Za umetnost težko rečemo, da je nenavadna. To lastnost od nje vendar pričakujemo. Mogoče so lahko nenavadna njena prepletanja. Takšna se dogajajo tudi v zamislih Tanie Mendillo.
Fotografinja, ki se je s prvo samostojno razstavo z naslovom Samo svoja ali samo samosvoja? pred tremi leti predstavila na Ljubljanskem gradu, je tokrat k sodelovanju povabila ukrajinskega slikarja Eduarda Belskyja ter scenografko in kostumografinjo Vasilijo Fišer.
Osrednji motiv njihovega umetniškega projekta je ženska. Njeno naravno lepoto, čutnost, nežnost, ranljivost in po drugi strani skrivnostno moč in neverjetno energijo skušajo ujeti v fotografski objektiv in obenem razprostreti na slikarsko platno. V nastalih podobah se prepletajo občutki obeh ustvarjalcev in portretirank. V prvi seriji podob so vlogo slednjih prevzele gledališke igralke, v nadaljevanjih pa jim bodo sledile še druge zanimive ženske, ki s svojo pojavo in delom vzbujajo pozornost in občudovanje.
Sinergija treh ustvarjalcev bo slehernemu opazovalcu pomenila velik izziv. Bo zanj odločilen njegov lastni pogled ali pogled umetnika? Kako se bodo v stvaritvah prepoznale portretiranke same? Izraznost Eduarda Belskya in čarobnost fotografije Tanie Mendillo ob domiselni scenografiji Vasilije Fišer predstavljajo vrtinec vizualnih dražljajev in čudovitih notranjih doživetij.
Fotografsko-slikarski projekt Skoraj jaz bo prvič predstavil v soboto, 12. oktobra 2013 ob 18. uri v Mestnem gledališču ljubljanskem (zgornji foaje) in bo na ogled do 9. novembra 2012. Ob zaključku bodo umetniška dela prodana na javni dražbi, vsa sredstva po bodo namenjena nadaljevanju projekta.
Vljudno vabljeni.
O projektu Skoraj jaz so povedali…
»Tisti trenutek sem to skoraj jaz. Poglobim se v podobo pred menoj, razkrivam njeno telo, ponuja se mi njena osebnost. Njena podoba je nehote vsakič obdana s tančico mojega subjektivnega pogleda.
Kot fotografinjo me je zanimalo, kje se s portretiranko najdeva v tistem trenutku, ko je ona gola in ranljiva in kako na proces ustvarjanja vpliva prisotnost moškega, slikarja. Medsebojno zaupanje ustvarja neverjetno sinergijo.« Tania Mendillo, fotografinja
»Fotografije Tanie Mendillo, nastale v okviru projekta »Skoraj jaz«, so simbol ostrenja pogleda okrog sebe in v sebe. So doživljanje ženske, tiste, ki ji predstavlja model in ženske, ki živi v njej sami. Avtorica portretiranko razkriva, jo predstavlja v obliki akta oz. polakta, nikoli pa ne oskruni njenega dostojanstva, temveč razkritja uporabi za osvetlitev njene svojstvenosti, enkratnosti, njenih najbolj intimnih čarov in lepote njenega telesa. In vendar telo nikoli ni povsem razgaljeno.
Skrivnostno zastrto ostaja v igri svetlobe in sence ali pa ga prekriva draperija, kosi oblačil in podobna spremljajoča »kostumografija«. Dodatki pa niso le v službi prekrivanja, zastiranja, ampak celo poudarjanja telesnosti in njenih detajlov, s tem pa širšega razpredanja zgodbe. Tania Mendillo je namreč skupaj s scenografko in kostumografko Vasilijo Fišer vzpostavila premišljen in zanimiv dialog med razkritim in skritim, ki fotografijam daje posebno vizualno zapeljivost. Čeprav fotografinja akterki dogajanja namenja dominantno vlogo, jo zanima tudi njena umestitev v prostor. Že s pogledom skozi objektiv išče optimalno kompozicijsko rešitev. Različna okolja in dodatki pripomorejo h gradnji notranje strukture, v kateri želi poudariti realnost ženskega lika in njeno izraznost. Ob besedi fotografija najprej pomislimo na posnetek nečesa, na njegovo dokumentarno vrednost. Za Tanio Mendillo pa fotografija ni sredstvo posnemanja, ampak izražanja, pa čeprav nastopa v vlogi fotografinje – portretistke. Je način njenega avtorsko prepoznavnega izpovedovanja.
Eduard Belsky, akademski slikar iz Ukrajine, ki trenutno živi in ustvarja v Ljubljani, je avtor, ki se z enormno količino ustvarjalne energije odziva na svet vizualnih zaznav. Notranje občutene in intimno doživete jih vrača na slikovne površine v obliki eruptivnih slikarskih akcij. Pri tem povezuje premišljeno pozicionirane poteze in povsem svobodne likovne intervencije. Iz njega namreč vrejo rešitve, ki predstavljajo kodeks klasičnih znanj in vedenj, nadgrajen s sodobnimi umetniškimi pristopi, predvsem pa z osebno senzibiliteto in čustveno vznesenostjo. V repertoarju, ki predstavlja tradicionalna motivna izhodišča, ima posebno mesto človeški lik, še posebej podoba ženske.
Njegov likovno-ustvarjalni odnos do ženske in sposobnost hitrega vživetja v dan motiv ter neposrednega ustvarjalnega izživetja so temelji, na katerih je avtor gradil in odlično odigral svojo vlogo tudi v umetniškem projektu »Skoraj jaz«.
Igralke s slovenskih gledaliških odrov. Nagovorile so ga, ga popeljale v dinamičen slikarski akt, s katerim jih ni »dobesedno« prevajal na slikarsko platno, pa čeprav je v likovno podobo ujel temeljne zunanje danosti posameznice ter skušal razkriti tudi njeno karakterno bistvo, njen notranji svet, v katerem temelji nezamenljiva in nespremenljiva identiteta. Brez gostobesednega, natančnega opisovanja, zato pa z močjo osebnega, intimnega pogleda in s subjektivno doživljajsko specifiko, je dosegel bistveno izraznost, zahtevano za področje portretnega slikarstva. Temeljna portretna zahteva je namreč reprezentacija človeške figure kot individuuma, kot lika s specifično zunanjostjo, kateri mora umetnik slediti ter ob tem razkrivati tudi njegova notranjega stanja. Kljub spremembam, različnim namenom upodabljanja in pomenom, je v portretnih upodobitvah ostalo prisotno pravilo, ki zahteva uresničitev obeh pogojev. Modernizem je tudi na portretnem področju zaobšel uveljavljene »zakone« in vpeljal avtorsko interpretativno svobodo. Postmodernizem ga ponovno oživlja na prepoznavnejši način, pri katerem pa še vedno, tako portretiranec kot portretist ostajata individum – vsak na svojem področju. V sodobnem, (post)modernističnem duhu se s tem področjem ustvarjalno sooča tudi Eduard Belsky.
O portretiranki, o njeni zunanji svojstvenosti in o njenih notranjih stanjih, govorijo predvsem barve in poteze. Slikarsko platno je namreč postalo oder: tekočih in oblikotvornih potez, s katerimi je vzpostavil temeljni obris ter širokih, pastoznih, materialno bogatih in ekspresivno udejanjenih potegov čopiča, ki suvereno stopajo v likovno dogajanje in pričajo o izjemni slikarski živosti in o vključevanju stihijskih rešitev kot tudi tistih, ki pripadajo področju t.i. slikarskega drippinga. Prenos vizualnih dražljajev in informacij se neposredno preliva v barve, linije, strukture, teksture, svetlobe in kompozicije. V vsaki likovni sledi namreč utripa »molekula«, ki sestavlja prepričljiv likovni organizem, natančneje upodobljenko samo v vsej njeni svojstvenosti in kompleksnosti.
Prezentacije so osredotočene na doprsni portret oz. na obraz, ki je neponovljivo oseben del človekovega telesa. Je nosilec identitete portretiranke, njenega karakterja, na njem se zrcali njeno notranje stanje, najbolj oseben del njenega življenja.
Ob bogati vizualni paši in pestrem površinskem dogajanju so odločitve za lazurna zastiranja slikovne predstave pot k umirjanju, pa tudi doseganju posebne enigmatičnosti v naslikanem. Vsekakor pa figure ostajajo v slikarjevem svetu poudarjene individualnosti ekspresivnega figuralnega likovnega jezika, s katerim opisovanju dodaja sebe, svoj pogled in čutenje. Iz slik pa veje izjemna ustvarjalna strast, ki slikovni ekran spreminja v živ, pulzirajoč likovni organizem, akterke dogajanja pa na asociativni ravni na njem izpričujejo repertoar svojih raznolikih vlog in polnomočnih vživetij vanje.« Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
»Fotografija je precej moški medij. Število fotografinj je v primerjavi s fotografi precej nižje, še manjše pa je število tistih avtoric, katerih glavna preokupacija je telo. Po drugi strani pa je teater na nek način prispodoba svobode, naprednosti, avantgarde, predvsem pa mesto rušenja tabujev in predsodkov – apoteoza svobodomiselnosti. Teatrske igralke so velikokrat predstavljale predmet poželenja, podobo samostojnosti in osebe, ki so sposobne svojo telesnost obvladovati, če ne celo z njo nadzorovati ljudi okoli sebe. Ženske fotografije imajo pri delu z ženskimi modeli ogromno prednost. Med njimi se lahko razvije empatija, sodelovanje, ki je v primeru fotografa nasprotnega spola le redko mogoče. Zaupanje, ki ga ustvari ta odnos, omogoča avtorju veliko lažje razvijanje svojega pogleda, modelu pa sproščenost, ki se na fotografijah zlahka opazi. Tania vsekakor ve, kaj išče v svojih modelih. Ne zgolj lepe zunanjosti, ki sicer že na prvi pogleda lahko pripelje do všečnosti fotografije. V modelih išče nekaj več, nekaj, kar ji anonimne mladenke željne modnih brvi in resničnostnih šovov ne morejo ponuditi. Išče zrele, samozavestne, ženske, ki so bolj po meri Helmuta Newtona kot pa Davida Hamiltona, in jih skozi svoja dela pretvarja v zasanjane, romantične, poetične nimfe. Toda nimfe, ki svoje seksualnosti ne skrivajo, niti ne banalizirajo, temveč se z njo poigravajo kot z vseprisotnim a nevsiljivim delom našega življenja, kar naj bi le-ta tudi bila. V svoji igri pa gre še korak dalje. Svoje upodobitve postavi na skupaj s slikarskim pogledom na te osebe. Pogledom, ki nima omejitve v realnosti, temveč lahko preoblikuje s svojo obrtno spretnostjo vsak impulz v idealno virtualno resničnost, v kateri je vsa izpoved podrejena avtorjevi ideji. Fotograf pa vedno trešči ob kruto realnost motiva, ki se sicer s sodobnimi tehnikami retuše lahko zmanipulira do nerazpoznavnosti, a to je potem že medij bliže slikarstvu, kot pa fotografiji. A Tania v svoji izpovedi ostaja v omejitvah fizične realnosti, ki jo obdaja, in svoj presežek ponuja v konceptu, ki dovoljuje opazovalcu razprostreti krila domišljije celo bolj, kot mu to omogoča idealizirana estetika slikarskega pogleda.« Rajko Bizjak, Dipl. filmski in tv snemalec, predavatelj
O ustvarjalcih …
EDUARD BELSKY je slikar, ki si v svetu, v katerem živi, poišče prostor, ki ga navdihuje in vzame čas, da opazuje življenje okrog sebe. Kar vidi, podoživi in nam na svojih platnih posreduje svet, kot ga emocionalno doživlja. Zdi se, da hiti nanašati barve na platno, pa se za skoraj monumentalnimi podobami skriva premišljena likovna kompozicija. Včasih deluje nekoliko otožno, včasih pa so njegova platna čustvena in barvna eksplozija. Čeprav je nekoliko skrivnosten, njegova likovna dela intimno spregovorijo prav vsakemu izmed nas.
Edward Belsky je bil rojen leta 4. januarja 1963 v Ukrajini. Diplomiral je na Republiški šoli umetnosti in Dnepropetrovski umetniški šoli. V letu 1991 je diplomiral na Ukrajinski umetniški akademiji. Od leta 1992 je član Nacionalne zveze umetnikov Ukrajine. Trenutno živi in ustvarja v Ljubljani.
Spletna stran: http://www.belsky.kiev.ua/
Fotografinja TANIA MENDILLO s svojimi fotografijami prodira v zavest gledalca z močjo in strastjo motivov. Za njo so tri samostojne fotografske razstave, ki so jo izstrelile na slovensko fotografsko prizorišče. Njene fotografske zgodbe so polne dramatične estetike, zapeljive napetosti in poželjivega hrepenenja. Njena velika strast so portreti. Nepričakovani pogledi njenega objektiva, ki padajo na obraz, odstirajo zanimive poteze, čustva in zakrite resnice. Taniina fotografska sposobnost jo je pripeljala do gledališča in igralcev, s katerimi je ustvarila že več fotografskih zgodb in uspešno fotografsko razstavo v Prešernovem gledališču v Kranju. Prav gledališče je zanjo neskončna kulisa, ki se pred njenim objektivom spreminja v čudovite posnetke. V gledališču najde na tisoče kotov, iz katerih korakajo močne in strastne fotografije.
Trenutno pripravlja dva večja projekta, pri katerih se ji zdi, da ni tako pomembno kdo jih ustvarja, temveč kaj bo nastalo. Kot ustvarjalko jo zanima več stvari, poleg fotografije tudi, fotografska animacija, teksti in besedila v različnih oblikah, fotografska animacija, gledališče, film, slikanje…, saj se kot kreativni človek težko omejuje le na eno področje, zato se tudi rada povezuje z drugimi ustvarjalci .
Spletna stran: www.tania-mendillo.com
Scenografka in kostumografinja VASILIJA FIŠER je končala študij scenografije v Grazu, v Avstriji. Pot jo je po sedmih letih tavanja in ustvarjanja po Avstriji, Švici in Nemčiji spet zanesla v Slovenijo, kjer je v preteklih letih ustvarila že veliko scenografij in kostumografij za gledališče. Všeč ji je vonj gledališča, odrskih desk in vedno znova z vsem srcem sodeluje pri ustvarjanju novih predstav.
Tokrat se je skupaj s fotografinjo Tanio Mendilo in slikarjem Edvardom Belskim lotila zanimivega izziva: pričarati scenografijo, ki bo hkrati služila tako slikarju kot fotografinji pri njunem ustvarjanju.
FB stran:
https://www.facebook.com/vasilija.fiser/media_set?set=a.1213281206940.2033917.10760783
71&type=3
Več informacij o projetku »Skoraj jaz«:
Tania Mendillo / 041 912 825 / [email protected] / www.tania-mendillo.com
