2. Daljni vzhod – ali Zahod?
»Ni rekel, da je zelo blizu?« je sopihala Lara in se pogovarjala z Nežo. »Naj bi, ampak moja kitajščina je zelo nepopolna, na tečaju sem bila le dobre tri tedne. Lahko bi rekel tudi, da smo bedaki, pa ga ne bi razumela,« se je zasmejala. Bili so v množici sredi mesta »s čudnim kitajskim imenom«, kot ga je poimenovala Saša. Držali so se za roke, da jih ne bi ločili in se prebijali skozi gruče ljudi, večinoma Kitajcev, ki so se gnetli ob stojnicah z raznimi izdelki. Dišalo je, vendar ni bilo mogoče ugotoviti po čem; bilo je toliko različnih vonjev, ki so skupaj ustvarjali nek unikat. Saša je opazila tudi žive kokoši in ribe ter se tistim stojnicam na široko ognila. Bilo je kot v mravljišču ─ vsak je hitel po svoje, pa vendar je vsak vedel, kam gre. Kot prva sta hodila Sjaubjorn in Neža: prvi, ker je bil vsaj pol metra višji od večine ljudi, ona pa zato, ker je znala nekaj kitajščine. Sledili so namigu nekega moškega, če ga je Neža prav razumela. Hodili so že nekaj časa, pa se je še vedno vse zdelo zelo podobno. Videli so nebotičnike, pa majhne trgovinice z napisi nad vrati, starejši možak je pred svojo trgovino kadil pipo. Sjaubjorn je bil najbolj navdušen nad zmaji, ki so bili vsepovsod. Rekel je, da ga spominjajo na dom. »Toda Dimnisan je vseeno drugačen. Sedaj prileti občasno nad vasjo, da nas pozdravi in pove kakšno stvar. Zadnjič je hotel povedati nekaj o …« Takrat se je na hitro zasukal in prijel fanta, starega okrog dvanajst let za roko. Ta mu je na vsak način poskušal uiti, ampak Sjaubjorn je bil ogromen in močan v primerjavi s fantom. Slednji je začel kričati in ga celo poskusil ugrizniti. Takrat ga je Sjaubjorn moral spustiti, fant pa je stekel in se v trenutku izgubil v množici. Vse to se je zgodilo zelo hitro, pa vendar je bil Sjaubjorn takoj za njim. Ostali niso vedeli, kaj se dogaja, vseeno pa so se še oni pognali za njima.
Zavili so v neko stransko ulico, ki je bila kot labirint, in kmalu niso več vedeli, kje so.
»Počakaj malo,« je zasopihal Luka. »Kaj se je zgodilo?«
»Poskušal me je okrasti! Fjoldilor (tako je Sjaubjorn pravil svojemu kladivu) mi ga je poskušal odpeti s pasu. In to zelo spretno.«
»Saj mu ni uspelo, kajne!?«
»Ne, zvil sem mu roko, še preden ga je lahko odpel s pasu. Toda zanima me, kdo ga je poslal.«
»Nekateri ljudje tukaj nimajo kaj jesti in zato kradejo. Saj ni mogel vedeti, da je tisto Fjol… no, kar pač je. Saj je celo zavito v usnje. Lahko bi si pač mislil, da si imel notri kaj vrednega. Mislim, kaj drugega razen tega,« ga je skušala braniti Neža. Razgledali so se okoli in razen potepuških mačk, ki se zanje niso zmenile, ni bilo nikogar. Potem so se skušali vrniti, toda v naglici niso gledali, kam sploh gredo in nihče ni znal poti nazaj. Poleg tega so šele takrat tudi opazili, da je Nala izginila. »Nala!« je zaklicala Lara in se poskušala spomniti, kdaj jo je nazadnje videla. Nobenega odgovora. Ozirali so se gor in dol po ozki ulici, v kateri so se znašli. »Najbolje, da gremo v eno smer,« je predlagala Saša, »tako bomo v vsakem primeru nekam prišli.« Ker nihče ni imel boljše ideje, so se odpravili tja, kjer se jim je kraj zdel vsaj nekoliko znan. Na križiščih so se držali ulic, ki so bile videti širše in bolj poseljene, čeprav niso srečali še nikogar. Ulica je bila polna smeti. Hodili so mogoče minuto, ko so zaslišali krik. »Od tam je prišlo! Tecimo!« se je pognala Lara. Ko jim je pot ustavil zid, se je zagnala in ga preskočila, nato pa pomagala še obema dekletoma. Fanta sta jo posnemala in zid preskočila. Na drugi strani so našli izgubljeno članico, ki je s telesom zapirala pot ubežniku. Bil je ujet med njo in tremi stenami. »Nala!« je zavpila Saša in se dokaj elegantno spustila na tla. Sjaubjorn je bil že pri fantu in ga zgrabil. »Pozneje,« je rekla poglavarka, preden je Saša sploh odprla usta. Fant je prestrašen poskušal nekaj pojasniti, ampak očitno je znal samo mandarinščino. »Ne hoteti!« je nazadnje izustil v polomljeni angleščini. »Neža? Znaš mandarinsko?« jo je vprašala Lara. »Osnove, na tečaju smo se učili besede, kot so pozdravi, hrana in pijača in nekatere pomembnejše besede. Lahko pa poskusim. Kaj naj ga vprašam?«
»Zanima me, zakaj me je poskušal okrasti,« je rekel njegov »ječar«. »Hm, ne poznam besede krasti,« je zavzdihnila Neža. Z mešanico angleščine, mandarinščine in kretenj jih je fant razumel. S kretnjami je nakazal denar in potem hrano. Hkrati pa je žalostno gledal v tla, da bi se mogoče le komu zasmilil. »Verjamem mu,« je zaključila Nala. »Gremo!« »Pa veš kam?« je zanimalo Luka. »Mi smo se namreč izgubili.«
»Seveda vem,« je, kot bi bilo samoumevno, potrdila in se že obrnila na peti. »Počakaj! Imam idejo!« je dejala Lukova sestra. »Niti tega ne vemo, kje smo. Knjižnica bi lahko bila na drugem koncu mesta, skozi tisto gnečo pa se premikamo dva kilometra na uro. Stavim, da fant pozna bližnjice skozi te ulice, saj ste videli, kako zlahka je ušel. Lahko mu damo nekaj hrane, če nas pripelje do tja. Kaj pravite?« Strinjali so se in Neža je fantu to poskušala dopovedati. »Dobro da vem, da je knjižnica tušuguan,« se je zasmejala. Odločili so se, da mu dajo najprej polovico nagrade, sicer bi se lahko zgodilo, da bi fant nekje med potjo izginil. Sjaubjorn ga je izpustil. »Ni čijao šnm mingz?« ga je vprašala Neža. »Ying,« se je glasil odgovor. Neža se je predstavila. Fant ni zmogel najbolje ponoviti, zato jo je poklical kar Niza. Potem se je obrnil in šel. Včasih se je ozrl in preveril, ali so še za njim. Mogoče se je bal, da mu bodo ušli. Prebijali so se skozi ozke ulice, nekatere tako ozke, da so komaj prišli skozi, pa spet nekatere tako široke, da sta lahko po dva hodila vštric. Kar naenkrat pa so se znašli pred veliko stekleno stavbo, pred katero sta bila napis v kitajščini in narisana knjiga. »Tukaj smo,« se je razveselila Saša. Takoj ko so Yingu dali, kar so mu obljubili, je izginil v eno od ozkih, temnih ulic. Ko je bil že precej oddaljen, je še enkrat obrnil glavo in pogledal čez ramo. Druščina je ravno vstopila v knjižnico. »Bai bai Niza,« je tiho rekel in stekel naprej po poti.
Zakaj so sploh iskali knjižnico? Pred odhodom so malo pobrskali po spletnih straneh in s skupnimi močmi (Luka s tehničnim znanjem, Neža z lingvističnim, Sjaubjorn kot največji mojster za magijo, Nala pa je imela približne geografske podatke.) našli odlomek knjige o gorski akademiji, ki naj bi bila nekje na področju, ki ga je omenil Patricus. Kaj več pa niso našli, ker bi morali knjigo kupiti. Odpravili so se v »tisto mesto s čudnim kitajskim imenom« in se odločili poiskati lokalno knjižnico. To mesto so izbrali, ker je bilo najboljše izhodišče za njihovo iskanje akademije.
Ko so vstopili skozi avtomatska vrata, so se razgledali. Stavba je bila dokaj velika, z okroglimi podpornimi stebri, velikimi okni, predvsem pa je bilo v njej veliko knjig. V večji sobi levo od vhoda je bila dvajseterica, mogoče še več ljudi. Bili so različno oblečeni, nekateri v poslovnih oblekah s kravatami, nekateri manj uradno, v karirastih srajcah in bombažnih hlačah, vsi pa so bili videti zelo zaposleni. »Arheologi,« je zašepetala Lara in jih ošinila. »Kako pa veš?« jo je vprašala Saša, ko kar ni mogla verjeti, da bi kdo tako hitro prepoznal določen poklic. »Verjemi, moj stric je arheolog in tile so gotovo tudi.« Saša se je spomnila na »strica Jerneja«, ki je res bil arheolog. On je bil tisti, zaradi katerega so sploh šli na Norveško in spoznali Nalo, Sjaubjorna in še veliko drugih. Spomnila se je male Mie, ki jim je morala vrniti obisk, pa njenega očeta, Matiasa »Edia« Bjornsena, ki je vozil tudi taksi. Spomnila se je celo Domna, Larinega bratranca in njegovih »počitnic« na Norveškem, ko je, revček, zbolel in bil ves čas samo v hotelski sobi. Pa letalskega muzeja. »Najbolje, da vprašamo kar pri pultu,« jo je Nežin glas spet pripeljal nazaj. Ostali so se že odpravili v smer, za kar so sklepali, da je informacijski pult. Neka gospodična, lahko da je bila tudi že gospa, kdo bi vedel, ko pa so si tako podobne, se je v odlični angleščini nekaj časa pogovarjala z njimi, nato pa poiskala knjigo. Izginila je nekam med police in ta čas so izkoristili za kratek pregled okolice. Ker pa niso našli ničesar zanimivega, so se začeli ozirati, kdaj se vrne gospodična, ali gospa, kdo bi vedel. Ta se je kmalu vrnila in se opravičevala, češ da je ni takoj našla. »Ni veliko izposojenih, veste,« se je izgovarjala in jih še opozorila, da knjige ne smejo odnesti iz knjižnice, ne da si jo izposodijo. Usedli so se k mizi, ki je imela dovolj stolov. Sjaubjorn je bil zadovoljen, da je stala v kotu. Bil je nekoliko paranoičen. Nala je odprla knjigo in v kazalu iskala, na kateri strani bi se lahko nahajalo, kar so iskali. »Mislim, da je na strani 360,« se je poskušala spomniti Lara. »Prevod dela iz originalnega zapisa je diplomska naloga Čija Suna,« je prebrala Saša. »Se vam ne zdi neumno, da bi kdo za zaključno nalogo prevajal neki tekst iz kitajščine?« je vprašala ostale, toda nihče je ni poslušal, zato je utihnila. Nala je odprla stran 360 in začela brati, ostali pa so ji gledali prek ramen. Obrnila je še nekaj strani nazaj in našla začetek. »Na zadnji strani tega poglavja je zemljevid,« je prebrala. Poiskali so zemljevid, ki si je komaj zaslužil to ime, saj je bil bolj skica, ki jo je nekdo na hitro narisal. To je bila opisana zgodba, ki naj bi se dogajala pred več stoletji. Nekje v gorovju s čudnim imenom, kot je spet poimenovala Saša, je bila akademija, ki je iskala ljudi z nenavadnimi zmožnostmi. Vodja akademije je bil neki Hun Dan, ki je opisan kot visok mož, ki je vedno nosil kapuco in črn plašč. Bil je obsojen in usmrčen, saj naj bi nekateri od tistih, ki so se tam šolali, izginili. Njegovo truplo so zažgali, akademijo pa razpustili. »No, sliši se kot naš fant,« je zaključil Sjaubjorn. »Hočeš reči, da je mrtev?«
»Ne, seveda ne, tako so takrat mislili. Po mojem mnenju je še vedno živ in najbrž še vedno na isti akademiji. Zemljevid pa bi potrebovali. Poskušal ga bom prerisati.«
»Lahko ga fotokopiramo, da ne boš izgubljal časa,« je predlagal Luka. Zopet so odšli h gospodični pri informacijskem pultu, lahko da je bila tudi gospa, kdo bi vedel, in jo prosili, če lahko tisto stran fotokopirajo. »Samo z avtorjevim dovoljenjem,« je bila stroga. Slabe volje so odšli k mizi in se spet postavili okrog knjige. »Ostanite tako, poslikal bom stran!« je ukazal Luka in iz žepa potegnil telefon. Ostali so se postavili tako, da so zakrili poglede iz vseh strani. Luka pa je naredil dva posnetka in ju takoj poslal na elektronsko pošto, za vsak slučaj, poleg tega pa še Lari na njen telefon, tako da so imeli več rezervnih kopij. »Tako, sedaj imamo, kar potrebujemo,« je bil Sjaubjorn zadovoljen. »Pojdimo ven od tu.« Knjigo so vrnili knjižničarki. Takrat so tudi arheologi končali in pri vratih jih je čakalo presenečenje. »Banda! Kaj pa vi tukaj!?« jih je pozdravil eden od mož, ki so prej tako vneto debatirali. Bil ni nihče drug kot stric Jernej! »Stric!« je presenečeno zavpila njegova nečakinja in ga pozdravila. Tudi z ostalimi so se pozdravili ali pa na novo predstavili. »Ste bili na kakšni predstavi?« je vprašal in pogledal Nalo, ki je bila sicer oblečena bolj popotno, ampak je še vedno izstopala. Usnjeno obleko je zamenjala za nekaj, kar je nekoliko spominjalo na kimono, vendar je bilo rjave barve in iz materiala, ki je še najbolj spominjal na bombaž. Ni pa se mogla odreči visokim mokasinom, ki jih je še vedno imela na nogah. Tudi njen prijatelj se ni ravno zlil z okolico. Sploh kladivo za pasom je nekako izstopalo, četudi je imelo usnjeno vrečo čez »glavo«. »Ne, tukaj smo iz nekega drugega razloga,« se je poskušala izvleči Saša. »Pa ti, si imel tukaj seminarj?« ga je hitro poskušal zmesti še Luka. To mu je kar dobro uspelo. »Ni ravno seminar. Odkrili so zelo zanimivo ohranjeno okostje nekega moškega. Arheološko društvo sem prepričal, da mi krijejo skoraj tri četrt stroškov, toliko, da sem prišel sem. Pravijo, da naj bi bil vodja neke akademije, ki je bila nekoč v teh hribih. Po zapisih naj bi ga ubili, ker je več njegovih učencev izginilo. Ne vem, v kaj so ga dali, ampak truplo je presneto dobro ohranjeno. Več vam lahko povem pri kosilu, lačen sem. Ste vi že jedli? Rad bi poskusil suši.«
»Ne še. Poslušaj, Jernej, res me zanima to truplo. Ali ga lahko vidim?« je vprašala Lara.
»In suši je japonska jed,« ga je popravila Neža.
»Seveda, popoldne grem tja in če hočete, vas lahko spravim noter. Toda prej bomo jedli, tudi če je suši japonska jed,« je odgovoril stric. Strinjali so se, ker pa stric ni mogel peljati vseh, so se dogovorili, da se dobijo v neki restavraciji nad mestom, kjer naj bi bil zelo lep razgled. Najprej so hoteli najeti rikšo, toda videli so, da obstaja strma bližnjica.
»V riti smo,« je ugotovila Lara. »Če stric pove, da nas je srečal tu, potem bomo v velikih težavah. Rekli smo, da gremo taborit nekam blizu doma, ne pa na Kitajsko. Ima kdo kakšno idejo?«
Nekaj časa so vsi sopihali navkreber, nato pa se je oglasil Sjaubjorn: »Lahko ga udarim s kladivom in zbežimo.«
»Ne, dvomim, da bi to šlo,« se je nasmehnila Lara.
»Sploh pa nas mora spraviti do tistega trupla,« je pripomnila Nala. »Lahko preverimo, če je tisto res naša pogrešana oseba.«
»Lahko bi ga poskušali napiti, ampak verjetno ne bi bilo primerno,« je predlagala Saša. »Saj se hecam, no,« je dodala, ko je videla, kako so jo ostali pogledali. »Ideja sploh ni slaba, stric rad kaj popije. Ampak problem je v tem, da samo v dobri družbi. In če se nočemo napiti z njim, kar bi bilo neuspešno, ker prenese več kot mi, ga bomo morali nekako prelisičiti. Pa še nekaj nas ne pije alkohola, tako da bo to še težje.« Med potjo so pri nekem trgovcu kupili steklenico rjave tekočine, ki je dišala zelo čudno. Dobili so jo po zelo nizki ceni in trgovec je hotel, da kupijo še eno. »Mislim, da bo ena dovolj,« je rekla Neža. Še nekaj minut in prišli so skoraj na vrh. Tam je bila tipična restavracija, okrašena z rdečimi lampijoni in mnogimi napisi. Stric Jernej jih je že čakal, pil pa je neke vrste riževo žganje, kot jim je povedal. Ponudil jim je požirek, ampak so zavrnili. Natakar je prinesel jedilnike. Vsi razen Jerneja, ki je na vsak način hotel ribe, so naročili prvo stvar, ki jim jo je natakar predlagal. Tako ali tako nihče (razen Neže) ni poznal nobene od naštetih jedi. »Kaj morajo še uloviti tiste ribe?« je bil stric nekoliko nejevoljen, ko so kar dolgo časa čakali. Končno pa so le dobili tudi hrano in začeli jesti. Razen rib je bilo na mizi še nekaj, kar je še najbolj spominjalo na žlikrofe, polnjeno z raznimi sestavinami in zelo čudno začinjeno. Bilo pa je predvsem zelo nasitno in dokaj okusno. Neža je povedala, kako in zakaj jih delajo ter tudi, kako jim pravijo, pa so vsi pozabili. Zapomnili so si samo, da bodo kdaj tudi doma morali v kitajsko restavracijo. »Poznam eno dobro v Ljubljani. Ko sem začela študirati, me je teta peljala tja,« je povedala Neža. »No, nočemo biti pozni,« je stric hitro vstal in odšel, da plača. Za svoje bivanje na Kitajskem je najel avtomobil, saj ni hotel biti odvisen od taksija. Vsi skupaj so se stlačili v stričev avto. »Držite glave dol,« jih je opozoril, če bi slučajno srečali policijo. Odpeljali so se navzdol. »Lahko bi nas že prej peljal, ne da smo morali pešačiti,« je strica očitajoče okarala Lara. »Moral sem še nekam skočiti,« se je branil. »Sploh pa vam hoja nič ne škodi, boste bolj zdravi,« je še dodal in se nasmehnil svoji šali. »Torej gremo v muzej. Vas zanima tisto okostje?«
»Da, radi bi ga videli,« se je oglasila Nala. »Najbrž je res zanimivo.«
»Res je! Vidiš, moje ter sestrine otroke, je nekoliko žalostno pogledal Laro, ne zanima nič arheološkega. Moj sin je študiral politologijo. Si lahko misliš? Že tako imamo dovolj ljudi, ki prodajajo meglo.« Stric je izsilil prednost pred rikšo, voznik pa mu je požugal. V dobre pol ure (ki bi lahko bila samo deset minut hoje) so se pripeljali pred manjšo stavbo, ki so jo prepoznali kot muzej. Stric je parkiral avto in jih odpeljal k stranskemu vhodu. Očitno je bil namenjen samo za zaposlene. Stric je vratarju pokazal vabilo in povedal, da so vsi skupaj. Vstopili so. Vsi so bili polni pričakovanja, le stric je bil nekoliko zelen. »Jernej, si OK?« ga je vprašala Saša. »Nekam zelen si.«
»Slabo mi je,« je povedal. »Verjetno so bile tiste ribe. Mislim, da se bom vrnil v hotel. Na, tukaj imate moje vabilo, če bo kdo kaj vprašal.«
»S tabo grem,« se je oglasila njegova nečakinja. »Kosti me tako ali tako ne zanimajo preveč.«
Tako so Jernej, ki je izgledal zelo slabo, in Lara, ki se jima je pridružil še Luka, skupaj odšli v stričevo hotelsko sobo. Pred odhodom so se poskušali domeniti, kje se spet dobijo, toda nihče ni točno vedel kako in kaj, zato so se odločili, da se snidejo spet pred muzejem. Stricu je bilo slabo, zato je moral voziti Luka, prijateljica in bolnik pa sta sedela na zadnjih sedežih. »Tu, to je ta hotel,« je pokazal stric, ko so prispeli mimo prave stavbe. Z dvigalom so odšli do sobe 28.
Soba je bila dokaj razmetana, očitno stric ni hotel plačati sobaric. Odložila sta ga na posteljo, toda odhitel je v kopalnico in se zaprl vanjo. Čez nekaj časa je prišel spet ven, toda videti je bil precej bled. Najbrž je bruhal. »Stric, mogoče bi bilo dobro, da kaj popiješ,« je predlagala Lara in pomežiknila prijatelju. »Tole sva dobila pri recepciji, pravijo, da je dobro za vse težave,« je povedala in iz nahrbtnika potegnila steklenico žganja, ki so jo prej kupili. Stric je nagnil in spil dober požirek »na eks«. »Uf, to pa res pomaga. Bi vama ponudil, ampak mislim, da potrebujem vse, kar se da.« Ko je še nekaj spil, je vprašal: »Niste mi povedali, kaj sploh počnete tukaj?«
»Sploh naju ni tukaj, stric,« je rekla Lara. »Vse to so samo sanje.«
»No prav, če ti tako praviš,« se je Jernej, pod vplivom alkoholnih hlapov, hitro sprijaznil z razlago. »Potem vaju ne moti, če malo zaspim,« je skomignil in se ulegel. Luka je pokazal na vrata in Lara je pokimala. Vzela je prazno steklenico, ki jo je Jernej stiskal k sebi, Luka pa je vzel še njen nahrbtnik. Zaklenila sta vrata, nato pa ključ potisnila skozi režo pod vrati v sobo. »Uf, to je bilo še lažje, kakor sem pričakovala. Upam samo, da se ne bo ničesar spomnil, ko se zbudi.« Na recepciji sta podkupila receptorja, da ju ni nikoli videl, nato pa odšla.
Stric se naslednji dan ni spomnil nič, videl pa je na pol prazno steklenico viskija, ki jo je Luka na pol izpraznil v bambus na balkonu in si zadevo predstavljal po svoje. Čez skoraj dva tedna pa so doma v Sloveniji dobili razglednico, na kateri je pisalo: »Na Kitajskem je lepo, le nikoli ne jejte rib. Očitno sem jih jedel, saj mi je bilo nekoliko slabo. Na srečo sem vse pregnal z nekaj viskija. Imel sem tudi čudne sanje o naših otrocih. Upam, da se imate lepo.
Vaš Jernej.«
Ko sta prišla iz hotela, je Lari na ramo priletel ptič. Odgnala ga je, toda ni hotel proč. Šele takrat je opazila, da ni navaden golob, temveč veličasten gorski orel. Na nogi je imel privezano sporočilo. »Glej, sporočilo! Gotovo je Nalino,« je zaklicala. Snela ga je in orel je odletel. Staknila sta glavi skupaj in prebrala. Pisava je bila Sašina. »Našli so lokacijo!« je zavriskala Lara. »Preberi no do konca,« jo je opozoril prijatelj. »Dobimo se na glavnem trgu pri spomeniku,« je še dopisala Saša. »Res bi nam prav prišel zemljevid mesta,« je rekel Luka, »tolikokrat smo že kaj iskali.« Ustavila sta se v najbližji trgovinici, kjer sta kupila zemljevid za turiste. Ni bil zelo natančen, toda vsaj ni bil v kitajščini. Prebijala sta se po ulicah do glavnega trga. Tam je bila množica turistov, ki so si ogledovali trg. Na vrhu spomenika je sedel isti orel, ki jima je prinesel sporočilo. »Lara!« se ji je Saša obesila okrog vratu, ko sta prispela do njih. »Veliko vam imamo povedati,« je dodala. »Kako je z Jernejem?« je vprašala Neža. »Odlično. Dala sva mu nekaj pijače in je kar zaspal,« je prešerno odgovoril Luka. »Mi smo pa izvedeli nekaj stvari,« se je vmešal Sjaubjorn. »Po opisu je bil vodja akademije Trior. Očitno je zbiral ljudi, ki so imeli posebne lastnosti in naj bi jih učil magije. Nekateri so hitro videli, da so njegovi nameni vse prej kot dobri in tistih se je znebil. Njegov načrt je bil enostaven: hotel se je znebiti fevdalnih gospodov. Neža pravi, da so bili to lastniki zemlje. Pridobil je veliko somišljenikov, saj nihče ni maral sistema. Dobro jih je izuril, o tem ni dvoma. Za tem je bil najbrž tudi Moboron, toda fant, čigar okostje je bilo v muzeju, ni zanj nikoli slišal. Nekomu je uspelo pobegniti in vse je povedal. Takrat so poslali vojsko nad akademijo in Triorja obsodili. Smrti se je izognil, namesto tega je bil usmrčen nekdo drug. Z magijo je to enostavno storiti. Akademijo je premaknil drugam, če bi ga slučajno kdo prišel iskat. Toda vsi so mislili, da je mrtev. Prekinil pa je z iskanjem novih ljudi. Izučil je tiste, ki so mu bili zvesti. Postali so znani kot Krokarji. Izvedeli smo zadnjo znano lokacijo Akademije. Tja moramo.«
Nekaj časa je bila med njimi tišina in vsi so pozabili, kje so. V tem trenutku bi jim Ying brez težav kaj odtujil. Turisti pa so še vedno fotografirali vse, kar se je dalo.
Se nadaljuje…
Rok Mirt, Tehniški šolski center Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica Bojana Modrijančič Reščič, prof. slov.
/* Opomba avtorja: Za lažje razumevanje zgodbe pred branjem priporočam knjigo Varuhi elementov */
