Gaja, imaš vse, kar potrebuješ za šolo? Klara še vsa zaspana med vhodnimi vrati sprašuje Gajo.
Ja, mamiiii.
Si zadosti oblečena?
Ne mi težit, seveda sem ZADOSTI oblečena. Saj je že pomlad.
Ja, na koledarju. Zunaj je pa še mraz. Mogoče bi vseeno oblekla bundo.
Mami, ne mi težit. Saj res, ti si danes doma, a ne?
Ja.
A boš skuhala kosilo?
Bom.
Kdaj pa bo?
Ob treh. Saj veš, da imamo kosilo, kadar ga seveda skuham jaz, vedno ob treh. Pa tudi Ajda ne pride prej domov iz šole. Zakaj pa je to sploh pomembno, saj itak ob dveh prideš domov?
Moram povedati prijateljicam, da se takrat ne morem dobiti z njimi, ker imamo doma kosilo.
»Uboga Gaja. Tako malokrat skuham kosilo, da se mora s tem hvaliti pred prijateljicami.
Jeeesss. Zdaj sem pa jaz na vrsti. Celih šest ur imam samo zase.
Najprej si bom skuhala zeleni čaj, potem bom malo telovadila, potem bom malo lenuharila, potem grem lahko meditirat na moj hribček, potem … Potem????
Seveda! Lahko naredim dobro delo in grem povprašat za zapuščene tovarniške hale. To bo Jip presenečen. Verjetno ni resno računal na to, da se bom spomnila na njegov videospot.«
Klara se najprej zapelje do Radovljice. V nekdanji tovarni Almira zdaj deluje trgovina in mizarska delavnica, ostali prostori so prazni in zapuščeni. Najde tovarniško halo z velikimi okni. Zdi se ji ravno prav velika, svetla in čista. Ta bi bila verjetno primerna.
Sprehodi se nazaj do mizarske delavnice.
Oprostite, mogoče veste, čigava je tista dvorana tam?
Od nekega gospoda, ki ima podjetje z glasbili.
Kje pa bi ga lahko dobila?
Na Jesenicah.
Imate mogoče njegovo telefonsko številko?
Ne, lahko pa vam povem ime firme.
Klara se odpelje na sedež podjetja, ki prodaja glasbila.
Oprostite, ste vi lastnik tovarniške hale v Radovljici?
Sem. Zakaj pa vas to zanima?
Moj prijatelj bi rad posnel videospot, pa me zanima, če bi lahko za en dan najeli vaše prostore.
Lahko, bodo pa imeli precejšne probleme.
Zakaj pa?
V dvorani namreč ni elektrike.
Potem pa nič. Hvala za prijaznost.
Ni za kaj, vi kar pokličite, če se bodo fantje kljub vsemu odločili.
»OK, ta možnost odpade. Kam zdaj? Mogoče bi pa se kaj našlo v prostorih nekdanje tovarne verig v Lescah.«
Klara se vozi med ogromnimi stavbami. Nič uporabnega ni videti. Tovarna se je z leti spremenila v industrijsko in nakupovalno središče: trgovine, mehanične delavnice, bifeji.
Je tu še kakšen delujoč obrat nekdanje tovarne? vpraša delavca v modrem kombinezonu, ki je ravno prišel iz ene od stavb.
Ravno od tam prihajam. Potrebujete verige? jo sprašuje in si medtem briše roke v umazane hlače.
Ne, direktorja iščem.
Tamle čez, v prvem nadstropju, soba 7, navrže in odhiti proti trgovini z živili.
Klara hodi po zanemarjenem hodniku. Vsepovsod ležijo kartonaste škatle. Išče sobo številka sedem. Na vratih namreč ni številk, pisarne so prazne. Obstoji sredi hodnika in posluša. Potem sledi glasu.
Ustavi se pred vrati pisarne, v kateri nekdo govori, in potrka.
Dober dan.
Direktor telefonira in je videti zelo zaposlen. Na hitro se obrne proti njej in z roko prekrije slušalko.
Želite.
Moj prijatelj bi rad posnel videospot v tovarniški hali, pa me zanima …
Ne!
Oprostite, nisem rekel vam. Samo malo počakajte.
Spet pokrije telefonsko slušalko.
Nimam časa. Mudi se mi. Na svidenje.
Pred nosom ji zapre vrata.
Klara malce zbegana obstoji pred zaprtimi vrati.
»Tole pa sploh ni tako enostavno, kot sem si predstavljala. Kaj pa zdaj? Lahko grem še enkrat na Jesenice pogledat, če je še kaj ostalo od železarne.«
Še enkrat se odpelje na Jesenice. Parkira pred železarno in obsedi v avtu.
»Kdo bi mi lahko pomagal? Seveda! Eva! Ona je pred leti delala v železarni.«
»Kje že dela zdaj? Misli, Klara, misli. Na banki? Skoraj prepričana sem, da dela na banki.«
Sprehodi se do banke.
Oprostite, iščem Evo Novak, nagovori uslužbenko za prvim okencem.
Tamle na tretjem šalterju jo boste našli.
Hvala.
Eva, živijo!
Klara, kaj pa ti tukaj? Sploh se ne spomnim, kdaj sva se nazadnje videli.
Si lahko vzameš kratko pavzo?
Počakaj me pred vrati, pridem čez pet minut.
Kaj bo dobrega?
Ti si pred leti delala v železarni.
Veš, kje je že to. Deset let je že od takrat.
A mogoče vseeno poznaš koga, ki še vedno dela tam?
Kaj pa rabiš?
Moj prijatelj bi rad posnel videospot v kakšni zapuščeni tovarniški hali.
Hm, daj, da malo razmislim. Franci! Ja, mogoče bi ti lahko pomagal on, skoraj prepričana sem, da bi bil on pravi.
Imaš mogoče njegovo telefonsko?
Eva išče po svojem mobilnem telefonu.
Na, prepiši jo.
Eva, hvala. Daj, pokliči, bova šli kdaj na kavo.
Bom. Se vidiva. Oprosti, moram nazaj v službo.
Klara zavrti številko.
Iščem gospoda Francija.
To sem jaz.
Vašo številko mi je dala Eva.
Eva! Lepo jo pozdravite.
Bom. Kličem vas zato, ker bi v železarni potrebovala …
V železarni? Veste, jaz že dve leti ne delam več tam.
Škoda, potem pa na svidenje.
»Pa saj to ne more biti res. Grem nazaj na Bled, na kavo, da malo razmislim.«
Klara, živijo! Kaj pa ti sredi dopoldneva posedaš v kavarni? jo iz razmišljanja predrami prijatelj.
Prost dan imam. Nameravala sem narediti dobro delo, pa mi ne gre preveč od rok.
Ti lahko kako pomagam?
Iščem prazno tovarniško halo. Moj prijatelj bi rad posnel videospot.
A mora biti ravno tovarniška hala?
Ne vem. Po mojem ni nujno.
Lahko ga posnamejo v moji galeriji. Imam novo galerijo v stari graščini. Super prostor. Lahko pa bi se dogovorili tudi za kakšen prostor na Pristavi ali pa v Titovi čajnici.
Borut, pa ti si car. Jaz se že ves dopoldan vozim po Gorenjski, potem pa ugotovim, da imam vse tule na Bledu.
Klara, mudi se mi. Če se bo tvoj prijatelj odločil, me pokličita in vaju bom peljal na ogled.
Velja. Adijo in še enkrat hvala.
Jip, živijo, Klara tukaj.
O, Klara, živijo. Kaj bo dobrega?
Zrihtala sem ti plac za snemanje videospota.
Ne se hecat. Kje pa si ga našla?
Tu na Bledu in enega pogojnega v Radovljici.
Ne morem verjeti, da si se spomnila. Si se precej namučila z iskanjem?
No ja, nič posebnega. Moral si jih boš pa seveda ogledati.
Seveda, se razume. Kdaj pa naj pridem?
Ne vem. Mogoče kakšen petek?
Kaj pa prihodnji petek? Bi ti ustrezalo? Imam prost dan.
Naslednji petek pripravljam večerjo za moja zelo dobra prijatelja. Če želiš, lahko prideš popoldne in ostaneš še na večerji.
Pa ne bom odveč?
Ne, vesela bom, če prideš in ju spoznaš.
Potem pa pridem.
OK, se vidiva naslednji petek.
Saj res. Kdaj pa naj pridem?
Kdaj pa bi rad prišel?
A bo ob petih v redu?
Ja. Večerja bo ob devetih, midva si do sedmih lahko ogledava prostore, potem pa imam še dve uri časa, da pripravim večerjo.
