Uniforma cesarja Franca Jožefa I.

0
46

 

Ljubljana, 12. maj 2022; Danes so v Narodnem muzeju Slovenije na novinarski konferenci ekskluzivno predstavili uniformo cesarja Franca Jožefa I. Ta izjemni eksponat so ponovno odkrili pri zbiranju gradiva za prihajajočo razstavo Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja, ki bo v Narodnem muzeju Slovenije na ogled od oktobra letos.

Zanimivo zgodbo cesarjeve uniforme, slikovno gradivo in muzejsko dokumentacijo o njej ter konservatorsko-restavratorske postopke so predstavili:

  • dr. Pavel Car, direktor Narodnega muzeja Slovenije,
  • mag. Darko Knez, vodja Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja Slovenije,
  • Marko Ličina, kustos v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, in
  • dr. Eva Ilec, konservatorka-restavratorka za tekstil v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož.

 


Dr. Pavel Car (Narodni muzej Slovenije):

Uniforme cesarja Franca Jožefa I.

 

Cesar Franc Jožef I. je bil kot monarh prvi vojak monarhije in je tako ob kronanju avtomatično dobil čin feldmaršala. Večino svojega življenja je preživel v uniformi, saj je bila uniforma njegova vsakodnevna »delovna obleka«. Fotografije ga izjemno redko kažejo v kakšni drugi, civilni opravi. Še največ je nosil lovsko obleko, saj mu je bil lov zelo pri srcu in je veliko svojih prostih dni prebil na lovu. Cesar je civilno obleko nosil tudi ob odprtju Sueškega prekopa leta 1869, ko je obiskal Egipt in se celo povzpel na vrh Keopsove piramide.

Franc Jožef I. je imel več vrst feldmaršalskih uniform: pohodno (ali delovno) ter gala uniformo, pri obeh pa razlikujemo še t. i. nemški in ogrski tip. Cesar jih je izbiral glede na priložnost; kot vsakodnevno uniformo je nosil svetlo modro pohodno uniformo nemškega tipa.

Med tedanjimi monarhi je bilo običajno, da so drug drugemu podeljevali častne čine svojih vojskà; tako je imel na primer cesar Franc Jožef I. čin nemškega feldmaršala, medtem ko je imel nemški cesar Viljem II. čin avstrijskega feldmaršala.

Med cesarjevimi oblekami je bilo veliko polkovnih uniform, ki jih je kot imejitelj oziroma imetnik različnih domačih in tujih polkov nosil ob posebnih polkovnih proslavah in drugih priložnostih.

Naziv »imejitelj« (nem. Inhaber) izhaja iz časa najemniških vojsk, ko so premožnejši plemiči nabirali vojake in sestavljali svoje polke. Tako so postali imejitelji oz. imetniki svojih polkov z nekaterimi posebnimi pravicami, kot so imenovanje častnikov in sodne pravice. Vladarji so te pravice počasi omejevali, dokler naziv imejitelj ni imel le častne pokroviteljske vloge. Pogosto se je polk tudi imenoval po imejitelju – vse do njegove smrti, ko je cesar to zelo častno pokroviteljstvo podelil drugemu znamenitemu vojskovodji ali članu domače ali tuje cesarske hiše. Imejitelj ljubljanskega 17. pešpolka je bil od konca leta 1916 mladi prestolonaslednik Otto Habsburški, polku pa so rekli tudi »cesarjevičev polk«.

Franc Jožef I. je bil imejitelj oziroma častni polkovnik mnogih tujih polkov, tako je bil častni polkovnik elitne angleške konjeniške enote, 1. kraljeve dragonske garde (1st King’s Dragoon Guards) kot tudi ruskega Keksholmskega polka carjeve telesne straže.

Takoj ob kronanju pa je cesar Franc Jožef I. postal imejitelj 1. pehotnega polka »Cesar« (Infanterieregiment Kaiser No. 1) in je ob vseh polkovnih proslavah in drugih svečanostih nosil uniformo polkovnika 1. pehotnega polka, ki stoji danes pred vami.

 


Marko Ličina (Muzej novejše zgodovine Slovenije):

Deli uniforme Franca Jožefa I. v Narodnem muzeju Slovenije

 

Prelom v uniformiranosti oboroženih sil Avstrijskega cesarstva je predstavljal predvsem poraz v vojni leta 1866 in nastanek Avstro-Ogrske. V prvih letih po nastanku dvojne monarhije je prišlo do serije reform oboroženih sil, ki so bile vezane tudi na videz uniform. Med letoma 1868 in 1871 se je tako zunanja podoba avstro-ogrske vojske precej spremenila. Najopaznejša sprememba je bila tudi barva suknjičev in bluz pehote, saj je dotedanjo prevladujočo belo barvo zamenjala temno modra. Do začetka prve svetovne vojne leta 1914 so se zaradi razvoja strelnega orožja spreminjali predvsem deli bojne uniforme, medtem ko so uniforme, namenjene paradam, z manjšimi spremembami ostajale enake praktično do konca dvojne monarhije leta 1918.

Vojaštvo avstro-ogrske skupne vojske ter avstrijskega in ogrskega domobranstva je imelo predpisanih več delov obleke in opreme, ki so jih nosili glede na potrebe oz. naloge. Večina častnikov, podčastnikov in vojakov je poleg delov uniforme, ki so jih nosili ob vsakodnevni službi in v boju, imela tudi dele, ki so sestavljali lepšo, »paradno« uniformo. Njena najznačilnejša dela v pehotnih polkih skupne vojske sta bila temno moder suknjič z obšivi v polkovni barvi in enorednim zapenjanjem ter posebno pokrivalo – čaka s cesarskim orlom in rozeto. Običajni častnik jih je nosil na paradah, različnih gala dogodkih in včasih tudi zunaj službe.

Dele uniforme Franca Jožefa I., ki jih hrani Narodni muzej Slovenije, lahko najenostavneje opišemo kot »paradno« uniformo imetnika polka. Ker je šlo večinoma za kronane glave in zaslužne generale, ki niso služili v polku, so uniformo poveljnika polka imeli pravico uporabljati vedno, ko niso opravljali svojih drugih uradnih funkcij.

V osnovi gre za uniformo polkovnika avstro-ogrskega cesarskega in kraljevega (k.u.k) pehotnega polka skupne vojske. Kroj temno modrega suknjiča in svetlo modrih hlač nam pove, da gre za pehotni polk iz avstrijskega dela avstro-ogrske monarhije (Cislajtanije). Zlati trak s po tremi vezenimi srebrnimi zvezdicami na vsaki strani pokončnega ovratnika označuje čin polkovnika, kombinacija zlatih gumbov ter temnordeče polkovne barve ovratnika in manšet pa šlezijski pehotni polk št. 1 »Cesar Franc Jožef I.«. Cesar je bil njegov imetnik od leta 1848. Leta 1907 je bil štab polka v Opavi, leta 1913 v Krakovu, svoje štiri bataljone pa je imel v teh letih razmeščene od Opave in Krakova do Foče in Mostarja. Leta 1914 so 82 % moštva polka predstavljali avstrijski Nemci.

K opisanemu suknjiču in hlačam spada še črno-rumena svilena ešarpa, manjka pa čaka z oznakami štabnega častnika, sablja z nosilnim jermenjem, rokavice, čevlji in seveda vsa odlikovanja.

Nedvomne pristnosti delov uniforme ne potrjuje le prevzemna dokumentacija, temveč tudi predmeti sami. Po etiketi v notranjosti suknjiča je bil ta izdelan leta 1907 v znani krojaški delavnici Antona Uzla (Anton Uzel & Sohn) na Dunaju, ki je kot priznanje za kakovost svojih izdelkov nosil tudi naziv dvornega dobavitelja (Hoflieferanta). V Avstriji je ohranjenih več uniform Franca Jožefa I., ki jih je izdelal isti krojač. Za izdelavo suknjiča je bilo uporabljeno najboljše volneno blago in za podlogo najfinejša svila. Tudi pozlačeni trakovi za oznake činov imajo srebrno in ne cenejše bakrene osnove. O prejšnjem lastniku pa največ povedo našita ušesca in vrvice za nošnjo odlikovanj. Po petih našitih vrvicah na levi strani prsi lahko sklepamo, da je bil suknjič nošen tudi po letu 1908, ko je cesar ob 60-letnici vladanja prejel vojaški jubilejni križec.

Enako uniformo je Franc Jožef I. nosil 21. oktobra 1911 na poroki bodočega cesarja Karla Franca Jožefa in princese Cite Burbonsko-Parmske v Schwarzau, ki je dobro dokumentirana s fotografijami in celo filmsko kamero. Žal pa ne moremo z gotovostjo trditi, da gre za prav isto uniformo, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije.

Franc Jožef I. je gotovo ena najpomembnejših zgodovinskih osebnosti dolgega 19. stoletja ne le v slovenskem, temveč tudi evropskem in svetovnem prostoru. Kljub številnim zunanjepolitičnim porazom, nezmožnosti reformiranja monarhije in tragičnemu zasebnemu življenju je za časa svoje izredno dolge vladavine (1848–1916) med svojimi podaniki razvil kult osebnosti, ki ga je že za časa življenja povzdignil v status na pol božanske ikone. Njegova po meri ukrojena uniforma nam kot eden od izrazito osebnih predmetov tako ne govori le o tedanjem uniformiranju, temveč, predvsem, da se za še tako znano osebnostjo na koncu skriva le povsem običajen človek.

 


Mag. Darko Knez (Narodni muzej Slovenije):

Muzejska dokumentacija: zgodba o uniformi cesarja Franca Jožefa I.

 

Pred 109 leti, 13. 4. 1913, je Franz pl. Stefenelli iz Gradca, pripadnik cesarske plemiške telesne straže, Kranjskemu deželnemu muzeju (dan. Narodnemu muzeju Slovenije) podaril:

  • vojno suknjo cesarja Franca Jožefa I. (inv. št. 8715),
  • jermen za sabljo cesarja Franca Jožefa I. (inv. št. 8716),
  • porte eppe cesarja Franca Jožefa I. (inv. št. 8717).

 

Tri mesece pozneje, 15. 7. 1913, pa je Franz Stefenelli muzeju podaril še:

  • vojne hlače cesarja Franca Jožefa I. (inv. št. 9227).

Iz dopisa direktorja Kranjskega deželnega muzeja Josipa Mantuanija 16. 4. 1914 je razvidno, da je Stefenelli nameraval muzeju podariti še feldmaršalsko obleko cesarja Franca Jožefa I., kakršno je cesar sicer nosil. Domnevamo, da do tega ni prišlo, ker se je kmalu začela svetovna vojna.

Da gre za uniformo cesarja Franca Jožefa I., nam pričajo arhivski dokumenti:

  • podpisani in potrjeni izjavi Franza pl. Stefenellija iz Gradca,
  • zahvalno pismo direktorja Kranjskega deželnega muzeja,
  • zapisi v inventarni knjigi iz leta 1913.

Iz inventarne knjige je tudi razvidno, da je Franz pl. Stefenelli, ne glede na to, da je predmete podaril, zanje prejel tudi plačilo. Skupaj za vse predmete je dobil 190 kron, od tega za suknjo 100 in za hlače 25 (jermen za sabljo 20 in porte eppe 45).

Če ta podatek povežemo še s tem, da v Mantuanijevem zahvalnem pismu Stefenelliju zasledimo željo darovalca, naj se ta dar zaenkrat ne objavi, nam to odpre nekaj vprašanj. Domnevamo, da je darovalec, torej Stefenelli, to obleko dobil v dar od samega cesarja, ker pa je ta bil še živ, najbrž ne bi bilo primerno, da bi Stefenelli njegov dar podarjal oziroma prodajal. To je morda tudi razlog, zakaj Stefenelli cesarjeve uniforme ni podaril muzeju v Gradcu, kjer je sicer živel. Bil pa je rojen v Ljubljani in morda se je tudi zato odločil za ljubljanski muzej.

Leta 1969, natančneje 22. aprila, je bila cesarjeva uniforma s še nekaj sto drugimi predmeti posojena v Maribor. Kustosinja iz Narodnega muzeja Slovenije dr. Vesna Bučić je uniformo predala dr. Sergeju Vrišerju, ravnatelju Pokrajinskega muzeja Maribor, ki se je med drugim ukvarjal tudi s proučevanjem zgodovine noš in uniform na Slovenskem. Uniforma je bila s še nekaj drugimi predmeti iz Narodnega muzeja Slovenije na razstavi Uniforme v zgodovini in nato na stalni razstavi Pokrajinskega muzeja Maribor o oblačilni kulturi. Kolegi iz Pokrajinskega muzeja Maribor so 53 let dobro skrbeli za cesarjevo uniformo. Med pripravo gradiva za prihajajočo razstavo o odlikovanjih na Slovenskem pa je bila uniforma vrnjena v Narodni muzej Slovenije.

 


Dr. Eva Ilec (Pokrajinski muzej Ptuj Ormož):

Priprava uniforme cesarja Franca Jožefa I. v konservatorsko-restavratorski delavnici

 

Suknja cesarja Franca Jožefa I. je zašita iz fine volnene tkanine v temno modri barvi ter podložena s svilenim taftom v bež odtenku. Ovratnik je tako imenovani ruski ovratnik, na katerem je dekorativni trak iz kovinskih niti, verjetno iz srebra. Enak trak je na spodnjem robu rokavov. Suknja se zapira enoredno s kovinskimi gumbi, ki so verjetno pozlačeni. Podrobne analize, ki bodo še sledile pred začetkom konserviranja, bodo podale natančne podatke o materialih.

Volnena tkanina je zelo dobro ohranjena in ni videti sledov insektov, medtem ko je svilena podloga zelo poškodovana.

Izvesti je bilo treba preliminarni konservatorski poseg, da smo zaščitili krhko svileno tkanino pred nadaljnjimi poškodbami. Nanjo smo prišili prosojen svilen krepelin, ki smo ga pobarvali v originalno bež barvo podloge. Svileni krepelin smo skrojili po merah podloge in ga z zelo finimi svilenimi pobarvanimi nitmi prišili na podlogo, da smo stabilizirali preostale kose svilenega originala.

Tako smo omogočili, da lahko suknjo predstavimo javnosti v izvirni pozi, saj bi jo v nasprotnem primeru morali predstaviti leže. Za postavitev na razstavi pa bo treba cesarjevo uniformo ponovno sprejeti v konservatorsko-restavratorsko delavnico ptujskega muzeja, kjer bomo izvedli dolgotrajnejši postopek stabiliziranja svilenih ostankov podloge na ustrezno tkanino in s tem zagotovili stabilnejšo oporo originalu.

Postopek barvanja novega tekstilnega materiala in šivanja je izvedla konservatorka-restavratorka za tekstil Marina Čurin iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož.