Klara sedi v redakciji pred svojim računalnikom. Pregleduje material, ki so ga posneli v Kranju. Na glavi ima slušalke, jakost zvoka je naravnala na najvišjo stopnjo, pa kljub temu komaj sliši izjave ljudi, ki jih je posnela. V redakciji je kot v čebelnjaku. Na njeni levi se kolegica pogovarja po telefonu, vsake toliko časa se zadere v telefon, da Klaro kar privzdigne na stolu. Na desni kolegici razpravljata o vzgoji otrok, pridruži se jima še tretja. Klara odloži slušalke. Z mize pobere nekaj časopisov in se odpravi na kavo. Prebira časopise in uživa v tišini. Predrami jo zvonjenje telefona.
Klara, pozdravljena. Goran pri telefonu.
Goran, pa kje si ti?
Saj veš, kako je, ko imaš dojenčka.
Ja, ja. Končno si postal družinski človek. Samo še oženiti se moraš, pa bo.
Saj, ravno zato te kličem.
Ne mi reči, da se ženiš.
Ja, ženim se. Skratka, kličem te zato, da ti povem, da si povabljena na poroko.
»Goran me vabi na poroko. Zakaj pa ravno mene? Ne poznava se prav dolgo in nikoli nisva prestopila tiste meje, ki ločuje znance in prijatelje.«
Goran, te lahko nekaj vprašam?
Vprašaj.
Zakaj pa ravno mene vabiš na poroko?
Klara, mogoče se ti bo zdelo čudno, ker se ne druživa prav pogosto, vendar mi zelo veliko pomeniš in res bi bil vesel, če prideš.
Kdaj pa bo ta veseli dogodek?
Čez dobrega pol leta, enkrat junija. Saj boš dobila vabilo. Tako zgodaj te kličem pravzaprav zato, ker bi te rad prosil za eno uslugo.
Povej.
Bi lahko vprašala tvojega prijatelja Mareta, če bi hotel biti naš poročni fotograf? Saj vem, da je še malo daleč do junija, ampak so me opozorili, da se moraš za take stvari dogovoriti precej prej in ker ima fotograf, s katerim se tudi dogovarjam, za takrat že neke načrte, mu moram danes do treh sporočiti mojo odločitev.
Klara pogleda na uro. Petnajst minut do dvanajstih.
Goran, te pokličem takoj, ko uspem priklicati Mareta.
Hvala ti. Kako pa si sicer? Kako pa kaj tvoje ljubezensko življenje?
Kar v redu sem. Moje ljubezensko življenje pa je bolj slabo. Pa ne bi zdaj o tem. Bova kdaj drugič ob kakšni kavi malo poklepetala na to temo.
OK. Lepo se imej in še enkrat hvala za pomoč.
Klara globoko vdihne in zavrti Maretovo številko.
Mare, halo, Klara pri telefonu.
Klara, ne zdaj. Te pokličem čez pol ure, delam.
OK, adijo.
»Danes potrebujem samo še Mareta, pa bo moj dan popoln. Kakšna ironija! Sicer pa, Klara, priznaj si, da si sama kriva. Naučila bi se ljudem reči ne, pa bi bilo v redu.«
Plača kavo, pobere časopise in se vrne v redakcijo.
Redakcija je zdaj skoraj prazna. Natakne si slušalke in začne izpisovati izjave sogovornikov.
Klara, jo dregne kolegica.
O, Sanja. Že odhajaš?
Moram po otroka v vrtec. Ob pol štirih ima namreč karate.
Koliko je pa ura?
Petnajst do treh. Res se mi mudi. Adijo.
»Mare!?! Sem vedela, da bo pozabil poklicati.«
Klara besno odtipka njegovo številko.
Mare, zakaj pa nisi poklical?
Pozabil sem. Kaj pa se razburjaš? A gori voda?
O, Mare. Ti pa res znaš človeka spraviti v slabo voljo.
Zakaj pa? Kaj pa sem naredil?
Gre za to, česa nisi naredil. Pa pustiva to. Se mogoče spomniš Gorana?
A je to tisti rdečelasec, s katerim smo enkrat žurirali pri tebi na Bledu?
Ja, tisti. Prosil me je, naj te vprašam, ali bi fotografiral na njegovi poroki.
Kdaj pa bo?
Junija.
Junija!!! A ti sploh veš, kdaj bo junij! Pa to bo skoraj čez eno leto. Kako pa naj jaz vem, kaj bom delal takrat.
No, pa vseeno. Te zanima ali ne?
No, ja. Po mojem bi šlo.
Ne, po tvojem. Ja ali ne. On mora to vedeti danes, ker se dogovarja še z enim fotografom.
Zakaj pa taka panika. Reci mu, da naj se ne sekira, da ima še dovolj časa, pa povej mu …
Daj, Mare ne filozofiraj in samo povej: boš delal ali ne boš.
OK, reci mu ja, samo ti si potem zapomni, kdaj bo poroka in me spomni nekaj dni prej.
To sem že itak vzela v zakup. Klara globoko izdihne.
Daj no, Klara, kako pa si sicer?
Kaj naj ti rečem. Gre nekako.
Boš za vikend mogoče doma?
Zakaj?
Nič, sem razmišljal, da bi se mogoče oglasil pri tebi.
Nič posebnega nimam v načrtu. Veš kaj, pridi jutri na kosilo.
Super. Pridem. Kdaj pa?
Kosilo bo na mizi točno opoldne. Pa bodi točen.
Ja, seveda.
Sobota dopoldne
Klara pospravlja stanovanje. Tega ne počne ravno pogosto, predvsem pa ne z veseljem. Ni preveč gospodinjski tip. Na živce ji gre, da svojo energijo vlaga v opravila, ki se nikoli ne končajo, povrhu vsega pa jih še nihče ne opazi. Ljudje itak opazijo le razmetano stanovanje.
Ajda, Gaja, alo, zmigajta se.
Mami, ti sploh ne veš, kako si zoprna, kadar pospravljaš, se pritožuje Gaja.
Sovražim tvoje pospravljalske popadke, se ji pridruži še Ajda.
Ajda, tudi jaz sovražim pospravljanje, zato me ne sekiraj in mi raje pomagaj.
Kaj pa naj naredim?
Pospravi svojo sobo in posesaj stanovanje. Gaja, ti pa pospravi svojo sobo.
Jaz je že ne bom pospravila. Saj je moja in imam vso pravico, da je takšna, kot je.
Gaja, ne teži. Spokaj se in ne vrni se, dokler ne bo pospravljena.
Zakaj pa sploh pospravljamo? Priznaj, draga mati, da nekdo prihaja na obisk, jo izziva Ajda.
Kako pametno hči imam. Uganila si. Mareta sem povabila na kosilo.
O, ne! Spet bomo jedli zvečer in oči bo spet ves nervozen, ker me bo moral čakati, se pritožuje Gaja.
Ne skrbi, ne bomo jedli zvečer. Rekla sem mu namreč, naj pride ob dvanajstih, zato bo kosilo na mizi točno ob treh. Obljubim.
Ajda in Gaja jo začudeno gledata.
Kaj me tako gledata? Saj vesta, da Mare kronično zamuja, sem se pač znašla.
Mareta je spoznala, ko je še delala pri časopisu. Sedela je na redakcijskem sestanku, obdana s kolegicami. Naenkrat se odprejo vrata, skoznje pridrvi moški, ovešen s fotoaparati, za njim pa trije psi.
Ej, fantje! Kako ste?
Novinarke se zazrejo vanj. Ene nejevoljne, druge vesele, da ga vidijo.
Mare, sestanek imamo, ga prekine urednica.
Saj ne bom dolgo. Samo fotke bom naložil na računalnik, sploh vas ne bom motil.
Pa zares pohiti, ker se moramo nekaj pomembnega zmeniti. Pa pazi na svoje pse, da ne bodo spet česa prevrnili. Sploh pa, zakaj si jih pripeljal v redakcijo? Ti nisem zadnjič rekla, da ne prihajaj s psi?
A si mi res? Mare široko razpre oči in jo začudeno pogleda. Res se ne spomnim, da bi mi kaj rekla.
OK, Mare. Je že v redu. Samo zmigaj se.
Ti si pa nova? se Mare zazre v Klaro.
Ja, Klara sem.
Živijo! Jaz sem pa Mare. Tole so pa Piki …
Mare! se zadere urednica. Zmigaj se!
Klara, lepo, da sva se spoznala. Ti bom drugič predstavil svoje pse.
Mare sede za računalnik.
Ej, fantje pa punce! Poglejte to! A mi ni dobro uspela tale fotka?
Mare, a ti ne razumeš, se mu grozeče približa urednica. Zdajle nimamo časa zate.
Ok, ok, nikar se ne jezi, saj bom pohitel.
12.00
Klara, Mare pri telefonu.
Mare, samo malo počakaj.
Ajda, prosim, izključi sesalec, nič ne slišim.
Mare, a veš, koliko je ura? Dvanajst. A nisva bila ob dvanajstih zmenjena, da prideš na kosilo?
Saj, zato te kličem. Veš, malo sem se zadržal, nujno sem moral še nekaj narediti. Prihajam.
Ne ti meni prihajam. Kje si zdaj?
Doma. Samo še stuširam se, pa pridem. A še kaj prinesem?
Ne, samo sebe, pa čimprej!
14.00
Klara v pečico postavi lazanjo.
Mami, kdaj bo kosilo, sprašuje Gaja.
Ob treh, saj sem ti že povedala.
15.00
Klara, živijo, oprosti, ker zamujam. Na, prinesel sem ti domače vino pa tole vrtnico.
O, hvala. Kje si pa dobil vrtnico?
Pri vaših sosedih sem jo odtrgal.
Joj, Mare …
Klara, saj sem še prezgoden. Vidim, da niti solate še nisi pripravila. Jo bom jaz.
To sem tudi pričakovala. Ti itak narediš precej boljšo kot jaz.
Kako sem se najedel. Greva še nekam na kavo, jaz častim.
Prav. Samo peljala se bova pa z mojim avtom.
Kaj pa je narobe z mojim?
Daj no, Mare. Kaj je narobe s tvojim avtom. Recimo to, da sem zadnjič sedela na tleh, ker nisi imel sedeža.
Saj zdaj ga pa spet imam.
Je že v redu, bova vseeno raje šla z mojim.
A lahko jaz vozim?
Seveda.
Zakaj pa si ustavil avto?
Samo malo počakaj. Takoj pridem.
Kam pa greš?
Poglej tole svetlobo, ki pada čez hribe. A ni lepo. Moram narediti fotko.
Klara sedi v avtu in čaka. Mare se vedno bolj oddaljuje.
Mare, počakaj. Klara teče za njim čez travnik.
Mare stoji ob starem skrivenčenem drevesu in gladi njegovo deblo.
Pridi. Poglej to drevo. A ni super.
Res je lepo.
Klara, povej, si že kdaj videla kaj tako lepega? Fotografira drevo, potem kar naenkrat odhiti dalje.
Klara, glej hiša.
Klara spet teče za njim. Mare stoji pred vrati stare zapuščene hiše.
Poglej ta vrata, pa to svetlobo, ki pada nanje.
Klara stoji in gleda, pa ne vrat. Gleda Mareta, ki kot majhen otrok skače okoli hiše in jo fotografira. Iz njegovih oči sije navdušenje.
Mare je človek, ki ga preprosto moraš imeti rad. Večni otrok, ki se zna veseliti drobnih stvari, ki mu ni pomembno, v kakšnem avtu se vozi, ki se ne oblači v oblačila priznanih znamk, ki si lahko privošči, da živi iz dneva v dan.
Klara je rada z njim, tako občasno. Živeti pa s človekom, kot je on, ne bi mogla.
Mare pospravi fotoaparat.
Zdaj pa na kavo! Greva v Bohinj!
A na kavo?
Daj, ne bodi taka zoprnica. A nimaš časa?
Imam. Veš, kadar se zmenim s tabo, si vedno rezerviram ves dan. Ja, imam čas.
Potem pa pojdiva.
Želita, ju nagovori mlada natakarica.
Dva kozarca navadne vode, pa nekaj časa jo pustite teči, da bo bolj čista. Plačala bova pa z boni, saj jih vzamete, a ne, se smeji Mare.
Natakarica zabodeno pogleda Klaro.
Je že v redu, saj se samo heca. Dve beli kavi in dve vodi, zame pa še dve vrečki rjavega sladkorja, prosim.
Mare, boš tudi nazaj vozil ti?
A greva že nazaj?
Jaz bi šla. Utrujena sem.
Mare govori kot dež, Klara se skoraj ne odziva.
Kaj si tako zamišljena? A si slabe volje? Pa saj ne vozim tako slabo.
Ne, v redu voziš. Kaj če bi se malo vozila v tišini.
Klara gleda skozi okno, Mare jo pogleduje od strani.
Klara, nekaj sem se spomnil. Si za to, da se delava, da se kregava?
Kako to misliš? Zakaj pa bi to počela?
Za hec, da bodo tisti, ki se vozijo mimo naju, mislili, da se v resnici prepirava.
Mare začne žugati proti Klari, udarjati po volanu in se delati, kot da se na ves glas dere.
Klara ga nekaj časa gleda, potem se pridruži njegovi igri.
A si videla tistega v rdečem golfu?
Ja, se smeji Klara, sem že mislila, da bo zletel s ceste, ko je tako začudeno buljil v naju.
Klaro pribije na stol, ko Mare naenkrat sunkovito ustavi avto.
Zakaj si pa zdaj ustavil? Pa ja ne boš spet fotografiral, saj ni več svetlobe, a ne vidiš, da je že skoraj noč.
Klara, a si videla?
Kaj?
Malo je manjkalo, pa bi povozil mačka.
Kakšnega mačka?
Glej, tu pred nama na cesti leži povožen maček.
Grozno. Ampak kaj pa lahko narediva. Saj je že povožen.
Klara! Kako to misliš?
Ja, kaj pa po tvojem lahko narediva z mrtvim mačkom, pomagati mu tako ne moreva več.
Na cesti ga pa tudi ne moreva pustiti, ji zgroženo razlaga Mare, medtem ko izstopa iz avtomobila.