6. Vojna za mir
Drugo jutro jih je že zgodaj prebudil Sjaubjorn. Saša najprej ni vedela, kje je, in je mislila, da je vse le sanjala, nato pa je zagledala svojega „prijatelja“, ki je bil že pokonci in jih je prišel budit. Hitro so si pripravili zajtrk in ga pojedli kar med potjo. Pred palisado jim je varuh kladiva pokazal tri konje, ki so se pasli poleg njegovega. „Na najvišji vrh Vindbjarga gremo,“ jim je povedal in s prstom pokazal na visok vrh, ki je imel precej položno pobočje. „Na vrhu so Marlingi nazadnje premagali temo in tam bi morali izvedeti, kako naj jo tokrat. Upam samo, da bo pot prehodna,“ je še dodal in zajahal svojega konja. Odjahali so proti severu. Videli so fanta od včeraj, ki je galopiral čez reko.
„Na sever gre,“ je povedal Sjaubjorn. „Naitokamiji se bodo gotovo pridružili boju, njihova poglavarka je zelo bojevita.“
„Imajo poglavarko?“
„Tako je, Nala ji je ime.“
„Aha…“
Čas je mineval, gore pa so se bližale precej počasi. Večkrat so se ustavili ob vodi, kjer so si, predvsem pa svojim konjem, privoščili počitek. Blizu popoldneva so se začeli vzpenjati. Kosili so na pobočju, od koder je bil lep razgled na vso dolino, vendar je bila večina prekrita s temo. Kot bi bila tam noč, vendar je bilo to v drugi smeri.
„Tam je Voltramova dežela,“ je pokazal Sjaubjorn. „Tam je vedno tema.“
„Kako pa to, da je tukaj tako, kot je? Zakaj ne pride sem in vsega ne uniči?“
„Razlogov je več, eden izmed njih sem tudi jaz. Kladiva se boji, čeprav ga z njim najbrž ne bi mogel ubiti. Bi pa padel velik del njegove vojske. Drugi razlog pa je, da je bil tisti del, kot sem že omenil, prvi naseljen in naši predniki so se zavarovali pred magijo. Takrat je bila zelo priljubljena in čeprav je bilo le nekaj resničnih mojstrov in le eden od njih je bil temen, pa so bili še vedno dovolj pametni in se zavarovali pred mulci, kakršen je bil Voltram.“
Luka se je odmaknil v grmovje, da opravi potrebo, Lara pa je medtem odšla k konju, ki so jih privezali na rob zasneženega melišča. Začutili so nekakšno tresenje in hrumenje.
„So ostali v nevarnosti?“ se je vprašal Luka in ponesreči polulal čevelj. „Slišati je, kot da bi Sjaubjorn uporabljal kladivo.“ Obrnil se je, da bi stekel nazaj, v tistem trenutku pa je mimo njega prihrumel snežni plaz.
„HEEEEEJ!“ je zakričal in stekel za njim. Prišel je ravno pravočasno, da je videl, kako je Sašo in Sjaubjorna odneslo čez polico. Stekel je za njima, med potjo pa se mu je pridružila še Lara. Oba sta zrla čez polico, ki je imela padec globok nekaj sto metrov. Pri srcu ju je stiskalo in gledala sta, če kje vidita koga. Vse, kar sta videla, pa je bil le sneg in nekaj iglavcev, katerih vrhovi so se še vedno tresli. Obupana sta se ulegla na sneg in čakala. Med njima je vladala tišina.
„Mislim, da bi morala pot nadaljevati,“ je čez čas predlagal Luka. Lara se je strinjala. Odvezala sta vsak svojega konja, druga dva pa napodila domov.
„Upam, da se znata vrniti,“ je bila nekoliko zaskrbljena Lara. Videla sta, kako sta se konja počasi napotila nazaj v dolino, onadva pa sta začela pot do vrha. Ta se je vlekla in vlekla in hodila sta skoraj tri ure po tistem položnem pobočju.
Končno sta le prišla na vrh in po dolgem počitku in raziskovanju našla jamo. V njej je bilo kljub mrazu precej prijetneje kot zunaj, kjer je začelo počasi snežiti. Ko sta vstopila v jamo, se je prikazala četverica. Dva izmed njih sta stopila korak naprej in se začela pogovarjati z njima. Nekaj časa sta odgovarjala, nato pa je Lara opazila hologram, skrit za ledeno steno. Po tistem sta se raje usedla na tla in pripravila ležišče. Dva izmed njih, fant in dekle, sta še vedno govorila, druga dva pa sta stala v ozadju. Oblečeni so bili vsi v enako, v belo obleko s kapuco. Govorili so v nekem čudnem jeziku in ker sta bila oba zdolgočasena poslušati hologram v neznanem jeziku, sta se ulegla na tla in zaspala.
Tam sta prespala noč in hvaležna sta bila za svojo opremo, med katero je služila tudi spalna vreča. Hologram jima ni povedal nič o tem, kako naj premagajo temo, nekako pa sta izvedela, da kakšne tri kilometre severneje, v severni Vindbjornski steni živi zmaj, ki ima moč, da pomaga.
Luka je kmalu zaspal in imel nočne more o svoji sestri in Sjaubjornu, ki sta vsakič znova padala, on pa ju ni mogel ujeti. Zjutraj sta se s prijateljico odpravila proti smeri, kjer naj bi po več sto letih starem hologramu živel zmaj.
„Misliš, da ga bova našla?“ je bila Lara v skrbeh.
„Mene bolj skrbi, kaj bova, če je lačen,“ je zagodrnjal Luka. Hodila sta po poti, ki je bila še bolj zasnežena in strma kot tista, po kateri sta prišla. Roke so jima kljub odličnim rokavicam začele zmrzovati in kmalu se jima je zavrtelo. Opazila sta, da je zrak precej redkejši in zato sta temu prilagodila korak. Če je kateri od njiju prehitro stopil, je hitro občutil pomanjkanje kisika.
Zmaja sta našla precej enostavno, saj so okrog in okrog ležale bele kosti živali. Živel naj bi v prepadu v severni steni, vendar nista imela pojma, kako naj se prebijeta do tja. Roke sta imela popolnoma premrle in nekako sta dvomila, da bi se uspela obdržati na vrvi. Ustavila sta se pod veliko smreko na robu prepada, medtem pa sta razmišljala kaj narediti. Odločila sta se, da srečo poskusita z druge strani. Mogoče je še kje kakšen vhod. Ko sta se obrnila, sta za seboj zagledala ogromno gmoto lusk. Zmaj je bil temno vijolične barve, njegove luske so bile trše od najtršega usnja, vrat je imel precej dolg, iz dinozavrovega trupa pa so štrleli dolg rep in dve močni usnjeni krili. Imel je polna usta zob, iz nosnic pa se mu je rahlo kadilo. Dvignila sta vsak svoje orožje in zmaj ju je začudeno pogledal. Zatulil je v ušesa parajočim glasom, nato pa spregovoril globoko in hreščeče: „Dva izmed Marlingov. Po kaj prihajata k meni?“
„Iščeva pomoč.“
„V dvoje prihajata. Kje imata še druga dva?“ Spogledala sta se.
„Plaz ju je odnesel,“ je končno povedal Luka.
„To se ne bi smelo zgoditi. Ali sta prepričana o tem?“ je vprašal zmaj. “Usojeno je bilo, ko so veliki Štirje, prvi Marlingi, določali naslednike. Ti ne morejo umreti od roke narave. Če pa je res, kar trdita, potem ne moreta uničiti teme. Lahko jo le zaustavita. Le združeni elementi se lahko borijo proti petemu, temi. Lahko pa vama svetujem, kako jih uporabiti, ko boste dobili naslednika drugih dveh.“
Zmaj jima je povedal, kako se ravna z njunim orožjem. Ko je Luka prvič vrgel bumerang, se je iz dima, ki ga je ustvaril, pognal ogromen volk. Bil je večji kot katerikoli pes, ki sta ga Luka in Lara kdajkoli videla.
„To je Ornimir,“ je povedal zmaj. Pripada gospodarju vetra. Ob omembi svojega imena je volk skočil na Luko in ga podrl na tla. Polizal ga je s svojim ogromnim jezikom, nato pa smrček spustil k tlom in začel raziskovati. „Udari ob tla,“ je zmaj svetoval Lari. Iz ognja, ki je nastal, se je dvignil ogromen ognjen jelen, skoraj tako velik, kot če bi se Ornimir postavil na noge. Lari je s trupom prišel do brade.
„Sikanjorn,“ se je predstavil zmaj. Jelen je iz ust in nosnic bruhnil ogenj. „Nisem se predstavil, jaz sem Dimnisan,“ je rekel zmaj in dvignil krila.
„Sedaj pa moram oditi, lačen sem. Pa srečno, velika Dva,“ se je poslovil in odletel. Ostali so se odpravili v dolino. Ornimir je hodil pred njimi in kazal pot, za katero se je zdelo, da jo dobro pozna. Gazili so skozi sneg, če temu lahko sploh rečemo pot, in se spotikali čez razne veje. Začelo je tudi snežiti in veter jim je nosil ledene snežinke naravnost v oči. Lara je poskušala natakniti očala, vendar je z njimi zelo slabo videla, še posebej ko so prišli do gozda. Nekako so se le prebili.
Skoraj že v dolini je iz zasede planila ženska. Pravzaprav je bila kar mlado dekle, staro okrog osemnajst let. V roki je držala nekaj, kar je bilo podobno tomahavku, na hrbtu pa je nosila lok in tok s puščicami. Čez obraz je bila poslikana z rdečo, belo in modro barvo. Ko je zagledala volka in jelena, se je počasi obrnila in umaknila s poti, a zrla nazaj, da bi videla, ali ji kdo sledi. Gospodarja vetra in ognja sta ji sledila, svoje ljubljenčke pa imela pri sebi. Hodili so dober kilometer, ne da bi kdo kaj rekel. Očitno pa je dekle poznalo obe živali, saj ju je nagovarjalo v neznanem jeziku. Prišli so do doline, ki je bila zelena. Bila pa je popolnoma drugačna od tiste, v kateri je ležala Irenajka. Ta je bila obdana z gorami, na vstopu v dolino pa sta Luka in Lara opazila reko, ki je tekla, kot bi zapirala pot vanjo. Na začetku sta opazila prekopano zemljo. Očitno je nekdo obdeloval polja in na travnikih se je pasla čudna živina. Na koncu doline, skoraj tik pod goro, je bila vas. Ta je bila prav tako okrog in okrog obdana s palisado, le da je bila ta nekoliko višja in ni imela razglednih stolpov. Dekle jih je odpeljalo pred šotor, narejen iz kož divjih živali, kjer je bila ženska, stara okrog petindvajset let. Nagibala se je nad…
„Saša!“ je zavpila Lara in se pognala proti njej. Ženska pa jo je ustavila, da ni mogla do nje. „Lara,“ je takrat rekel glas. Vsi trije so se obrnili in za njimi je stal Sjaubjorn z modro buško na čelu in nasmejanim obrazom.
„Vidim, da sta prišla do gore,“ je rekel.
„Oh, oprosti, da sva vaju pustila, ampak mislila sva…“
„Je že dobro, vem, da je čudno. V zadnjem trenutku sem plaz preusmeril, na srečo imam to možnost,“ je rekel in pokazal na kladivo.
„Toda vseeno sva padla kar z visokega in čeprav je bil spodaj mehek sneg, sem vseeno dobil buško. Saša pa je še vedno v nezavesti.
„Še nekaj časa spati,“ je takrat spregovorila ženska in Sjaubjorn je njene besede prevedel drugima dvema. Imela je dolge temno rjave lase, ki so bili okrašeni s pisanimi trakci in vrvicami, v laseh pa je nosila orlovo pero. Oblečena je bila v temno rjavo usnjeno obleko, okrašeno s pisanimi resicami, in obuta v mokasine.
„Nala,“ jo je predstavil Sjaubjorn. To je bila torej poglavarka Naitokamijev.
„Ko se zbudi, moramo naprej,“ je rekel Sjaubjorn. „Vojna se začenja in vojska se zbira na Srednjih Poljanah.“
„Tudi me gremo v boj,“ se je odločila Nala in takoj izdala ukaze. Na Larino veliko presenečenje so bile kmalu pripravljene bojevnice v popolnih bojnih opravah. Ta je bila sestavljena iz loka in puščic, sulice in meča, usnjen oklep čez obleko in konja. Nekatere bojevnice so imele helebarde namesto sulic in meča, večina pa je imela za pasom tomahavk ─ sekiri podobno orožje, ki se je lahko uporabljalo tudi za met. Čeprav so bile ženske, so bile videti strašne, lica pa so imela pobarvana kot dekle, ki jih je pripeljalo v vas.
Takrat se je Saša prebudila.
„SAŠA!“ se je zadrla Lara in ji izkazala vse nežnosti, ki jih fanta nista zmogla ali pa nista hotela.
*
Sonce je bilo precej visoko na nebu in ogromna gruča je jahala proti jugu. Med njimi so bili prebivalci Irenejke in cel bataljon Naitokamijk. Na čelu so jahali veliki Štirje, poleg njih pa še Nala in njena namestnica. Prvi pa je bil Ornimir, ki je tekel vštric z Larinim jelenom, čeprav ga je ta z lahkoto prehitel. Sjaubjorn svoje živali še ni priklical, tako da niso vedli, kaj sploh je. Enako je bilo tudi s Sašo, ki je že skoraj okrevala. Z veliko hitrostjo so galopirali proti jugu, proti polju, kjer naj bi se dobila vsa svobodna vojska, za zadnji upor – za svobodo ali pa smrt. Pred seboj so opazili ogromno vojsko. Štela je več tisoč ljudi. „To so vsi svobodni ljudje iz Andreverilije. Nekateri so prišli celo iz vasic za gorami. V tem času se je znočilo in Nala je razposlala straže. Čeprav jih je bilo veliko, so bili na sovražnikovem ozemlju in že en sam oglednik bi jih lahko izdal in jim pokvaril načrte. Straža se je menjala vsake štiri ure, ostali pa so odšli spat. Ognja zaradi varnosti niso kurili in ni jim preostalo drugega, kot da zaspijo. Sjaubjorn se je ulegel med Sašo in Luko, ki je že smrčal. Nekaj časa je še zrl v nebo in opazoval zvezde, ki so bile to noč neverjetno jasne. „Tema se umika,“ je zadovoljno pomislil in zaspal.
*
„Ne moreš si želeti lepšega vremena za smrt,“ je rekel Luka, ko so se drugo jutro prebudili. Bil je lep sončen dan, nebo je bilo brez oblačka in ni se zdelo, da se ravnokar začenja bitka. Nala jim je razložila načrt: „Tukaj naprej je kanjon. Zelo ozek je, kakšni trije lahko hkrati jahajo skozenj. Tu jih bomo ujeli.“
„Kaj pa, če pridejo posamezno?“
„Za to bomo poskrbeli.“
Po skoraj treh urah je bilo vse pripravljeno. Nala, ki je bila po nekem tihem dogovoru poveljnica vojske, je ukazala zakuriti ognje. To naj bi privabilo sovražnike in jim dalo občutiti, da se tu počutijo varno. Visoko nad seboj so zaslišali krokarje.
„Tiho, ne glejte gor,“ jih je posvaril Sjaubjorn. „To je črni krokar, čarovniški spremljevalec. Pravijo, da brez njega nisi čarovnik. Voltramov je.“ Skoraj nihče se ni zmenil zanj, in kot je kazalo, ga je Nala pričakovala in že prej dala obvestiti vsakogar, naj se ne ozira gor. Pokosili so in se začeli pripravljati na prihod sovražnikov. „Njihova vojska ne dela drugega, kot spi,“ je rekel Sjaubjorn. Bilo pa je pozno popoldne, ko se je oglasil sokol.
„Prihajajo,“ je rekla Nala, ki je oglednico postavila na vrh kanjona. „Pripravimo se!“
„Voltrama ni,“ je opazil Sjaubjorn, ko so prišli bližje in je pozorno prešteval sovražnike.
„Spraviti ga moramo sem, njega se moramo znebiti,“ je s pestjo udaril ob kamen. Saša je našla manjši potoček in poizkusila udariti obenj. Pok! Iz potoka je prilezla velika vidra.
„To je Syla,“ ji je povedala Nalina namestnica. Syla je bila izjemno igrivo bitje, ki se je premetavalo sem in tja in iz ust špricalo curke vode. Ti „curki“ so bili močni kot gasilska cev in Syla se ni še niti trudila.
„Tja grem,“ se je odločila Nala. V rahlem drncu je kljub mnogim ugovorom odšla k sovražniku, da bi se pogovorila. Ta je očitno ni jemal resno, dokler ni začela z močnim glasom nagovarjati vodje. Čeprav je bila njihova vojska skoraj desetkrat močnejša, so bili očitno zmedeni. Dva sta odjahala nazaj proti temi. Očitno je dosegla želen uspeh, saj je čez dobri dve uri prijahala črna postava na črnem konju. Nosila je črno palico, vrh katere je gorel moder ogenj. Čez obraz je nosila kapuco. Nala je že jahala nazaj, ko je Voltram dvignil roko in vojska je začela divjati za poglavarko Naitokamijev. Njen konj je bil izjemno hiter, zato je nekoliko pred njimi dosegla kanjon. Skoraj sto ljudi je jahalo za njo in se pognalo v past. A ker so se morali postrojiti, da so lahko šli skozi ozko sotesko, je Nala uspela ubežati. Na drugi strani je njena namestnica že dala znak in vojska je doživela bližnje srečanje z velikanskim hlodom. Ta je bil z vrvmi povezan iz soteske na drevesa, tako da je deloval kot nekakšno nihalo. Konjenica je v trenutku postala samo še polomljena pehota, saj jih je večino vrglo s konjev. Izven soteske je bilo slišati le krike. Sledila je skoraj vsa vojska, razen nekaj elitnih vojščakov, ki so z Voltramom ostali zadaj. Ko so prišli iz soteske, so se pognali proti upornikom, vendar se je skoraj polovici udrlo pod nogami in padli so v globoko luknjo, ki so jo tisto jutro izkopali in prekrili s travo. Ostale, ki so bili še v soteski, pa so z vrha zadevale puščice in kopja. Voltrama še nekaj časa ni bilo, nato pa so zaslišali grmeče zvoke, ko je kot prvi prijahal in s palico mahal okoli sebe. Očitno je iskal kakršnekoli pasti. Ko je tudi on prispel iz soteske, so se ven pognali Marlingi. Voltram se je zasmejal. Nebo se je v trenutku spremenilo in postalo je temno. Slišalo se je grmenje, za četverico pa so stekli še vsi ostali. Blisk je razparal nebo in skozi luknjo v oblaku je posijal droben žarek, ki je osvetlil Marlinge. Ob njih so tekli njihovi zvesti ljubljenci, Ornimir, Larin jelen, Syla si je pot utirala kar z valovi, ki so nastajali iz njenih ust, poleg njih pa je tekel ogromen slon, Sjaubjornov Oli. Rilec je imel umazan od blata. „Zdaj!“ je ukazala Nala in Marlingi so kot eden dvignili roke; v vsaki se je zasvetilo orožje in mavrični val, neznane oblike in izvora je bruhnil iz vseh štirih hkrati in se pognal proti Voltramu. Ta je dvignil palico, ki jo je imel pod ogrinjalom in iz nje je šinil črn zubelj. Na sredini sta bruhnila skupaj in bitka se je odvijala dalje, le peterica je stala na mestu in se trudila, da bi premagala nasprotnike. Čeprav so se Naitokamijke borile kot levinje s pomočjo Marlinških zvestih živali in je Četverica uporabila vso možno energijo, se je bitka odvijala v prid Teme. Voltramovih je bilo še vedno dvakrat več in bili so elita, ki je preživela. Takrat se je nad gozdom pojavila velika vijolična postava. Dimnisan je prišel na pomoč in prenesel težo zopet na stran upornikov. „Združite moči,“ je zakričal Marlingom, ko jih je preletel. Luka je pogledal Laro, kako se je borila, in vedel je, da če se vdajo, bo vse izgubljeno. V tistem trenutku se je zavedel, kaj čuti do nje in iz srca se je po njem pognala mogočna energija. Mavrični curek je eksplodiral in zlat pramen se je pognal naprej do konca. Voltram je zlato zažarel in z glasnim krikom izginil. Troli, orki in druga bitja, ki so služila Temi, so se umaknila in razbežala. Naitokamijke so jih polovile in ušlo jih je le še nekaj, ki so ulovile še štiri živali. Vojna se je na srečo končala brez žrtev na strani upornikov, vse po zaslugi zmaja, ki je daroval svojo kri. Zmajeva kri je čarobna, kar so lahko preizkusili mnogi na svoji koži. „Dobro opravljeno,“ je rekel Dimnisan. Zdelo se je, kot da se je čas ustavil. Vsi so gledali mrtve sile teme, nekateri so se ozirali v nebo in opazili, da je zopet sončno. Dimnisan je bil prvi, ki se je poslovil:
„Zbogom in srečno!“ in odletel spet proti svoji gori. Sjaubjorn je poljubil Mayo, Nalino namestnico. Luka je nekaj časa razmišljal, nato pa prijel Laro in storil isto. Nasmehnila se je.
„Ljubim te,“ je povedal.
„Hej, kaj pa jaz?“ je vprašala Saša. Vsi trije so se zasmejali.
„Boš že dobila koga,“ jo je potolažila Lara.
„Škoda, lep fant je,“ je priznala Saša in pogledala za Sjaubjornom.
„Res je,“ se je strinjala Lara,
Rok Mirt, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič
