Klara se nejevoljna prestopa pred vrati bolnišnice.
Jip! Pa kaj je narobe s teboj? Sploh mi še nisi nič pametnega posnel. A bi lahko, prosim, zmigal svojo rit in mi posnel to, kar sem ti že pred pol ure naročila.
Zakaj pa naj bi to sploh posnel, zakaj pa to sploh rabiš, sitnari Jip.
Jip, nehaj že. Snemaj in ne sprašuj.
Prav, ti bom posnel, čeprav mi še sedaj ni jasno, zakaj to sploh rabiš, Jip brez energije prestavlja kamero.
No, zdaj pa mi, prosim, posnemi še zunanje kadre bolnišnice. Iz parka, prosim.
A zdaj pa še to? A res moram? Pa saj imaš že dovolj materiala.
Asistent v prtljažnik zloži opremo in zapelje avto na drugo stran bolnišnice. Upočasni vožnjo, in ker nihče ne reče nič, pelje dalje. Ko se že tretjič peljejo okrog bolnišnice, Klara eksplodira.
Jip, pa kaj ti je. Jaz s tabo ne morem več delat. Se sploh zavedaš, da si non stop siten, slabe volje, da ti nihče ne sme nič rečt?
Asistent ustavi avto in izstopi.
Jip se obrne proti Klari, ki še vedno vpije nanj.
Klara, nehaj se dret name. S kakšno pravico se ti sploh dereš name? Midva sva tu zato, da delava, in ne zato, da se imava lepo. Če pa sem jaz slabe volje, pa to ni tvoja stvar. Jaz svoje delo opravljam profesionalno in pri tem mi ni treba biti še dobre volje. Ti je jasno?
Ne, pa ni samo tvoja stvar. Saj delava skupaj.
Pusti me na miru. Kaj te briga, kakšne volje sem in kako se počutim.
Pa me briga. Veš, jaz zelo močno čutim ljudi, posebno tiste, ki so mi blizu. In midva sva si bila, vsaj mislim tako, nekoč kar blizu.
Pa saj sem bil danes skoraj ves dan nasmejan. Zelo sem se potrudil, da ne bi izgledal slabe volje.
Jip, mene ne moreš preslepiti, jaz ljudi čutim, ne vidim, in ti si zelo očitno nesrečen.
Prav imaš. Nobenega zadovoljstva ne najdem več. Že nekaj časa se vrtim v krogu. Potrebujem nove izzive.
Pa naredi kaj!
Kaj pa lahko naredim?
Jaz verjamem, da je vsak človek kreator svoje usode, da je strah tisti, ki nam prepričuje, da bi si upali živeti tako, kot si želimo. Ko pa ta strah premagamo, se življenje začne spreminjati, obračati na bolje.
»Klara, pa ti verjameš v to, kar pridigaš Jipu? Pravzaprav verjamem, moram verjeti, drugače se mi bo zmešalo. Če ni tako, potem življenje nima nobenega smisla,« ji divja v glavi.
Saj ti verjamem. Vendar jaz v tem trenutku nimam moči, da bi se spopadel s svojimi strahovi.
Izstopita iz avta. Previdno se približata drug drugemu. Nekaj časa se samo gledata, potem se stisneta in obstojita trdno objeta.
Asistent od daleč pogleduje proti njima.
Kar pridi bliže, sva se že pobotala, ga pokliče Klara.
Klara, pogrešam tiste prve snemalne dni, ko sva šele začela delati skupaj.
Ja, res smo se imeli super. Pa saj se še vedno lahko imava lepo.
Ne vem, tako brez energije in volje sem.
Jip, ko bi ti vedel, kako brez energije sem šele jaz.
Ti? Zakaj pa si ti brez energije?
Ah, nič. Pozabi.
