V (V)ETRU – ANA

0
155

Nedelja je Klarin dan. Osemletna Gaja je pri očetu, sedemnajstletna Ajda pri fantu.

 

 

Prvo leto po ločitvi so bile nedelje zanjo prava nočna mora. Dan brez Ajde in Gaje, brez telefonskih klicev, brez službenih obveznosti, dan, ki ga je morala preživeti sama s seboj. Navadno se je zaprla v stanovanje, poskušala prespati dan in si nabrati energijo za ponovno snidenje s puncama. Hčeri sta se v nedeljo zvečer namreč vračali otovorjeni z nakupovalnimi vrečkami, polnimi novih oblačil, ki jih nista potrebovali, in polni novih doživetij.

Mami, mami, se je že na vratih drla Gaja. Poglej, kaj mi je kupil oči. Novo jakno.

Gaja, pa saj imaš že dve.

Pa ne taki. Joj, mami, kako si zoprna.

Klara je morala zbrati vso moč, da se je obrnila proti Ajdi.

Ajda, kaj pa si ti dobila novega?

Saj ni važno. Itak si samo nevoščljiva, ker nama oči kupuje stvari, ki nama jih ti nočeš.

Ni res, da vama ničesar nočem kupiti. Ne morem vama kupiti vsega, kar si želita.

To sploh ni res! se nanjo zadere Ajda. Saj mi je oči povedal, da plačuje preživnino za naju.

Ja, mami, ne delaj se revice, se Ajdi pridruži še Gaja.

Punci, dovolj bo! Ne bom z vama razpravljala o stvareh, ki jih ne razumeta.

Česa ne razumeva, se dere Ajda. Tega, da si egoistična in da očijev denar zapravljaš zase?

Kaj? Kaj si rekla? se zadere Klara.

Ja, Ajda ima čisto prav, se ji pridruži še Gaja. Poglej, koliko novih čevljev imaš, za naju pa nikoli nimaš denarja.

Pa kaj bi vidve radi od mene? Saj že vse imata.

Hočem k očiju, začne jokati Gaja. On me ima rad, ti pa me ne maraš. Če bi me imela rada, se ne bi tako obnašala do mene. Oči se nikoli ne dere name. Ni tak kot ti, cele dneve mi samo težiš.

Zdaj v jok plane še Ajda. Res je, sploh naju nimaš rada. Če bi naju imela, očiju sploh ne bi pustila, da bi odšel. Sploh pa ni čudno, da se je odselil od tebe, ker si taka zoprnica. Sovražim te! Sovražim te!

Zdaj zajoka še Klara. Punci, oprostita, jaz ne morem več. Zame je tole prenaporno. Z očijem ste skupaj v nedeljo, me pa smo skupaj vsak dan. Seveda sem sitna. Jaz sem tista, ki vama teži, da si obujeta copate, umijeta zobe, pospravita svojo sobo, jaz sem tista, ki vaju priganja k učenju in domačim nalogam.

 

Klara zbeži v kopalnico.

»Se bo to sploh kdaj končalo?« hlipa Klara.

Mami, se pred vrati dereta punci. Odpri vrata!

Klara odtrga kos toaletnega papirja in se usekne vanj, potem odpre hladno vodo, si jo pljuskne v obraz, še malo posmrka in odpre vrata.

Gaja se ji oklene okrog nog, pridruži se ji še Ajda. Objemajo se in si brišejo solze. Saj bo bolje, ju tolaži Klara. Rada vaju imam.

Jaz te imam tudi rada, najbolj na svetu, se ji v naročje vrže Gaja.

Tudi jaz te imam rada in ni res, da si ti kriva, da je oči odšel, jo objame še Ajda.

 

 

Danes so nedelje njen najljubši dan. Jutranje poležavanje v postelji ob knjigi in skodelici zelenega čaja. Potem sprehod na bližnji hrib. Sama. Skoraj nikoli ne gre v družbi. Ne mara, da kdo hodi z njo. Rada ima tišino, ki jo obdaja. Le včasih se zgodi, da koga povabi zraven. Ljudi, ki so ji res blizu.

Hodi, pogled ji tava po bližnji okolici, posluša ptičje petje, misli pa ji odplavajo daleč proč. Pot je kratka, le pol ure potrebuje, da pride na vrh. Tam stoji majhna cerkvica, nedaleč stran pa je prostorček, ki si ga je izbrala, ko je prvič prilezla gor. Kar potegne jo tja. Potem obsedi in meditira. Samo je Klara, ki je ne pozna nihče.

 

Danes je na hrib pripeljala Ano. Ana je njena prijateljica, tako drugačna od ostalih. Spoznali sta se na neki zabavi, pred osmimi leti, pet let, preden se je ločila. Zelo hitro sta se spoprijateljili.

Klara najbolj občuduje njeno samozavest. Ana vedno ve, kaj hoče, in po navadi to tudi dobi. Je uspešna umetnica, glasbenica. Igra violino v filharmoniji. In ko je bilo Klari, takrat ko se je ločevala, najhuje, se je Ana izkazala kot njen angel varuh. Vedno je imela čas zanjo. Tudi ob najbolj nemogočih urah. Včasih se je zgodilo, da sta več ur govorili po telefonu. Klara je pogosto jokala. Ana jo je poslušala in ji svetovala. Bila je tista, ki ji je pokazala prve korake v samostojnost. Težko je bilo. Klara namreč še nikoli ni živela sama. Kmalu po srednji šoli se je v hišo njenih staršev preselil Jaka. In potem je pri svojih štiriintridesetih naenkrat ostala sama.

Ob Ani se je počutila kot otrok, ki se uči plavati in ve, da ga v bazenu čakajo močne roke, ki ga bodo zgrabile, tik preden se bo začel utapljati. In dlje ko je bila v bazenu, manjkrat se je zgodilo, da se je morala oprijeti Anine roke.

Danes je njuno prijateljstvo drugačno. Klara se je počasi razvila v samozavestnejšo žensko, Ana pa se je pred dobrim letom ločila. Zdaj tudi ona včasih potrebuje Klarin nasvet.

 

Klara, kako se počutiš v novi službi?

Všeč mi je. Delam z ljudmi, ki so na moji valovni dolžini. Pogosto se zgodi, da se delovni dan spremeni v prijetno druženje. Tako naredimo dosti več, kot bi sicer, ob tem pa se še lepo imamo.

Ti je kdo všeč?

Zakaj sprašuješ?

Klara, saj veš, da mene ne moreš preslepiti. Takoj sem opazila, da si drugačna. Po dolgem času spet siješ.

Ana, zakaj si vedno izbiram napačne moške?

Kako to misliš?

Vedno je nekaj, kar mi prepreči, da bi bila z nekom, ki mi je všeč.

Pa saj jih ti izbereš, torej si ti izbiraš takšne moške. Po mojem te je strah. Bojiš se in si hkrati želiš biti z nekom, zato si izbereš moškega, do katerega pelje mnogo ovir.

Spomni se, kako je bilo takoj po tvoji ločitvi. Zgrabil te je paničen strah, da boš ostala sama, in potem si v vsakem moškem, ki ti je prišel na pot, iskala tistega pravega. In ko se ti je približal, si zbežala.

Kako pa naj po tvojem najdem tistega svojega pravega moškega?

Najprej se umiri. Spravi se sama s seboj in ko boš pomirjena s sabo, se bodo stvari začele odvijati natanko tako, kot se morajo. Miru v sebi ne moreš najti tako, da ves čas begaš. Zdaj pa mi povej, kako mu je ime?

Jip. Pogosto delava skupaj. Ne znam ti razložiti, kaj se dogaja. Vem samo to, da sem rada z njim. Sva si pa tako zelo različna. Pravzaprav se nenehno prepirava.

Kako to misliš?

Če jaz rečem belo, bo on rekel črno in obratno. Včasih imam občutek, da to počneva samo zato, da lahko potem intenzivno razpravljava. Ne poznava namreč medlih pogovorov. Oba zelo strastno dokazujeva svoj prav, čeprav se na koncu pogosto zgodi, da pravzaprav sploh ne razmišljava tako zelo različno. Veš, kaj mi je pri njem res všeč?

Povej.

Je prvi moški, ob katerem sem jaz lahko res jaz, ni se mi treba delati, da sem drugačna, in on me tako tudi sprejema. Spoštujeva se. Prvič se mi je zgodilo, da se moškemu ne trudim pokazati v takšni luči, kot bi si želel in pričakoval on.

In kaj si želiš?

Kako to misliš?

Si želiš biti z njim?

Ne vem.

Kako ne veš? Ti si namreč tista, ki moraš vedeti, kaj hočeš, in šele potem se stvari lahko zgodijo.

Ana, ti ne razumeš …

Česa ne razumem?

Poročen je. On je tisti, ki se bo moral odločiti. Vidiš, spet sem si izbrala nekoga z ovirami.

Klara, to niso njegove ovire, temveč tvoje. Ti si tista, ki si izbiraš takšne moške. Očitno ves čas ponavljaš isti vzorec. In samo ti ga lahko presežeš.

Kako pa bom vedela, da sem spremenila vzorec?

Ko boš z moškim, ki nima teh ovir.