Vinko Möderndorfer: Plava ladja
Franz Kafka: Pismo očetu in druga kratka proza
Denis Johnson: Angeli
Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Mrtve duše
Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let
Vabimo vas na predstavitev knjig
Vinka Möderndorferja, Franza Kafke, Denisa Johnsona, Nikolaja Vasiljeviča Gogolja in Milene Mohorič
v ponedeljek, 22. novembra 2010, ob 11. uri,
v prostorih Študentske založbe
na Borštnikovem trgu 2 v Ljubljani.
Vinko Möderndorfer: Plava ladja
Spremna beseda: Tina Kozin
Vinko Möderndorfer je s sintagmo »plava ladja« premišljeno povzel tematsko jedro besedil knjige ter, kot se za leposlovje spodobi, tudi večpomensko nagovoril bralčevo percepcijo. V središču Möderndorferjevega zanimanja je tokrat individuum, vendar ga avtor motri iz nekoliko drugačnega zornega kota kot običajno. Vinko Möderndorfer se v Plavi ladji oddalji od risa, za katerega se zdi, da mu je zelo ljub, namreč risa čistega intimizma, privatizma zgodb. Zasebnost posameznika avtorja zanima v svojem univerzalnejšem vidiku, namreč kot zgolj posamična eksistenca, kot osamljena, nepredirna in težka čas(ov)nost s svojim začetkom in koncem.
Franz Kafka: Pismo očetu in druga kratka proza
Prevod: Štefan Vevar
Pričujočo tretjo knjigo Kafkove kratke proze vpeljuje njegovo znamenito Pismo očetu, ki ga je avtor napisal leta 1919 in se je izkazalo za eno najbolj pripravnih besedil za psihoanalitične in biografske študije o Kafki. Ohranilo se je v zapuščini in bilo prvič objavljeno šele leta 1952. Kafka v njem v subtilni literarni maniri problematizira svoj kompleksni in zapleteni odnos z očetom in do zadnjih nadrobnosti razčleni svoje ponesrečeno razmerje z njim.
Denis Johnson: Angeli
Prevod in spremna beseda: Andrej E. Skubic
Nepozabni delirični par iz sodobne klasike ameriškega romanopisja Angeli, Jamie in Bill, dela vse, da bi (pre)živel ameriške sanje o svobodi in ostal na tej strani zakona. A Jamie in Billu enostavno ne uspe. Oba že na pričetku romana stojita na samem spodnjem robu družbe. Katastrofična pot pa vodi še niže. Pred bralci je tako romaneskna mojstrovina, izpisana z neposnemljivim posluhom za motivacije, vzdušja, način razmišljanja in tok jezika uničenih ljudi, ki si v prvi vrsti prizadevajo preživeti. Delo je obenem neizprosna kritika družbe, natančneje ameriškega pravosodnega sistema.
Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Mrtve duše
Prevod: Borut Kraševec
Spremna beseda: Miha Javornik
Na prvi pogled se zdi, da ima Gogolj dva obraza: običajno ga predstavljajo kot družbenokritičnega realista ali kot religioznega fanatika, a natančnejši pogled v njegovo zapuščino razkrije, da na mestu, kjer bi morala stati jasna avtorjeva podoba, zeva pravzaprav ogromna vrzel. Tokratni izbor Gogoljeve proze priča ravno o tej vrzeli, o avtorjevi nemoči, da bi samega sebe v celoti ubesedil in razkril, ter o izjemni literaturi, ki se je rodila prav iz te nemoči in strahov. Odlična »maloruska« in »peterburška« proza na eni ter avtorjeva pozna publicistika s tragičnim neuspehom nadaljevanja Mrtvih duš na drugi strani sta namreč le zrcalni podobi ene in iste izjemne ustvarjalne usode ter tragične življenjske poti.
Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let
Spremna beseda: Alenka Puhar in Peter Scherber
Milena Mohorič je mojstrica kratke zgodbe. Ker se je vse svoje življenje ukvarjala z ‘ženskim vprašanjem’, je junak njene kratke zgodbe seveda ženska. Vendar ne katera koli; večinoma gre za meščansko žensko. In posledično se zgodi, da skoraj noben drug avtor ali avtorica kratke pripovedne proze ne zna opisati atmosfere slovenskega meščanskega življenja med vojnama tako prepričljivo kot Milena Mohorič.
Vljudno vabljeni!
