V (V)ETRU – BOŠTJAN

0
217

Klara sedi v pisarni in že tretjič bere besedilo za svoj naslednji prispevek. Čaka urednico in redaktorico. Brez njunega žegna ne more v montažo. Končno se prikažeta.

Bi lahko prebrali moj tekst?

V roke jima potisne liste.

Seveda, se oglasita skoraj sočasno.

Klara, s kupom časopisov pod ramo, odide na kavo.

 

Kako se vama zdi? vpraša, ko se čez pol ure vrne v redakcijo.

Najprej pogleda proti redaktorici.

Joj, oprosti, čisto sem pozabila nate.

Potem se obrne še k urednici.

Kaj pa ti misliš?

Dobro bo, komentira urednica, medtem ko v rokah prelaga liste.

 

Klara se zdaj končno lahko loti dela. Jezi jo, da je izgubila dve uri in da jo zdaj spet preganja čas. Ne mara delati v naglici.

Prižge računalnik, si na glavo natakne slušalke in se loti grobe montaže prispevka.

Klara, hej, jo dregne kolegica, ki sedi za sosednjo mizo.

Sname si slušalke.

Kaj je?

Telefon ti zvoni.

 

Klara, živijo, Boštjan pri telefonu. Si že posnela prispevek?

Ja, je bil že objavljen.

So ti moje informacije prišle prav?

Seveda, zaradi podatkov, ki si mi jih dal, so se stvari pokazale čisto v drugačni luči. Še enkrat hvala. Zakaj pa kličeš?

Ravno tu sem v vašem koncu, pa me zanima, ali bi šla z mano na kavo.

Zelo malo časa imam. Kje pa si?

Pravzaprav sem že tukaj, pred vhodom.

 

Kava se je raztegnila v kosilo.

Klara, kakšno juho si naročila zame?

A nisi rekel, da boš govejo?

A govejo sem naročil?

Ja, a boš raje gobovo?

Ne, saj imam obe rad. Kaj pa brskaš po krožniku?

Nisem preveč lačna.

Daj sem tisti zrezek, ga bom jaz pojedel.

Po kosilu se Boštjan zadovoljno namesti na stolu in se zagleda v Klaro.

Postane ji nerodno in začne brskati po torbici. Boštjan, morala bom nazaj. Delo me čaka.

Počakaj še malo. Nekaj sem ti prinesel.

Iz nahrbtnika izvleče drobceno knjižico in jo poda Klari.

Martin Kojc, Učbenik življenja, nikoli še nisem slišala za to knjigo.

Meni je spremenila življenje.

O čem pa govori?

O življenju. Kako živeti, da se življenje začne odvijati tako, kot si želiš.

Pa se to sploh da?

Seveda se da. Samo poslušati se moraš in zaupati.

Komu?

Bogu. Verjameš v boga, Klara?

Ne vem. Verjamem, da obstaja nekaj.

Veš, vse, kar se zgodi v naših življenjih, se zgodi z razlogom. Naključja ne obstajajo in to, da midva danes sediva tukaj … Tako pač mora biti.

Strašiš me. Zmedena sem. Nikoli še nisem o življenju razmišljala na tak način.

Klara, si kdaj razmišljala o tem, kaj si zares želiš početi v življenju? Kdo si, kakšna želiš biti, s kom želiš biti?

Pravzaprav … Ne vem.

No, pa začniva z lažjim. Kaj, recimo, si želiš zdajle? Točno v tem trenutku?

Ne vem. Klara skomigne z rameni in se začne zmedeno ozirati okoli sebe.

Jaz pa natančno vem, kaj potrebuješ zdajle.

No, da slišim, ga prestrašeno pogleda Klara.

Prav v tem trenutku potrebuješ objem.

Klara na široko razpre oči. Kako si vedel? Ja, objem potrebujem. Želim se počutiti varno.