Klara se pelje v službo. V avtoradio je vstavila CD Ane Gabriel. Glasba jo vsake toliko časa odnese drugam. Že nekaj dni se ji po glavi plete srečanje z Boštjanom. Ne more ga pozabiti.
Potem jo iz sanjarjenja zbudi zvonjenje telefona.
Prosim. Klara pri telefonu.
Klara, živijo! A ne poznaš več moje številke?
Izklop.
»Jip! Zakaj je poklical ravno zdaj? Dva meseca sem se trudila, da bi ga pozabila. In zdaj, ko …«
Klara, govori z menoj.
Vklop.
Veš kaj, Jip, tvojo številko sem izbrisala in če bi vedela, da kličeš ti, se zdajle ne bi oglasila. Adijo!
Klara, počakaj! Prosim, govori z mano.
Jip, se ti ne zdi, da bi mi moral ti že pred dvema mesecema pojasniti kakšno stvar? Vsaj CD bi mi lahko vrnil osebno, ne pa da mi ga je izročila receptorka.
Oprosti. Zablokiral sem. Moral sem se odklopiti, razmisliti. Pa še skoraj ves junij me ni bilo v Ljubljani. Službeno sem bil v Ameriki, potem so se pa že začeli dopusti.
Lepo zate. In kako je bilo v Ameriki?
Takoj bi se preselil tja. Država po mojem okusu. Tam imajo snemalci čisto drugačne pogoje za delo, pa tudi cenijo jih dosti bolj kot pri nas. Da o denarju sploh ne govorim. Plače se z našimi niti slučajno ne morejo primerjati. Samo v slabo voljo so me spravili. Res se mi ne da govoriti o Ameriki. Samo da se spomnim, sem slabe volje. Veš, zakaj te kličem?
Ne vem, če me zares zanima, zakaj kličeš.
Rad bi, da prideš na naš koncert.
O, Jip, res lepo od tebe, da si se spet spomnil name.
Klara, prosim. Ne bodi zajedljiva. Res si želim, da prideš.
Ne vem.
Če si boš premislila, koncert bo naslednji petek ob desetih v Orto baru. Prosim, pridi in še enkrat oprosti.
Jip, res ne vem …
»Zablokiral je. Mogoče se bo pa končno le odločil. Klara, pa si ti zares želiš, da bi se Jip odločil? Pravzaprav ne vem, kaj sploh hočem.«
Klaro spet zmoti zvonjenje telefona.
Klara, živijo, Julija pri telefonu. Klicala me je Tina in nas povabila na praznovanje rojstnega dne.
Koga nas?
Ja, nas punce. Tebe, mene, Nadjo in Moniko. Bomo imele babji žur na Metelkovi.
Kdaj pa?
Naslednji petek.
Šiiiit!!!
Ne mi rečt, da si že zmenjena.
Julija, se spomniš, da sem ti pripovedovala o enem snemalcu, s katerim se dobro štekava oziroma sva se dobro štekala?
Kaj to pomeni, sva se štekala, se štekava?
Ne sprašuj. Ti bom enkrat razložila.
Zakaj pa taka panika? A se med vama kaj dogaja? Te je povabil na randi?
Ne, ni me povabil na randi. Koncert imajo.
Ne sekiraj se, boš šla pa kdaj drugič, saj ne bodo imeli samo enega koncerta.
Julija, ti ne razumeš. Mislim, da bi morala iti na njegov koncert. Moram namreč razčistiti nekatere stvari. Kdaj pa naj bi se dobile me punce?
Enkrat popoldne v City parku, da kupimo darilo za Tino. Potem pa na Metelkovo. Prvi koncert se začne ob osmih.
Mogoče bi pa šlo. Jipova skupina začne ob desetih in če malo zamudim, se bo ravno izšlo.
V redu, se slišiva prihodnji teden. Lepo se imej.
Ti tudi.
Klari je teden minil, kot bi mignil. Ker se oddaja še ni začela, je imela čas, da v miru pripravi ves material za prvi prispevek.
Zdaj je v City parku in ves njen notranji mir zadnjih dni je izpuhtel. Z Julijo, Nadjo in Moniko se podi po trgovinah.
Jaz ne morem več. Grem na kavo. Ve pa bezljajte naprej. Ko najdete kaj primernega, me pa pokličite, že čisto izmozgana jadikuje Klara.
Daj, saj nisi še tako stara. Malo kondicije pa že moraš še imeti, se norčuje Julija.
Kaj pa, če bi res šle najprej na eno kavo in malce razmislile, kaj sploh želimo kupiti, predlaga Monika.
Punce sedijo v očitno zelo priljubljeni slaščičarni, saj se okrog njihove mize podi trop razigranih in kričečih otrok, in pijejo kavo, Klara si energijo nabira s čokoladno torto.
Kupimo ji eno odštekano majčko in zraven še kakšen odštekan nakit, predlaga Nadja.
Meni se zdi OK, pritrdi Julija.
Kaj pa ti, Monika, če si tudi ti za, končno lahko nekaj kupimo, Klara konča debato.
»Joj, kako sovražim to neumno razpravljanje, še bolj pa brezglavo beganje po trgovinah. Že stokrat sem se odločila, da se ne grem več tega, pa vedno popustim. Tokrat je definitivno zadnjič.«
Klara, kaj pa tako grdo gledaš, pripomni Julija.
Nič, ravno sem imela pogovor sama s seboj. Odločila sem se, da takole nakupovanje ni zame. Drugič bom samo prispevala denar.
Ob sedmih je Metelkova še skoraj prazna. Nekaj fantov prenaša zaboje s pivom, drugi tovorijo glasbeno opremo.
Punce čakajo Tino.
Tukaj ste? Me že dolgo čakate? So me klicali eni prijatelji iz Gorice, ki bodo danes igrali tu na Metelkovi, da so se izgubili, pa sem jih šla iskat.
Hej!!!!
Samo malo še počakajte, prosim.
Hej, Anži! Takoj pridem!
Tina, a si lahko vzameš malce časa še za nas, da ti vsaj voščimo, s ciničnim glasom pripomni Julija.
Joj, oprostite.
Anži, pridem čez deset minut! Se dobiva pri šanku! kriči Tina.
VSE NAJBOLJŠEEEEE!!!!!! Punce objemajo in poljubljajo Tino.
Odpri, takoj odpri, je nestrpna Nadja.
Vau, kako ste vedele, da je to moja najljubša barva?
Obleci jo, predlaga Monika.
Klara, greš z mano na stranišče, boš stražila.
Tina vidno zadovoljna pripleše iz stranišča.
Kot ulita.
Pariško modra barva ti res pristoji, poudari tvojo svetlo polt in tvoje svetle lase, jo občuduje Monika.
Gremo nekaj spit, jaz častim, se dere Tina.
Punce, a ima katera joint?
Monika, pa ne še ti, se začudi Nadja.
Ravno danes sem razmišljala, da sem stara štiriintrideset, pa še nikoli nisem kadila trave.
Potem jo pa boš. Grem vprašat, če ima kdo kaj za posodit, se ponudi Tina in odbezlja v dvorano.
Dvorana je nabito polna, ljudje se komaj premikajo. Klara uživa v glasbi. Poplesuje v ritmu z mislimi daleč proč.
Klara, boš en dim? jo dregne Tina in ji pred nos moli joint.
Pa saj ti nisi normalna, tukaj, pred vsemi temi ljudmi.
Ravno tu nas nihče ne bo opazil. Na, a boš?
Klara povleče dim in poda joint Moniki.
Monika v rokah vrti cigareto in si jo ogleduje. Strah me je.
Česa te je strah? jo sprašuje Klara.
Ne vem, da se mi ne bi kaj zgodilo.
Kaj pa naj bi se ti zgodilo?
Ne vem.
Probaj že in nehaj težit. Klara spet začne poplesovati po ritmu glasbe.
Kako pa se to dela? jo dregne Monika.
Ja, povlečeš dim v pljuča. A še nikoli nisi kadila?
Sem, pred leti, pa mi ni bilo všeč.
Glej, povleci dim ali pa ga daj naprej, ljudje že pogledujejo proti nam.
Monika se zravna, slovesno pogleda Klaro in globoko potegne.
Tina ji vzame joint in ga poda Nadji.
Na, spravi ga, ga bomo kasneje pokadile do konca.
Klara.
Joj, Monika, a lahko zdaj malo plešem. Kaj je že spet?
Kaj pa bi se zdaj moralo zgoditi z mano? Nič posebnega ne čutim.
Kako to misliš?
Ja, saj veš, po jointu.
Ti si pa res smešna, kaj naj bi se pa zgodilo s tabo, saj si samo enkrat potegnila.
Ojej, enajst je že. Punce, jaz grem v Orto bar na še en koncert. Gre katera z mano? sprašuje Klara.
Jaz, se ponudi Julija. Me zanima, kako izgleda ta tvoj snemalec.
Julija in Klara se prebijata skozi množico ljudi. Koncert je v polnem teku. Ljudje poplesujejo, Klara vleče Julijo proti odru.
Glej ga.
Kaj pa igra?
Bobne.
Ej, dober tip. Za moj okus sicer preveč mišičast.
Jip je oblečen v črno oprijeto majico brez rokavov in široke vojaške hlače. Tako se je predal glasbi in bobnanju, da se zdi, kot da ga ne bi bilo tu.
Glej, pevca, kakšen lušten tip, jo dregne Julija.
Julija, jaz bi zdaj malo poslušala.
Nekaj časa posluša. Ne more se odločiti, ali ji je muzika všeč. Všeč ji je energija, ki jo izžareva glasba, in tista, ki jo izžarevajo člani skupine. Popolnoma so se namreč predali nastopu. To se čuti. Klari se vedno pogosteje dogaja, da ljudi presoja po energiji, ki jo oddajajo. Nekaterim njenim prijateljicam se to zdi preveč newagevsko, zato Klara o tem ne govori. Le z Ano in včasih z Julijo.
Klara se naenkrat zave, da glasbe ni več. Obdaja jo le še hrup ljudi.
Klara, živijo, lepo, da si prišla. Sploh te nisem opazil.
O, Jip, živijo. Super ste bili. Malo sem zamudila. A ste prej končali?
Ne. Igrali smo točno dve uri. Kdaj pa si prišla?
Pred dobre pol ure sem bila še na Metelkovi. Prijateljica Tina je praznovala rojstni dan. Oprosti, potem sem pa kar precej zamudila. Sem računala, da boste kasneje začeli.
Je že v redu.
To je moja prijateljica Julija.
Me veseli, da sva se spoznala. Dobro igrate.
Hvala.
Oprostita, preobleči se moram. Prepoten sem.
Se ti ljubi počakati, da se vrne? Klara sprašuje Julijo.
Seveda.
Jip se vrne, oblečen v leviske in oprijet črn puli.
Si bil pa hiter. Klara si ga ogleduje. »Res dobro izgleda. Sploh v tem črnem puliju.«
Na živce mi gre, če sem prepoten, razlaga Jip, ko opazi, da ga Klara ocenjujoče gleda.
Jip, živijo! Dobri ste bili, ga pozdravi nekdo.
Hvala. Vesel sem, da si prišel.
Približa se jim še nekaj ljudi.
Jip se pozdravlja s prijatelji, Klara in Julija se malce nelagodno prestopata.
Nam pomagaš znositi opremo? Jipa pokliče pevec.
Že prihajam. Klara, oprosti, moram jim pomagat.
Že v redu. Greš potem z nama na Metelkovo?
Mogoče. Ne vem še.
Daj no, ne bodi tak penzionist. Gremo še malo žurirat, ga prepričuje Klara.
Najprej moram znosit opremo. Se vama ljubi počakat?
Seveda. Ti samo pohiti.
Čakali sta ga skoraj celo uro.