Lahko se zgodi vsakomur. Visoko kvalificiranemu kadru in navadnemu delavcu. Občasni postanki v čakalnici Zavoda za zaposlovanje niso v teh časih nič več sramotnega. Morda se s posedanjem pred pisarnami svetovalnih delavcev lažje sprijaznijo mlajši, ki so že bolj ali manj ponotranjili dejstvo, da je zaposlitev za nedoločen čas v kontekstu dandanes uveljavljenih zakonitosti na trgu dela fatamorgana.
O iskanju nove službe in ustvarjanju blestečih življenjepisov je bilo prelitega že veliko črnila. Ampak recimo bobu bob. Naloga zaposlenih na Zavodih za zaposlovanje je dodeljevanje različnih socialnih transferjev in občasno tudi evropskih sredstev posameznikom, ki izpolnjujejo kup pogojev, zapisanih v pravilnikih. Pravilniki se v posameznih določilih neopazno, vendar neprenehoma spreminjajo. Z drobnimi, vendar zelo pomembnimi spremembami pa širša javnost ponavadi ni nič kaj pompozno seznanjena. Več pozornosti pritegnejo velike teme, kot so posvojitve homoseksualnih parov, mednarodne konference o podnebnih spremembah, register pedofilov in podobno. Sprašujem se, koliko bralcev tega portala se zaveda, da je država upravičena do plombe na nepremičnine prejemnikov socialne pomoči, v plombi je seveda zabeležena višina izplačanih sredstev iz državnega proračuna. Dediči prejemnika socialne pomoči morajo najprej izplačati državo, šele potem si lahko razdelijo zapuščino. Zakaj uradniki socialni pomoči sploh še rečejo pomoč, naj bodo odkriti in povejo, da gre za državno premostitveno posojilo.
Zavodi za zaposlovanje sicer posredujejo tudi med delodajalci in delojemalci, vendar so pri tem najbolj uspešni na področju javnega sektorja, še posebej zdravstva in šolstva. Glede na to, da osebe, prijavljene v register brezposelnih oseb, ne morejo zavrniti ponujenega dela oziroma v tem primeru trpijo določene posledice, lahko domnevamo, da se na Zavod za zaposlovanje obračajo tudi delodajalci, ki nudijo slabo plačana, težaška in neprijetna dela.
V Sloveniji obstaja tudi nekaj spletnih portalov, kot so Mojedelo.com, Zaposlitev.net, Adecco in podobni. Takšni portali ustvarjajo iluzijo, da je delovnih mest dovolj, da krize na področju zaposlovanja sploh ni. Nabor njihovih oglasov pokriva vse od študentskega dela, honorarnih zaposlitev preko avtorske oziroma podjemne pogodbe do menedžerskih pozicij. Če ste dalj časa prijavljeni na katero od mailing list omenjenih portalov, ugotovite, da nekatera podjetja objavljajo svoje oglase rutinsko, v rednih časovnih intervalih. Morda pa se po šestih mesecih naveličajo vsakega zaposlenega in začnejo iskati zamenjavo kar tako. Si želite delati za takega delodajalca? Ni malo perspektivnih delodajalcev, ki morebitne kadre na tak način iščejo preventivno, če se bodo v bližnji prihodnosti morda pojavile dodatne potrebe po zaposlovanju v podjetju. Torej naj iskalec zaposlitve ne bo preveč presenečen, ko ga podjetje, ki mu je pred osmimi meseci poslal svoje podatke in življenjepis, končno pokliče.
Posebno poglavje iskanja zaposlitve so razgovori za službo. V nasprotju s splošnim prepričanjem namen razgovora za službo ni vedno iskanje primernega kandidata za razpisano delovno mesto. Javne inštitucije pa tudi podjetja pogosto izberejo kandidata še preden povabijo na razgovor vse ostale potencialne kandidate. Nekatera podjetja prirejajo množične razgovore za službo, da bi na nič hudega slutečih „kandidatih” lahko izvedla tržno raziskavo o storitvah, ki jih ponujajo, oziroma „kandidatom” prodala izdelek, ki ga izdelujejo. Včasih v podjetju zmanjka idej pa povabijo na pogovor množico „kandidatov”, ki že zaposlenim v podjetju pomagajo odkriti nove sveže pristope, strategije oziroma jim zastonj posredujejo svoje, morda zelo dobre ideje.
Težko je, če si brezposeln. Težko je obdržati osebno dostojanstvo, če ni službe. Težko si je postaviti ceno, če te nihče ne ceni in pravila igre to mirno dopuščajo. Morda bo treba kmalu razmisliti o tem, kako spremeniti pravila igre.
