S kolegicami sedi na terasi in se nastavlja toplim junijskim žarkom. Oddaja se je zaključila, pred njimi sta dva meseca počitnic.
»Zmešalo se mi bo. Kako bom zabila ta dva meseca? Tako zelo pogrešam Jipa.«
Klara!
Ej, Klara, jo dregne ena od kolegic.
Vklop.
Kaj je?
Vprašala sem te, kaj boš dela med počitnicami.
Ne vem še čisto natančno. Zaenkrat vem le to, da grem to soboto na poroko, potem pa sredi julija s puncama na morje, avgusta se pa itak že moramo začeti pripravljati na novo sezono.
Punce oprostite, čisto sem pozabila. Nujno moram nekoga poklicati.
Halo, Mare, Klara pri telefonu.
Klara, živijo. Kako si?
Dobro. Kličem te zato, ker sva se pred tremi tedni dogovorila, da te pokličem tri dni pred Goranovo poroko.
Goranovo poroko?
Mare!
Ja, saj vem, od katerega Gorana. Kdaj pa moramo biti tam?
Poroka se začne ob enih, je pa v Izoli v neki palači, katere ime sem pozabila, zato moramo najkasneje ob enajstih iz Ljubljane.
Dobro bi bilo, da gremo še prej. Poberi me ob pol enajstih, te bom čakal pred hišo.
Sobota ob 10.30
Klara parkira avto pred Maretovo hišo in čaka. Čez deset minut ga pokliče na mobilni telefon. Nihče ne dvigne. Čez pet minut poskusi znova.
Mare, a nisva bila zmenjena ob pol?
Koliko je pa ura?
Deset do. Pa kje si?
Sem bil pod tušem pa nisem slišal telefona.
Zakaj pa se nisi prej stuširal?
Pse sem peljal na sprehod pa sem se malo zadržal. Saj bom takoj.
OK. Samo pohiti, prosim, ker morava pobrati še Tino.
Katero Tino?
Ti bom povedala v avtu, ti samo pohiti.
Mare teče proti avtomobilu. Vmes si oblači majico. Od las mu kaplja.
Živijo!
Živijo! Daj zbaši se hitro v avto.
Joj, oprosti, skoraj bi pozabil polnilec. Takoj pridem! zakliče proti Klari in steče nazaj v hišo.
»Saj sem vedela, da bo tako!« Klara se komaj zadrži, da ne začne glasno preklinjati. »Klara dihaj! Dajmo: vdih, izdih, vdih, izdih …«
Ko se za silo pomiri, pokliče Tino.
Tina, oprosti, ker zamujam. Čakala sem Mareta. Prideva čez deset minut.
Klara, a si zelo jezna name? Sprašuje Mare, medtem ko se useda in si s prsti razčesuje še mokre lase.
Ne, nisem oziroma nisem več. Saj veš, da te že predolgo poznam, da bi me lahko presenetil.
Mare se zazre v Klaro. Joj, kako si zrihtana. Kaj misliš, mogoče bi bilo pa dobro, da se še jaz preoblečem v kakšne bolj »nobel« cunje.
Nimamo časa pa tudi sicer boš ti na poroki službeno, zato se ti ni treba sekirati, kako si oblečen.
Si prepričana?
Sem.
Mare malce nezaupljivo pogleduje proti Klari, potem skomigne z rameni in se udobno namesti na sedežu.
Koga si rekla, da še morava pobrati.
Mojo prijateljico Tino.
Kje pa?
Na Dolgem mostu.
A tam, kjer se zbirajo kurbe?
Mare, da ji ne boš rekel kaj takšnega.
Veš, da ne bom.
Tina, še enkrat oprosti za zamudo. Tole je Mare.
Mare izstopi iz avtomobila in ji poda roko.
Tina, a veš, da se tukaj zbirajo kurbe?
Mare, obljubil si …
Saj sem že tiho.
Klara in Tina se kljub zamudi ne moreta upreti, da se ne bi dodobra ogledali.
Klara, dobro izgledaš.
Klara je oblečena v dolgo belo obleko z velikimi rdečimi in črnimi rožami in obuta v krvavo rdeče salonarje.
Kje pa si kupila te rdeče salonarje?
So hudi, a ne. A veš, da so od Pekota.
Ne bi si mislila.
Tina, kako suha si, sploh v tej oprijeti črni obleki. Tudi jaz bi si včasih rada oblekla minico, pa si je že nekaj let ne upam več.
Zakaj pa ne?
Ne se hecat. Če bi imela tako postavo kot ti, bi jo seveda oblekla.
Daj no, saj nisem tako suha.
Pa si. Pa saj to itak veš.
Če hočeta, da še danes pridemo do Izole, se moramo čimprej spokati iz Ljubljane, ju prekine Mare.
Mare, zbudi se, ga dregne Klara.
Mare zmedeno pogleda okoli sebe.
Kaj je? Kje pa smo?
V Izoli. A ti mogoče, veš kje je ta palača Besenghi degli Ughi, bere Klara iz listka.
Ja, vem. Zapelji v center mesta.
Skoraj pol ure so porabili, da so našli parkirni prostor.
Joj, spet zamujamo! se pritožuje Klara.
Daj, Klara, nehaj, boš videla, da bomo prišli ravno prav.
Mare, Klara in Tina se sprehajajo med ljudmi. Razen ženina ne poznajo nikogar. Vsi ostali očitno se, zato sproščeno klepetajo, vsake toliko časa se kdo ozre k njim in jih radovedno pogleda.
Mare izvleče fotografsko opremo in se pomeša med svate, Klara in Tina se umakneta malce stran od ljudi.
Tina! dregne Klara Tino. Poglej tisto gospo, kako kosmate noge ima.
Pssst. Govori bolj potiho. Tina se zazre v gospo srednjih let.
Če je pa res. Za poroko bi si jih pa že lahko zdepilirala, je zgrožena Klara.
Greess brb … zamomlja Tina.
Kaj si rekla? Zakaj pa tako čudno govoriš?
Veš, če govoriš skozi zobe, ti ni treba šepetati.
Seveda ne, saj te itak nihče ne razume.
Joj, Tina, zakaj sem Goranu obljubila, da pridem na poroko! Sovražim poroke, pravzaprav sovražim vse ceremonije in praznike.
Nehaj, glej, začelo se bo.
Svatje se zgrinjajo v poročno dvorano.
Poročna dvorana je razkošna, kot so sicer dvorane v baročnih zgradbah. Svatov je veliko, zato je polna do zadnjega kotička. Klara posluša matičarko in bulji v hrbte pred seboj. Nenadoma ji misli odtavajo. Spominja se svoje poroke. Bila sta tako mlada, ona komaj dvajset, Jaka enaindvajset. Nikomur nista povedala, da se bosta poročila. Pravzaprav sta se za poroko odločila zato, ker bi bili kot mlada družina upravičeni do socialne podpore. Doma ju je namreč čakala komaj dva meseca stara hči Ajda. Poroka bi jima omogočila finančno neodvisnost. Družinica je živela pri Klarinih starših in bila odvisna od njune denarne pomoči, še bolj pa od njune »dobre« volje. Niso se najbolje razumeli. Jaka nikoli nista zares sprejela. Bil je sin samohranilke, ki ju je preživljala s čiščenjem po stanovanjih bogatih Blejcev. Očitala sta mu, da je Klari naredil otroka in ji uničil življenje. Zanjo sta imela visoke načrte. Želela sta, da bi, tako kot onadva, postala zdravnica. Zato jima Klara nikoli ni povedala, da je bila Ajda načrtno spočeto dete. Naredila bi namreč vse, da ubeži vplivu svojih staršev in se čimprej osamosvoji. Ko je zanosila, se je z medicinske fakultete prepisala na novinarstvo, češ, da bo ob otroku tam laže doštudirala. V resnici pa si je že od nekdaj želela pisati, vendar starša nista imela preveč dobrega mnenja o pisateljih in vseh, ki si svoj kruh služijo s tipkanjem na pisalni stroj, kot je to rad povedal njen oče. Zanj so bili nekaj vredni le tisti ljudje, ki so bili uspešni. V njegovo predstavo o uspešnosti pa niso sodili novinarčki, kot jih je podcenjujoče imenoval, saj niso počeli nič koristnega.
Klara, pa si ja ne želiš letati za pomembnimi ljudmi in jih cukati za rokav, da ti bodo kaj pametnega povedali. Bolje je, da si ti tista, ki jo bodo cukali za rokav, jo je prepričeval. Klara je ostala neomajna. Pravzaprav je ves čas počela ravno tisto, kar je jezilo njena starša. Najmanj od vsega si je namreč želela, da bi jima bila podobna. Zato je tudi tako dolgo vztrajala v zakonu, čeprav …
Tudi poroka je bila čisto nasprotje tistega, kar bi si želela njena starša. Še več, celo zamolčala jima je, da sta se z Jakom poročila.
Tako se je zgodilo, da sta v poročni dvorani sedela le dva svata – Klarina najboljša prijateljica in njen tedanji fant. On jima je tudi kupil poročna prstana. Nobenih daril nista dobila. Za spomin sta jima ostali le dve črno-beli fotografiji. Klara je šele čez leta staršema povedala, da sta z Jakom poročena.
Klara, jaz grem ven, jo zmoti Tina. Slabo mi je. Nobenega zraka ni tu notri.
Počakaj, grem s tabo.
Zunaj postopa že precej ljudi.
Tudi Mare je že zapustil poročno dvorano. Sprehaja se med svati in pritiska na sprožilec fotoaparata.
Čez nekaj minut se iz palače vsuje množica svatov. Ljudje se postavijo v dve vrsti. Nekaj deklet s škatlami riža kroži med ljudmi. Otroci se obmetavajo z rižem, ostali nestrpno čakajo mladoporočenca.
Prihajata! se zadere nekdo iz prve vrste.
Zaigra godba, mladoporočenca se postavita na sredo špalirja, ljudje ju obmetavajo z rižem.
Veliko svatov pritiska na sprožilce svojih fotoaparatov. V Klarini roki se znajde kozarec šampanjca. Vsi povprek nazdravljajo.
Zdaj pa eno gasilsko! se dere ena od tet, medtem ko skupaj zbira svate.
Ljudje se nagnetejo okrog mladoporočencev.
Klara, poglej sem, jo kliče Mare, medtem ko fotografira.
Tina, jaz ne morem več. Greva na sprehod.
Ej, kam pa gresta? priteče za njima Mare.
Na sprehod.
Grem z vama.
A ne boš več fotografiral?
Saj sem poslikal že tri filme, bom še kasneje na zabavi.
Gremo do morja. Poglejta, tele skale so kot nalašč za fotografiranje. Dajta, zlezita nanje, ju prepričuje Mare.
Tina zleze na veliko skalo in se namesti v izzivalno pozo.
Super! Ja! Tako! Obrni se, našobi usta, obrni glavo, še, obračaj glavo, spakuj se!
Mare pritiska na sprožilec, Klara ju opazuje.
Klara, zdaj pa ti.
Ne. Saj veš, da se jaz ne maram fotografirati, nisem fotogenična, pa še pozirati ne znam.
Saj ni nič takšnega, saj si videla Tino, kako dobro ji je šlo.
Seveda, Tina je nekdanja plesalka in fotomodel.
Tina, a si bila res fotomodel?
Ja, pred tremi leti sem nehala. Klara, saj ni nič takšnega …
Ne.
Pa kaj si taka zoprnica!
Mare, ne mi težit. Če nočem, nočem.
Daj no. Samo eno fotko.
Daj, Klara, ne bodi tako zadrgnjena, jo prepričuje še Tina.
Prav, naj vama bo.
V svoji dolgi obleki komaj prileze na vrh skale.
Daj, sprosti se! Tako ja! Poglej me, obrni se …
Dobro je bilo, zakliče nekdo.
Klara malce zmedeno pogleda proti obali. Vsaj tretjina svatov se je očitno odločila, da se pred zabavo sprehodi ob morju.
Zabava
Iz Izole so se odpeljali na Kras v eno od znanih kraških gostiln.
Klara in Tina se skrivata za avtom in se preoblačita v kavbojke, Mare straži.
Tudi ostali svatje so že odložili pražnje obleke. Vzdušje je vedno bolj sproščeno, pijača teče v potokih, mize se šibijo pod ogromnimi količinami hrane.
Klara poplesuje na stolu. Tina, greva plesat.
Bodi no resna. Pa ja ne misliš, da bom plesala s tabo.
Mare, a greš ti plesat?
Klara, saj veš, da jaz plešem samo takrat, ko sem že skoraj mrtvo pijan.
A ti natočim še en kozarec vina?
Nehaj že. Mare z mize pobere fotoaparat in se pomeša med svate.
K njihovi mizi pristopi že rahlo okajen moški.
Dober dan, punci, od kod pa sta?
Iz Ljubljane.
Se mi je zdelo, da vaju ne poznam. Dajta mi malo prostora, bomo kakšno rekli.
Možakar se zbaše med njiju, tako sedijo trije na dveh stolih. Objame ju čez ramena.
Kako se mi tole dopade. Vesta, zdajle me vsi gledajo. Nihče vaju ne pozna in zato se vama nihče ne upa približati, jaz pa sem nevestin oče in imam zato nekaj več privilegijev.
Pogleduje ju od strani.
Joj, ko bi bil malo mlajši, kako bi se mi trije imeli lepo.
Gospod, previdno začne Klara.
Nič gospod. Jaz sem Janez.
Nerodno se steguje in se rokuje z njima.
Gospod Janez, spet poskusi Klara.
Samo Janez.
Prav. Janez! Prosila bi te, da vstaneš. Trije ne moremo sedeti na dveh stolih, prevroče je.
Medtem k mizi pride še Mare.
To sta moji ljubici. Pusti ju pri miru.
Saj sem vedel, da sem prestar za vaju. No, pa lepo se imejta. Kljub vsemu sem vesel, da smo se spoznali.
Mare je očitno dobil svojo dozo alkohola, ker že poplesuje po plesišču. Klara je trezna. Že na začetku zabave se je odločila, da bi rada spala doma.
Tina, skoraj pol dveh je že. Jaz bi šla domov.
Jaz tudi.
Greva še po Mareta.
Mare, midve s Tino greva domov.
Pa ne še zdaj. Žur se je ravno začel.
Saj ti ni treba z nama.
Saj grem. Dajta, počakajta vsaj še pol ure? ju moleduje.
Prav, naj ti bo. Ampak ob dveh greva, in če te ne bo, se znajdi sam.
Vožnja domov
Mare, daj malo tišje to muziko, se pritožuje Klara.
Ne, super je, se dere Tina.
Klara, ne bodi taka tečka, jo pod rebra dregne Mare.
Nehaj, a si ti čisto premaknjen! Še zaleteli se bomo zaradi tebe.
Klara, ustavi!
Tina, zdaj pa še ti. Pa ne deri se tako. Kaj pa je? Skoraj me je kap. Ne morem kar tako ustaviti avta sredi mesta. Zakaj pa naj bi sploh ustavila?
Glej tistega motorista. A ni luštkan? Glej, maha mi.
Tina, pa kaj je s teboj? A ti ustavim avto? Boš šla z njim?
Ne, samo malo bi ga še gledala.
Tina še nekaj časa komunicira z motoristom, mu pošilja poljubčke, potem se motorist naveliča in oddrvi dalje.
Mare spet privije muziko.
Zavijejo na avtocesto. Prometa skoraj ni, kaže, da so edini, ki se sredi noči vozijo proti Ljubljani.
Ej, Klara, se navdušuje Mare. Pa kje si našla to muziko!? Veš, kdaj sem nazadnje to poslušal.
Kdaj?
Pred dvajsetimi leti. Super je.
Mare po taktu udarja po kolenih, Tina poplesuje na sedežu.
Na cestninski postaji uslužbenec začudeno bulji vanje.
Iz avta se kadi cigaretni dim, skozi odprta okna buči muzika, Mare in Tina se dereta na ves glas.
Klara plača, skomigne z rameni in odpelje naprej.
