Klara hodi po nakupovalnem centru. Ura je dve in v trgovini se tare ljudi.
»Kako sovražim nakupovanje in ljudi, ki se butajo vame. Sploh pa, kaj naj skuham?« Kaj sem že skuhala zadnjič, ko sta bila Boris in Lela pri meni na večerji? Joj, ne spomnim se. Bom skuhala nekaj ribjega. To imata rada. Kaj pa, če Jip ne mara ribjih jedi? Kaj pa kalamari? To vsi jedo.«
V Klaro se zaleti eden od nakupovalcev. Ko mu ravno hoče povedati nekaj krepkih, zazvoni telefon.
Mrzlično začne kopati po torbici. »Sovražim telefone!«
HALOOO!!!
Klara, kaj pa se tako dereš. Jip pri telefonu.
Oprosti, komaj sem našla telefon, pa še jezna sem, ker se je eden z vozičkom zaletel vame.
S kakšnim vozičkom? Kje pa si?
V trgovini. Zakaj pa kličeš?
»Samo naj ne reče, da ga ne bo.«
Hotel sem samo preveriti, če velja za danes.
Seveda velja.
Dobro, se vidiva ob petih. Naj še kaj prinesem?
Ne, ni treba. Se vidiva …
Ja, se vidiva.
Petnajst čez pet
Halo, Klara.
Jip, od kje pa kličeš?
Pred tvojimi vrati stojim. Odpri mi.
Živijo, kar naprej. Zakaj si pa klical?
Nikjer nisem našel zvonca.
Ja, zvonca pa res še nimam.
A si se ravno preselila?
Ne. Res pa je, da sem tale vhod naredila šele lani.
Jip jo začudeno pogleda.
Pri meni gredo take stvari zelo počasi. Hišna opravila niso ravno moje področje.
Zakaj pa nekoga ne najameš?
Še spomnim se ne. Saj bo. Veš, na koncu vedno vse uredim.
A se sezujem?
Ne, pri nas se ne sezuvamo.
Kako veliko dnevno sobo imaš, pripomni Jip, ko stoji sredi dnevne sobe in se ozira okoli sebe.
Opla, in koliko CD-jev!
Od mojega bivšega moža so.
Zakaj pa jih je pustil tu?
Vzel je samo tiste najljubše, meni pa pustil vse ostale.
Jip brska med CD-ji.
Clashi. Klara, Clashe imaš. Sto let jih že nisem poslušal. A si jih lahko sposodim, da jih presnamem?
Seveda.
Jip hodi po stanovanju in se razgleduje.
Zakaj pa imaš kuhinjo ločeno od dnevne sobe? Jaz bi na tvojem mestu prebil zid.
Zakaj pa?
Zato, da nisi izolirana od drugih, ko kuhaš.
To me prav nič ne moti. Te zanima, zakaj sem jaz hotela, da je kuhinja ločena od dnevne sobe?
Zakaj?
Iz čisto praktičnih razlogov. Da se ne vidi umazane posode. Tako samo zaprem vrata in gostje ne vidijo nereda v njej.
No, ampak jaz bi še vedno prebil zid.
No, jaz pa ne.
A tu imaš pa teraso? Kako lep razgled, pa lesena tla. Tu bi človek lahko poleti tudi spal ali pa …, ji pomežikne.
OK, Jip. Je že v redu. Ti očitno ne moreš iz svoje kože.
Saj nisem nič rekel, se ji navihano reži.
Saj ti sploh ni bilo treba.
Klara, tele plošče se mi pa zdijo znane.
Jip si ogleduje betonske plošče, ki podpirajo stojalo ogromnega rumenega senčnika.
Ja, to so tiste plošče, zaradi katerih sva se v trgovini z gradbenim materialom skregala. Vidiš, da so prave. Samo prebarvati sem jih morala na rumeno, da se ne ločijo od barve tal. Ti pa si mi kot po navadi solil pamet in to ne da bi vedel, kakšno sploh je stojalo senčnika.
Nič ti nisem solil pameti, samo predlagal sem, da bi kupila tiste druge plošče. Sploh sem pa takrat skoraj ostal brez prstov, ko sem jih držal, da se ne bi vozile po avtu.
Bogi revček.
Nič bogi revček. Raje se mi zahvali, da sem jih prenašal naokoli.
HVALA.
Klara se spakljivo prikloni pred njim.
Mami, mami, hitro pridi, nekaj ti moram povedati, se dere Gaja, medtem ko si sezuva blatne škornje pred vrati stanovanja.
Gaja, ne kriči. Najprej se do konca sezuj, mi boš povedala potem.
Gaja pridivja v sobo in se začudena ustavi pred Jipom.
Živijo! Kdo si pa ti?
Jip.
Poda ji roko.
Me veseli, da sem te spoznal.
Gaja, z Jipom skupaj delava v službi.
Gaja si ga malce nezaupljivo ogleduje, potem se ji pogled ustavi na njegovih nogah.
Kakšne dobre teniske imaš. Mami, jaz tudi hočem take.
Ja, ja Gaja.
Gaja je ne posluša več. Zdaj jo zanima računalnik. Zavzeto prične udarjati po tipkovnici.
Jip jo nekaj časa opazuje, potem se ji počasi približa in se zagleda v ekran.
Kaj pa počneš? A igraš igrico?
Ne. Joj, kok si ti neumen. To je messenger.
A za dopisovanje?
Ja. Glej, tkole si dopisujem s prijateljicami.
Kaj pa pomenijo ti srčki?
To je pa tko za zraven. Poglej, tud fotke si lahko pošiljamo. A jih hočeš videt?
Ja.
Glej, tukej sva z očijem na morju. Tole je Špela, moja najboljša prijateljica. Tole je moja sestra. Tole smo pa vsi skupaj: mami, oči in jaz.
Gaja, mogoče pa Jipa ne zanimajo naše fotke.
Je že v redu.
Jip pogleda na uro.
Klara, skoraj šest je že. Kaj, ko bi šla pogledat prostore?
Takoj, samo Gaji še spakiram stvari in pokličem Ajdo, da ji povem, kam grem.
Ajda je, domnevam, tvoja starejša hči.
Ja.
Kje pa je?
Na treningu. Trenira jazz-balet. Precej dobra je.
Gaja, čez deset minut pride oči.
Lepo se imej, se vidiva v nedeljo. Pa dej mi enega velikega lubčka.
Gaja se stisne h Klari.
Mami, rtmf.
Jaz tudi tebe.
Kaj pa pomeni rtmf?
No, Gaja, povej Jipu, kaj pomeni rtmf.
Rada te mam ful.
Jip, s katerim avtom greva?
Z mojim.
Predlagam, da greva najprej v Radovljico.
Ustavita se pred Almiro. Nikjer nikogar. Vhod v dvorano je zaklenjen. Hodita okoli stavbe in kukata skozi umazana okna.
Glej, tole je dvorana, o kateri sem ti pripovedovala.
Meni se zdi v redu. Kaj si že rekla, da je narobe?
Elektrike ni. Mogoče bi jo lahko potegnili iz trgovine?
Jip še nekaj časa zre skozi okno. Všeč mi je. Greva zdaj še na Bled.
Prav. Bom poklicala Boruta, da naju bo peljal v galerijo.
Klara pokliče Boruta, telefon zvoni v prazno.
Ne dvigne telefona. Predlagam, da se odpeljeva kar do njegove galerije.
Parkirata pred staro graščino in iščeta vhod v galerijo. Znajdeta se pred zaprtimi vrati, skozi katera se sliši govorjenje ljudi.
Klara potrka.
Nič.
Klara, greva.
Ne, a ne slišiš, da je nekdo notri.
Še enkrat potrka.
Končno nekdo odpre vrata.
Delavnico imamo, nejevoljno reče mlajši moški.
Se opravičujem, midva bi samo na hitro pokukala noter, bova čisto tiho.
Moški odpre vrata in obstoji med njimi.
Jip pogleda čez njegovo glavo, Klara kuka čez njegova ramena.
Klara, greva, jo Jip potegne od vrat.
Jip, žal mi je, da si nobenega prostora nisi mogel prav dobro ogledati.
Ne sekiraj se. Zadosti sem videl.
Kaj meniš, bo kaj uporabnega?
Ne vem še. Najprej si bom ogledal še nekaj prostorov v Ljubljani, potem pa se bomo odločili.
Klara, greva raje na eno kavo.
Prav, na eno hitro kavo, potem pa kuhat.
Boš kokto? Sem jo kupila prav zate.
Zakaj pa lupiš krompir?
Kako pa naj se po tvojem znebim lupine?
Uporabi ščetko. Ti pomagam?
Bom že sama. Lahko pa narežeš zelenjavo.
Jip, tole sta Boris in Lela, moja zelo dobra prijatelja.
Tole je pa Jip, moj …
Klara pogleda Jipa.
… sodelavec in prijatelj.
Lela, kaj si nam spekla?
Limetino torto.
Jip, veš, Lela je mojstrica za slaščice.
Vi ste pa očitno že dolgo prijatelji, pripomni Jip, ko jih opazuje, kako sproščeno se pogovarjajo.
Mi pravzaprav nismo samo prijatelji, mi smo ena taka razširjena družina. Veš, pet let smo stanovali skupaj v isti hiši. Oni spodaj, mi zgoraj. Ajda in njuna Maša sta enako stari. Tako smo se navadili živeti skupaj, da še zdaj, ko oni že več kot deset let živijo v svoji hiši, skoraj vsako nedeljo skupaj kuhamo, hodimo na izlete, na morje. Pa tudi prepiramo in zaupamo si kot bratje in sestre.
Klara, daj povej mu tisto zgodbico z zajcem, jo nagovarja Lela.
Lela, daj no. Mi bo nerodno.
Kakšno zgodbico? Povej, Klara, je radoveden Jip.
Klara pogleda Borisa. Tudi njemu je malce nerodno.
A mu povem?
Pa povej, se odloči Boris.
Skratka. Mene je bolel trebuh in nekdo mi je rekel, da pomaga, če si ga pregreješ z zajčjim krznom. Tako sem si od mame sposodila krzno in ga zatlačila za kavbojke. Potem sem odšla na obisk k svojim spodnjim sosedom. Doma je bil samo Boris, ki je delal na računalniku. Kot se je izkazalo kasneje, je to rekel Leli, v resnici pa je igral tetris.
Tega ti pa ne bi bilo treba dodati, ker nima nobene zveze s tvojo zgodbo o zajcu, užaljeno pripomni Boris.
Nima, ima pa zvezo s tem, da bo Jip laže razumel, kakšen lenuh si, se heca Klara.
Ja, ti si navaden lenuh. Ti si igral igrice, jaz pa sem medtem delala na hiši, se razburi Lela.
Lela, nehaj. Doma se zmenita. Bom jaz raje nadaljevala zgodbo o zajcu. Torej, pridem na obisk, Boris kao programira. Naslonim se na radiator in mu začnem nekaj razlagati. Boris še nekaj časa udarja po tipkovnici, potem odneha in se začne pogovarjati z mano. Kar naenkrat opazim, da so mu oči skoraj izstopile iz jamic. Dobro, da nosi očala, sicer bi zagotovo ostal brez njih. Gledam ga, nič mi ni jasno. Pa saj nisem rekla nič takšnega. Potem opazim, da gleda v moj trebuh. Pogledam še jaz. Iz kavbojk mi kuka zajčji kožuh. Hitro ga potegnem ven.
Jip, moral bi videti njegov zgrožen pogled.
Izgledajo kot druščina starih prijateljev. Naenkrat nekdo predlaga, da bi lahko skupaj ustanovili podjetje, združili znanje in delali na svoje. Tudi Lela in Boris sta novinarja, čeprav že nekaj let ne opravljata tega poklica. Boris se ukvarja z računalništvom, Lela z založništvom. Razvije se živahna debata. Padajo ideje, predlogi, govorijo eden čez drugega.
Klara se nenadoma izklopi. Umakne se v svoj svet, tja, kjer je vse mogoče. Tam bi se njihove sanje lahko spremenile v resničnost.
Klara!
Klara se zdrzne in pogleda okoli sebe.
Oprostite, malo sem se zamislila.
Klara, oprosti, moral bom iti. Enajst preč je že, imam še uro vožnje do Ljubljane, ji razlaga Jip, medtem ko vstaja izza mize.
Vesel sem, da sem vaju spoznal. In Lela, super torto si spekla. Naslednjič bom kuhal jaz.
Kaj pa boš skuhal? ga sprašuje Klara, ko že stojita med vrati.
Piščanca s cimetom.
Sliši se dobro. Jip, še eno vprašanje.
Povej.
Bi lahko v ponedeljek prišel pol ure prej v službo?
Zakaj pa?
Delava brez režiserja.
Hvala bogu.
Zato boš pa ti moral paziti na vse. Imeli bomo precej naporen in zahteven snemalni dan. Precej bomo delali na sliki in bi bilo dobro, da se o podrobnostih dogovoriva, preden gremo na teren.
OK. Se dobiva ob pol desetih v našem kafiču.
Previdno vozi.
Bom. Adijo. Se vidiva.
