1. Ponovno skupaj
Minilo je skoraj pol leta, odkar so se Lara, Luka in Saša odpravili na Norveško. Življenje se je vrnilo v normalne tirnice, vsi so napenjali možgane v šoli, hodili ven in se zabavali. Bil pa je začetek julija, konec pouka. Lara in Luka sta preživljala večino časa zunaj, v bližnjih plezališčih ali na izletih v gore, kdaj pa kdaj se jima je pridružila tudi Saša. Včasih so skočili tudi do morja ali do kakega jezera. Zvečer so ležali na travniku blizu doma, se pogovarjali in opazovali zvezde. Kadar je deževalo, so se zatekli k enim ali drugim v klet ter igrali monopoli, kvartali ali pa igrali igre na staro konzolo Super Nintendo, ki so jo imeli v kleti. Občasno sta se jim pridružila Larina nova soseda Neža ali Sašin »prijatelj« Valter. Neža je bila visoko dekle z dolgimi svetlimi lasmi in modrimi očmi. Bila je leto starejša od ostalih. Pred kratkim se je s starši in mlajšo sestro preselila v hišo poleg Larine, ki je bila prej prazna. Nežina sestra je imela šest ali sedem let in je bila druščini nekoliko nadležna, kot so pač vsi mlajši brati in sestre. Na srečo pa je bilo okrog polno otrok njene starosti, s katerimi so se lovili in skrivali po gozdu. Neža pa je bila zadovoljna, da je imela družbo. Valter je bil temnolas, vedno oblečen v majico ali hlače z rdečo zvezdo ali pa vsaj z vojaškim vzorcem. Bil je navdušen zbiralec starin iz prve svetovne vojne. Saši je podaril redko zapestnico, ki jo je nekoč izkopal, vendar je ta ni nosila. Mislim, kdo bi pa nosil rabljeno zapestnico, ki je bila dolga leta pod zemljo? Četrtek popoldne je bil in vsi razen Valterja, ki je s prijatelji odšel na vsakoletni sejem rabljene vojaške opreme, so bili ob vodi. Domačini so ji zaradi njene različne barve pravili Mavrica. Nekje je bilo dno bolj zeleno, drugje modro, pa sivo in belo zaradi kamenja ter zaradi rastlin nekje celo rdeče. Bil je to bolj ribnik kot jezerce, saj je imelo dobrih dvajset korakov premera. Lara je ležala na travi in brala roman J. Verna Skrivnostni otok, Luka in Neža pa sta drug drugega poskušala potopiti. Voda je bila povprečno globoka okrog tri metre, tako da nihče od njiju ni mogel stati. Saša je običajno stala kak meter od brega, kjer je lahko stala, nato pa se vrgla na tistega, ki je zmagal. Največkrat je pristala v vodi, saj sta oba združila moči proti njej. Kdaj pa kdaj je tudi Lari na soncu postalo toplo. Takrat je odložila knjigo, se vrgla v vodo in pod gladino potisnila vse tri. Od plezanja je pridobila kar nekaj moči in tako se ji niti fant ni mogel upirati. »Vsi nanjo!« je z roko pokazala Saša. Neža se je že pognala, toda Lara se je samo potopila in jo zvlekla s seboj. Saša je začudeno opazovala, takrat pa jo je Luka že napadel od zadaj in jo potopil. Potem so se zavlekli na breg in se ulegli po tleh. V bližini so zaslišali pasji lajež. »Fang!« ga je poklical fant. »Pridi sem!« Lajež se je spremenil iz grozečega v veselega in kmalu je iz grmovja pritekel velik rjav pes. Imel je dolga ušesa in rep, s katerim je znal kar močno udariti. Imel je tudi precej ostre zobe in zelo blatne tačke, kar se je najbolje videlo na Sašini rumeni majici. Veselo je mahal z repom in glavo ves čas obračal od ljudi pa nazaj h grmovju, iz katerega je pravkar prišel. »Da ni spet kak jež,« ga je okregal Luka in vstal, Lara pa za njim. Saša je že skoraj spala, Neži pa se ni ljubilo vstati. Tako je par sledil psu v gozd. Že po nekaj korakih je izza drevesa skočil moški. Od pasu gor je bil gol, najbrž zaradi vročine. Imel je rjave hlače iz bombaža, ki so bile na kolenih očitno odebeljene s tršim usnjem. Obut je bil v temnorjave mokasine. Za pasom je imel preprosto kladivo, vendar je bilo bogato okrašeno. Ob pasu so bile tri usnjene vrečke, na hrbtu pa je imel oguljen, usnjen nahrbtnik. Moški, star okrog dvajset let, je imel dolge, svetle, do pasu segajoče lase, povezane z vrvico, centimeter dolgo rjavo brado in modre oči. Na desni roki je nosil zlat obroček, na levi pa usnjeno zapestnico. Na levi rami je imel majhno tetovažo, nekakšen krog, razdeljen na štiri dele, v vsakem pa je bil nek simbol. V ušesih je imel srebrna uhana, ki sta bila videti kot manjša prstana. Pred njimi je stal Varuh Zemlje, Sjaubjorn Prvi. »Živijo!« je pozdravil. »Sjaubjorn!« je zaklicala Lara in ga objela. »Kako gre?« se mu je nasmejal še Luka in mu stisnil roko. Fant jo je tudi stisnil, ampak brez občutka, in Luka je imel kar lepo modrico. »Kaj počneš tukaj?« je vprašalo še dekle. Prijatelj pa je nagnil glavo in poslušal. »Kdo je drugo dekle?« je vprašal. »Ima pa res dober sluh, je pomislil fant, nato pa še sam prisluhnil. Sašino smrčanje se je slišalo celo tako daleč, Neža pa je dihala komaj zaznavno. Kako je ugotovil, da sta dve dekleti, mu pa ni bilo jasno. »Moja soseda Neža,« je že odgovorilo dekle.
»Ji lahko zaupam? Govoriti moram z vami tremi o Saši.«
»Da, jaz jamčim zanjo.«
»Prav, ampak ne smem zapustiti gozda. Pridite vsi sem. Fangboy me bo našel,« je povedal Sjaubjorn, se obrnil in zopet odšel med drevesa.
»Wow,« je bil presenečen Luka in stekla sta proti jezercu, kjer je Saša še vedno spala.
»No, je bil ježek?« je vprašala Neža. »Ne, pridi, v gozd gremo!« je odgovorila Lara in mimogrede Saši na glavo zlila pol jezera. »AAAA,« je ta skočila pokonci in grdo pogledala brata. »Nisem bil jaz,« je ta mirno odgovoril in začel hoditi proti gozdu. Ostali trije so mu sledili, medtem ko se je Lara poskušala opravičiti, češ da je bilo nujno. Saša je bila sicer velik zaspanec in bi gotovo trajalo precej časa, če bi jo poskušali zbuditi na klasičen način. Fang je bil zelo razpoložen in je tekel pred vsemi, velikokrat pa se je vrnil, da je skočil na koga in ga polizal. Temu so se poskušali izogniti, saj je običajno polizal celo nogo, in to zelo temeljito. Zašli so v gozd in hodili približno deset minut, ko je pes zavil na levo v grmovje. Šel je po ozki potki, ki bi kaj lahko bila avtocesta do vode za divjad. »Upam, da ne gre za kakšno srnjadjo,« je glasno razmišljal Luka, ki je svojega psa odlično poznal. Vseeno so mu sledili in kmalu prišli do gostega trnovega grmovja. Štirinožec se je zrinil skozi najgostejšo podrast, ostali pa so preplezali čez gosto bodičevje. Na nekaterih mestih je bilo čez dva metra visoko, tam pa jim je prišlo le do kolen. Bilo je na eni strani nekoliko odprto in v sredini so videli dva človeka, ki sta sedela in čakala. Moški je sedel na večjem kamnu, ki ga je očitno sam prinesel, ženska pa je božala psa in mu odstranjevala vejice, ki jih je nabral pri svojem prehodu skozi gosto grmovje.
»Živijo!« je pozdravila Lara. »Sjaubjorn! Nala!« je zaklicala Saša. Neža je samo stala ob strani, saj ni poznala nobenega od njiju. »Pozdravljeni! Kako ste?« je prijazno vprašala poglavarka Naitokamijk. »To je Neža,« jo je predstavila Lara, ko je opazila Sjaubjornov pogled. Neži sta se prišleka zdela milo rečeno čudna. Ko so se predstavili in je Saša Neži obljubila zgodbo kasneje, je Nala vstala. »Tukaj sva z razlogom,« je priznala. »Se mi je zdelo, da nista prišla samo na obisk,« je pokimal fant. »Po vašem odhodu,« je besedo prevzel Sjaubjorn, »smo se spraševali, kako ste sploh dobili v roke orožje Sondakov. Samo Sondaki ali njihovi potomci bi ga lahko uporabili. Le malo nas je še živih Sondakov in večina njihovih potomcev je umrla.«
»Nekaj jih je pa še na poti,« ga je dregnila Nala in se nasmehnila.
»O tem kasneje,« se ni dal zmesti in je nadaljeval: »Veliko časa smo torej pregledovali vire in prišli do spoznanja, da je kar nekaj Sondakov nekoč živelo tukaj, na tem planetu Zemlja, kakor mu vi pravite. Toda, to še ni vse. Tudi Moboron je bil nekoč Sondak in domnevamo, da je mogoče tudi on kdaj bil tukaj. To pomeni, da je lahko kak njegov potomec ali pa kakšnen učenec še vedno tukaj. Lahko bi se zgodilo, da bi si poskušal podrediti ta planet. Zato smo se odločili, da preverimo.«
»Res misliš, da bi lahko bilo tako zlo tu?« se je prvič oglasila Saša.
»Samo en način je, da to ugotovimo,« je povedala Nala.
»In to je?«
»Poiskati ga moramo.«
»Ta svet je kar velik,« je opozorila Saša. »Menda ne misliš, da bomo kar našli kažipote do njega?«
»Lahko bi bil tudi ona,« jo je opozoril Sjaubjorn. »In ne, ne mislim tega. Upam, da bomo našli namige, ki vodijo do tja. Rada bi začela približno štiri dni hoda južno od pokrajine, imenovane … Caledonia,« je povedal po kratkem premisleku. »Mislim, da sem prav prevedel.«
»Tam nekje morajo biti kamniti ostanki nečesa podobnega,« je povedala Nala in v zemljo narisala nekaj, kar je bilo še najbolj podobno črti T z dvema črtama ali pa simbolu za število pi. »Pa več jih mora biti,« je še dodala.
»Stonehenge!« je kriknila Neža. »Caledonia je rimsko ime za področje Škotske, štiri dni proti jugu … Lahko bi bilo, čeprav to ni normalna hoja,« je preračunal Luka. »Poznate ta kraj?« je bil navdušen Sjaubjorn.
»Je eno od čudes sveta. Ljudje ne vedo, zakaj je bilo postavljeno, je pa zelo zanimivo za turiste.«
»Kaj pa počnejo ti turisti?«
»Turist je tisti, ki odpotuje izven domačega kraja, da si ogleda zanimivosti drugod,« je nekako preprosto povedala Saša.
»Torej bodimo turisti,« se je odločila Nala. »Gremo si ogledat tale Stonehenge.«
Neža je takrat izvedela vso zgodbo, vendar ni mogla verjeti. Takrat je Sjaubjorn vzdignil svoje kladivo in se z njim narahlo dotaknil zemlje. Nastalo je nekaj podobnega krtini, ki je kar naenkrat dobila zelo natančno obliko Nežine glave. Ta je nejeverno zrla v svojo glavo in ji pomežiknila. »Neverjetno,« je izdavila prava Neža. Sjaubjorn se je samo nasmehnil.
Poskušali so se spraviti iz grmovja, tokrat precej elegantneje kot prej. Šele ko so se zopet vrnili na pot, se je Luka domislil najpomembnejšega: »Em, nočem pokvariti vzdušja, toda kako bomo prišli do Anglije? Jaz sem zadnje prihranke porabil za tečaj prve pomoči. Čeprav RyanAir ni zelo drag, pa vseeno potrebujemo kar nekaj denarja za toliko ljudi. Poleg tega pa, mi ne moremo kar reči staršem, da bi šli v tujino za nekaj dni.«
»Odjezdili bomo, seveda,« ga je začudeno pogledal Sjaubjorn. »Saj ne more biti tako daleč.«
»Seveda ne,« je sarkastično pokimala Lara. »Odleteti moramo,« je še dodala.
»Torej bomo odleteli!« je pribila Naitokamijka.
»Znaš leteti, Nala?«
»Ne, toda orli znajo. Lahko bi priklicala katerega mojih prednikov. Nekaj jih je orlov.«
»Res?« je bila presenečena Neža.
Prišli so do roba gozda. »Recite staršem, da gremo za nekaj dni taborit kam v bližino. Pa vzemite s seboj kak nahrbtnik s hrano in obleko,« je predlagala Lara. In so se razšli. Domenili so se, da se dobijo spet čez eno uro ob vznožju nekega hriba, kjer je bilo zelo malo ljudi. Čez dobro uro so bili tam vsi, razen Saše, ki je prispela z desetminutno zamudo, ker ni našla slušalk za svoj telefon. Nala je že sedela ob ognju, ki ga je tam zakurila, in z zaprtimi očmi poltiho govorila. Razumel je ni nihče. »Z duhovi se pogovarja,« je tiho šepnil Sjaubjorn. Takrat pa so nad glavo zaslišali klic. Videli so tri ogromne orle, ki so prihajali proti njim. Bili so to največji primerki, kar so jih kdaj gledali. Imeli so temnorjava krila in trup ter bel vrat. Njihovi zlati kljuni so se v poletnem soncu močno bleščali, njihove oči pa so zrle naravnost navzdol. Elegantno so pristali poleg njih. »Pozdravljeni, predniki,« se je takrat oglasila Nala. Orli so sklonili glavo v pozdrav. Poglavarka jih je prosila za pomoč in obljubili so, da jih bodo odnesli, kamor želijo.
»To so duhovi mojih prednikov,« je povedala Nala in pogladila najbližjega orla. »Dajmo, splezajte gor!« Na orlih so sedeli po parih, Lara in Luka, Saša in Neža ter Sjaubjorn in Nala. »Gremo!« je zaklicala slednja. Orli so iz sebe spustili rezek klic se z zamahom ogromnih kril dvignili od tal. Niti malo niso razmišljali kam, preprosto odleteli so proti zahodu. Kmalu je tudi postalo jasno, zakaj toliko oblačil s seboj. Dvignili so se nad oblake in bilo je presneto mraz. Na srečo so se vsake toliko časa spet spustili, da so videli, kje so. »MORJE!« je zavpila Saša, da bi preglasila bučanje vetra. »PRIBLIŽUJEMO SE!« Pod seboj so videli neskončno modrino, nekje med meglicami pa je bilo videti tudi kopno. Otok. Kljub potovanju proti zahodu je sonce vse bolj izginjalo in mračilo se je. Čeprav so bili orli zelo topli, je postajalo še bolj mraz. Kar naenkrat pa so prišli že toliko nad kopno, da so se začeli strmo spuščati. Še preden bi trenil, so bili na tleh.
»No, to pa je bilo potovanje,« se je oglasil Luka, kar elegantno skočil z orla in podal roko sopotnici.
»Niti reaktivec ne gre tako hitro,« se je ta pošalila. Saša se je kar zvrnila na tla in začela poskakovati, da bi se ogrela. Nala se je zahvalila z nekaj nerazumljivimi besedami in se zazrla okrog. Ko so se spet obrnili, ptic ni bilo več.
Kolikor je tema dovoljevala, so se poskušali nekoliko razgledati. »Ne moremo biti preveč daleč od cilja,« je menila Nala. Gledali so v vse smeri in Sjaubjorn je zagledal medlo svetlobo.
Šli so ji naproti, ta pa je postajala svetlejša in kmalu so ugotovili, da so to močne baterijske svetilke. Videli so kamniti krog, ki so ga iskali. Okrog je patruljiral varnostnik v fluorescentnem, odsevnem brezrokavniku. Okrog in okrog pa je bila železna ograja.
»Kaj pa sedaj?« je zanimalo Nežo.
»Priti moramo bližje, v krog,« je rekel Sjaubjorn. »In kako si to predstavljaš? Se znaš narediti nevidnega?« je vprašala Saša. »Ne, lahko pa se skrijem,« je pojasnil. Odpel si je kladivo s pasu in z njim potolkel po zemlji. Nastala je luknja, dovolj velika za človeka. Ni pa bila ravno prijetna, sploh za klavstrofobične. In tiste, ki ne marajo žuželk in druge golazni. Rov je bil namreč poln deževnikov. »Verjetno nima nihče vžigalice, kajne?« je vprašal Luka in pomežiknil Lari. »Ne dela,« je povedala in iz prsnega žepa potegnila majhno baklo. »Večkrat sem poskusila in nikoli se nič ne zgodi.«
»Ne vem, ali ste opazili, toda spremenil se je,« je povedal lastnik kladiva in pokazal nanj. Res je bilo drugačno, še vedno je imelo lesen ročaj in kamnito glavo, toda les je bil temnejši in na glavi so bile vklesane drugačne rune. To je Saša takoj opazila, ker je bila pred nekaj meseci runa zelo podobna zvezdici, sedaj pa je ni mogla najti. »Res je! Nisem niti opazila,« je bila presenečena Lara.
»Kaj pa sedaj?« je vprašal Luka. »Delam na tem,« je nekoliko zaskrbljeno izjavil Sjaubjorn. »Potreboval sem nekaj ur, da sem se privadil, res pa je, da sem imel verjetno veliko več vaje kot vi. Že od majhnega sem se uril v obvladovanju elementa zemlje. Večkrat me je moj mojster odpeljal tudi na druge planete, da sem vadil.«
»Imaš kak uporaben nasvet?« ga je vprašala Lara.
»No, poskusi začutiti energijo,« je pojasnil. »V nas je neka energija. Ta je različna v vsakem posamezniku, obstaja pa jih več vrst. Potrjene so štiri, to so energija ognja, zemlje, vode in zraka.
Ko se združijo, naj bi nastala neverjetno močna energija svetlobe. Pravijo tudi, da obstajajo še druge vrste, nekatere naj bi nastale iz mešanja le-teh; to so energija ledu, energija strele in še nekaj naj bi jih bilo. Nikoli pa ni bilo dokazano. Ko se energija v tem ─ in je pokazal na svoje kladivo ─ ter človekova lastna energija najdeta in združita, je to tista prava moč, ki lahko spreminja elemente. Ampak še nikoli mi ni uspelo,« je priznal. »Moj mojster je bil ubit, preden sem dokončal urjenje in dosegel to.«
Saša je prijela svojo harpuno in jo gledala, kot bi jo hotela prebosti z očmi. Bila je drugačna kot prej, nekoliko manjša, predvsem pa je bil njen odsev kljub temi nekoliko vijoličast. »Mogoče pride prav,« se je prvič oglasila Neža in iz žepa potegnila srebrn bencinski vžigalnik, ga prižgala ter ga podala Nali. Ta je skočila v luknjo in prižgala bakle, ki jih je medtem, ko so drugi klepetali, naredila iz materiala, ki ga je našla. Bile so tri in podala je dve nazaj. Sledili so ji po vrsti, zadnji Sjaubjorn, je nekoliko zakril luknjo, da ne bi kdo po nesreči padel noter ali pa jim sledil. Neža je svetila kar s svojim vžigalnikom. Čez nekaj časa je ugotovila, da je to nesmiselno, zato ga je ugasnila. Pod zemljo je bilo prijetno toplo, vendar je ves čas od nekod vleklo. Premikali so se hitro in kmalu je Nala ugasnila baklo. Ostali so naredili enako. Njihova vodnica je pomolila glavo skozi luknjo, ki jo je imela nad glavo. Bili so pod znamenitim Stonehenge, ki je bil obsijan z mesečino. Kot mačka se je Nala naglo povzpela iz rova, se vrgla na tla in z očmi preiskala okolico. Ko ni videla ničesar, je naredila kratek obhod, nato pa se vrnila in sporočila, da je zrak čist. Ostali so tudi splezali iz rova, toda veliko manj elegantno kot Naitokamijk. »Tako torej izgledajo Stonehenge,« je zašepetal Luka. »To je definitivno to, kar iščemo,« je odgovoril Sjaubjorn. »Ta kraj je bil nekoč središče pokrajine, in če se ne motim, so tukaj ostali tudi zapisi o vsem. Ta kamnina je poškropljena z nalijo iz planeta Loop. Je ena redkih spojin, ki nase veže energijo. Poskusite sprostiti nekaj energije na skalo.«
Med govorjenjem se je z roko dotaknil najbližjega stebra. Tam je nekaj časa tipal, nato pa šel k naslednjemu. Komaj se ga je dotaknil, se je na njem zasvetil napis. Bil je napisan v runah, ki jih razen poglavarke in njega samega ni nihče razumel. Sjaubjorn je začel mrmrati in s prstom drsel po skali. Nato je ponovil ostalim: »Spustite nekaj energije na stebre, da se zasvetijo. Očitno delujejo na različne vrste.« Pohitel je k Saši, ki je bila pri sosednjem stebru. Rune so se tudi tam svetile, a veliko slabše. Očitno še ni znala najbolje uravnavati energije. »Bolje kot boš znala uravnavati, prej boš lahko uporabljala svojo moč.« Nala je brala Larine rune. Luka in Neža staa poskušala steber za stebrom, dokler ni eden od njih zasvetil. »Ne moremo si privoščiti, da bi vse brali. Do jutra bi bili tu,« je rekel Sjaubjorn. »Označeni so po nastanku, ta je starejši.« Šel je na drugo stran, nato pa k naslednjemu stebru. Tako so iskali dobre pol ure, dokler ni Nala našla zapisa, ki so ga iskali.
»Na zboru čarovnih petega menjala ─ menjal pomeni desetletje v starem jeziku ─ je Trior, čarovni vajenec, dokazal, da moči zna da rabi, postal čarovni.« (S prevodom se pomen izgubi ─ op. a.) »Uf, starinski jezik. In potem bla bla bla … Piše, da se je pojavil coprnik po imenu Soni. Prevzel je Triorja, ki se mu je pridružil. Zbirala sta privržence, dokler ju ni zbor čarovnih izgnal iz dežele. Piše, da Triorja niso mogli prepričati in da sta Soni in Trior skupaj odšla. Triorjev bratranec je okrivil čarovne in naj bi kasneje storil samomor. Pokopan je nedaleč od vasi in takrat naj bi še enkrat videli Triorja, vendar tega pisec ne ve. Tukaj sta še opisa obeh izgnanih, potem pa se začne nekaj o poroki med čarovnim Urijem in pastirico Nedelajo. A to je za nas nepomembno.« Vsi so se spogledali. Nobenega dokaza ni bilo, da sta Soni in Moboron ista oseba. »Po mojem mnenju ni razloga, da bi si Moboron spremenil ime, le če so ga že kdaj prej izgnali od tod. Rad bi si ogledal še grob tistega bratranca, sicer pa nismo izvedeli nič pametnega,« je rekel in zaključil Sjaubjorn. »Ne vem, katera vas je mišljena,« ga je opozorila Nala. »Biti mora nekoliko proti jugu, ker so zborovanja vedno imeli severno od vasi. Navade pač.« Kljub Sašinim ugovorom, češ da sploh ni nikogar zunaj, so spet šli skozi rov. Toda ko so že skoraj prišli do izhoda, se je zemlja začela tresti. Vsi so kar zmrznili v pričakovanju, da se jim bo strop zrušil na glavo, a namesto tega se je levo od njih odprl nov predor. »Pardon,« se je opravičil Sjaubjorn, ko je videl, kako so ga pogledali. Šli so po novem rovu in hodili precej dlje kot prej. Ven so prišli sredi gozda. Če bi kdo gledal, bi se mu zdelo, kot da se je kak mrtvec dvignil iz praproti oziroma kar šest mrtvecev. »Gremo proti jugu!« je ukazala Nala in spet prevzela vodstvo. Hodili so skozi praprot, ki jo je kmalu zamenjal mah, dokler se ni Neža spotaknila in padla. »Prekleti kamen,« se je razjezila in ga brcnila. Šele potem je opazila, da je nenavadno pravokotne oblike in da se sploh ne premakne. Ko ga je bolje otipala, je začutila, da je vanj nekaj vklesano. Prižgala je vžigalnik in odkrila – spet rune! Ob njenem klicu so ostali pritekli, da bi videli, kaj se je zgodilo. »Ja, to je to,« je potrdil Sjaubjorn, ko je prebral napis. »Je pa izjemno grdo napisano,« je še pripomnil. »In to je Moboronov znak! Glej!« je pokazal na znak, vtisnjen v kamen. Bil je še najbolj podoben lobanji, ki ji je nekdo odsekal zgornji desni kot. »Govoriti bi morali z njim,« se je obrnil k Nali. »Veš, kako je s tem,« ga je zavrnila. Nekaj časa sta se tiho pogovarjala, nato pa se je le vdala. Izza pasu je potegnila usnjeno vrečko, v kateri je imela kar nekaj stvari. S tal je pobrala majhen kamenček in nanj narisala dva znaka. Iz vrečke je potegnila nekaj prahu, v katerega je pomočila kamenček. Vse to je počela nagonsko, saj zaradi krošenj, ki so zakrile luno, nihče ni videl, kaj počne. Kamenček je stisnila v roko in z njim mahala skozi zrak. Izgledalo je skoraj, kot bi poskušala nekaj narisati. Naenkrat je nehala in čakala. Močno je zapihalo. Zdelo se je, da je ves gozd oživel, drevesa so hreščala in cvilila, veje so pokale, listje šumelo, v daljavi je bilo slišati tuljenje, mogoče volka ali pa lokalnega psa. Nala se je zazrla v neko točko in ni odmaknila oči. Vzdignila je desnico, podobno kot priče na sodišču, in mirno pozdravila nekoga. Še vedno zroč na isto mesto, je potem vprašala: »Ti si Patricus?« Očitno ji je nekaj odgovorilo, saj je pogovor nadaljevala. Govorila je v očitno stari angleščini, saj ni bila podobna današnji. »Sorodnik čarovnega Triorja? Moje ime je Nala. Tvojo pomoč potrebujem. Najti moram Triorja. Mi lahko pomagaš?« Nekaj časa je molčala, nato pa spet izjavila: »Prav, bom, če ga najdem. Hvala in počivaj v miru!«
Nala je zaprla oči, nato pa je bila, kot bi se zbudila: na hitro jih je spet odprla in se obrnila proti ostalim. Sašo je tako presenetila, da se je skoraj spotaknila. »Nisem dosti izvedela. To je on, Patricus, Triorjev bratranec. Pravi, da je njegov bratranec Trior za nekaj časa izginil, potem pa se neko noč vrnil in prišel k njemu. Hotel je, da se on, Patricus, pridruži njemu in njegovemu mojstru Moboronu. Patricus se je na začetku navdušil, vendar po načrtih, ki jih je slišal, ni hotel več imeti opravka z njima. Načrtov mi ni hotel izdati. Rekel je, da sta ga še nekaj časa prepričevala, nato pa odnehala. Nekega večera je bil v shrambi, kot sta se pogovarjala. Slišal je, da naj bi se zopet vrnila na akademijo. Rekel je, da je to nekje v Nebesnih gorah. Ne ve, kje je to. Potem je vse, kar se spomni, to, da sta ga opazila in naslednji trenutek je bil mrtev. To je vse, kar sem izvedela. Povedal mi je to pod pogojem, da najdemo Triorja in ga rešimo ali pa ubijemo.« Utihnila je. Vsi so se spraševali isto, kam sedaj.
»Če se ne motim, gorovje Tien Shan v Aziji pomeni podobno,« je čez nekaj časa rekla Neža.
»Točno! Spomnim se, da je bila pred nekaj leti tja namenjena alpinistična odprava. Ampak to je veliko gorovje. Kako bomo našli manjšo akademijo, ki je verjetno skrita visoko v gorah, če sploh še obstaja?« je potrdil Luka.
»Sedaj ko si to omenil, ali ni Trior že zdavnaj mrtev, saj naj bi živel pred devetsto leti?«
»Bojim se, da ne. V vseh teh letih so našli čarovni način, kako lahko preživijo več stoletij. Malo je znanega o tem, ker vsak čarovnik svoje znanje skriva. Izda ga samo svojemu učencu, nekateri pa le- tega sploh nimajo, ker se bojijo, da jih bodo ti prekosili. Sploh je v temnem svetu to navada, saj se večkrat zgodi, da učenec ubije mojstra. Neumnost. Kljub temu da se zdi, da ni več tako močan, se mora učitelj še vedno veliko naučiti. No, nazaj k temi. Moč lahko črpajo iz predmetov ali živih bitij. Težko je razložiti in niti sam ne vem veliko o tem. A torej ni nujno, da je mrtev.«
Sjaubjorn je po tem zanj dolgem govoru utihnil in se naslonil na drevo. V gozdu je zavladala smrtna tišina. Vsak je razmišljal po svoje. Le Saša se je spraševala, ali se drugi sprašujejo isto kot ona sama: Je Trior še živ?
»Tja moramo,« je še rekel Sjaubjorn.
Se nadaljuje…
/* Opomba avtorja: Za lažje razumevanje zgodbe pred branjem priporočam knjigo Varuhi elementov */
Rok Mirt, Tehniški šolski center Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica Bojana Modrijančič Reščič, prof. slov.
