to ne enkrat. Brodolom na kvadrat, blago rečeno.
Čakam v vrsti za Pleterje. Prekrasen samostan. Vse zasedeno.
Čakam. Dovolj sem star, v globino premišljena stvar. O samota, prihajam. Dokončna odločitev. Amen.
Žal ni prazne sobice.
V eni pač, da se nekaj svetlika, da se bojda zdaj zdaj skoraj izprazni. Zatopim se v delo. Čakam. Gledam stran od žensk. Ni lahko. Poskusi ti, pet minut ne misliti na žensko. Ne gre, pa tudi če si ženska! Ker skoraj še nikoli ni zajca ujel, se je tisti menih lepo pozdravil in že obrezuje trto in nabira zelišča.
Jaz pa tudi v majhnem jazz lokalu srečam žensko svojih sanj, ki me potegne kot magnet. Fantku je ime Maj. Privoščim mu, da enkrat odkrije, po kaj je prišel v to drobceno telesce, kot od ptička, ki sva mu dala ime po mesecu prebujanja, brstenja in cvetenja. Kakšno naključje. Ni naključij!
Vse bolj sem spet prepričan, da je edina možna rast zdravega moškega na poti od fizičnega k duhovnemu v druženju z žensko. Samo ne vem še zakaj
In obratno, verjetno?
Pa čeprav se družiš z njo pretežno z notranjimi čuti.
