Več o natečaju si preberite na:
https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=3576&leto=2
KNJIGA, KI SE ME JE DOTAKNILA
1. ZGODBA
Mi, otroci s postaje Zoo
Knjigo, ki me je najbolj pretresla, je napisala nekdanja odvisnica od drog, Christiane F. Po mojem mnenju je resnično nekaj posebnega, saj pripoveduje o svojem otroštvu, odnosih v družini, srečanjih z novimi ljudmi, okolico in – seveda – drogami. Zanimivo je, da se je Christiane odločila napisati knjigo, v kateri opiše vse svoje napake, ki so jo pripeljale v odvisnost, za katero ji je danes zelo žal.
Droga je danes eden največjih problemov pri mladih ljudeh, ki pa se tega ne zavedajo. Težava je v tem, da jih vedno več odplava v vode, iz katerih je zelo težko najti pot nazaj na kopno. Večinoma se pogubna pot začne z nedolžnim kajenjem marihuane, ki se lahko kaj kmalu prelevi v uporabo hujših drog, v tako imenovano »fiksanje«.
Življenje mlade Christiane se je za vedno spremenilo pri njenih 12 letih, ko se je prvič srečala z mamili. V teh letih je bilo običajno, da so se prijatelji srečevali oz. zbirali na postaji Zoo. Še danes, pa čeprav že dolgo ne uživa več drog, se spominja, kako se počutiš, ko si omamljen, in bi se na trenutke z veseljem vrnila nazaj v tiste čase. Vendar zdaj dobro ve, da bi se lahko končalo tragično, kot se je končalo za marsikaterega njenega prijatelja v tistih dneh.
Z grozo pomislim na vse mladostnike, ki jih ne zanima prav nič drugega kot le to, da živijo samo še za drogo. Premalokrat se zavedajo, da so postali odvisni in kaj bo vse to potegnilo za seboj. V prvi vrsti je za drogo potreben denar. Kako ga nekdo lahko dobi drugače, kot da se poslužuje raznih tatvin? Kasneje ga seveda zaslužijo na najbolj umazan način – s prostitucijo.
Kot odvisnik od drog pravzaprav nimaš nič od življenja. Sicer misliš, da si ves čas v nebesih, da si najbolj srečen človek na svetu, vendar le takrat, ko se drogiraš oz.si na tako imenovani »merici«. Problem pa je v tem, da občutek »nebeškosti« kaj kmalu izgine in potem pridejo nazaj vse težave, vse skrbi. Tako si ponovno zaželiš omame, občutka brezskrbnosti, potrebuješ novo dozo, s katero odplavaš s tokom reke in pozabiš na vse skrbi. To je začaran krog.
Vsi nekdanji odvisniki se zavedajo, da so naredili velikansko napako – kako so si pokvarili življenje, izgubili so vse prijatelje, niso dokončali šole, fakultete, ostali so brez izobrazbe, brez katere danes ne dobiš zaposlitve in ne moreš biti finančno neodvisen.
Knjiga me je resnično pretresla. Kar nisem mogla verjeti vsemu, kar tam piše. Še zdaj ne razumem, kako so si tako mladi želeli postati »fiksarji« samo zato, da bi s tem postali »kul«. Neverjetno je, da niso želeli odnehati z drogo niti takrat, ko so že bili na odvajanju in so že bili »čisti«, misleč,da ne morejo ponovno postati odvisni. Najhuje pa me je pretreslo, kaj vse so bili pripravljeni storiti za drogo, kaj vse so bili pripravljeni storiti za denar, ki so ga vsakodnevno potrebovali.
Ob podobnih tragičnih zgodbah si pri sebi verjetno mislimo: »Ah, pa saj to je samo knjiga in to se je zgodilo le njej.« V resnici ni tako. Christiane je pri vseh zapletih imela veliko srečo, da je ostala živa. Močno odvisna od heroina je šla na odvajanje in nato ponovno pričela. Ni veliko ljudi, ki to preživijo. Mnogo njenih prijateljev s postaje Zoo je umrlo, pa čeprav še niso bili tako zelo odvisni kot Christiane.
Danes je okrog nas veliko zlorabe drog, vendar se tega mladi niti ne zavedamo. Vsak tretji med nami je že poskusil kakšno od njih. Dobro je, da se še pravi čas lahko ustaviš in odločiš, da ne želiš zapraviti edinega življenja, ki ga imaš.
Avtor: Anaja Banič, 9. a, OŠ Poljana
Mentorica: Tatjana R. Hladnik
2. ZGODBA
Knjige sem vedno imela rada, ker so mi lahko dale nekaj, česar mi nihče drug ni mogel. Družbo. Prijatelje. Z njimi se nikoli nisem počutila osamljeno. Nekako čutim, da se mi, ko berem, ni treba pretvarjati. Lahko se vživim v zgodbo in sem, kdorkoli si poželim. Takrat za nekaj časa meje ne obstajajo več. Ni zemlje ne neba, nič te ne omejuje. Takrat se počutim svobodno.
Prva knjiga, ki me je skoraj dobesedno zasvojila, je bil Harry Potter. Mislim, da sem šele takrat zares odkrila, kako neskončne so meje domišljije. Še danes rada posežem po Potterju, čeprav ga bom prebrala že mogoče tridesetič. Vedno znova me namreč osupne. Obožujem znanstvenofantastične knjige, trenutno so mi resnično pri srcu vampirji; od Somraka do Vampirske akademije in Hiše noči. Od starejših pisateljev so mi najbolj pri srcu sestre Brontë in Jane Austen. Prevzetnost in pristranost je moj zdaleč najljubši ljubezenski roman. Naravnost obožujem tudi resnične zgodbe in knjige, ki govorijo o realnih problemih v življenju; Velike zelene oči, Ko se boš prebudila, Življenje na vratih hladilnika so resnično čudovite knjige. Najbolj od vseh pa zagotovo izstopa Beli oleander. Knjiga se mi zdi resnično prava mojstrovina. Čeprav pisateljica pri vsebini ne prizanaša, ima neverjeten slog pisanja, ki lahko prepriča vsakega bralca.
Letos smo morali za Cankarjevo tekmovanje prebrati knjigo kratkih pripovednih zgodb Andreja Makuca Oči. Knjiga je takoj dvignila veliko prahu, saj so se kritiki obregali ob primernost take knjige za tako elitno tekmovanje, kot je Cankarjevo. V njej naj bi bilo vse preveč nasilja in nazornih prikazov mučenja živali. Hkrati pa knjiga tudi opozarja na vse prevečkrat prikrito dejstvo, da otroškim očem ni mogoče zamolčati ničesar. Neprestan boj med življenjem in smrtjo. Kako tanka pa je pravzaprav ta črta?
Mladi so vse prevečkrat priča krutim ubojem živali, čez nekaj let pa sami počnejo natanko to, zaradi česar so pred leti sovražili odrasle. Ko psici Negri oče vzame mladiče, se to Drejcu zdi največji zločin. Zlohotno dejanje, zaradi katerega zasovraži očeta. Čeprav se pred sestrico pretvarja in skriva solze, bi globoko v sebi vseeno rad ostal otrok in se izjokal tudi sam. Toda fantje ne smejo jokati, kajne. Kar naenkrat je iztrgan iz pravljičnega sveta, izpostavljen svetu, ki ne prizanaša. In smrt je tako blizu, da bi se je lahko dotaknil. Že čez nekaj let je Drejc sam prisoten pri mučenju živali. S prijatelji iz čistega dolgočasja iztikajo žabam oči in utopijo miško. In začaran krog sadizma se nadaljuje – ne samo na živali. Se sploh kdaj konča?
Knjiga se me je precej dotaknila, čeprav je na začetku nisem natančno prebrala. Površno sem letela čez knjigo in se nisem zadrževala ob podrobnostih. Ni mi bilo ravno do tega, da bi brala o razlitih očeh. Vedno znova o velikih nedolžnih očeh. Ampak potem smo z učiteljic še enkrat skupaj predelali knjigo in počasi sem uvidela, da če natančno pogledaš, se v njej skriva tudi kaj dobrega, npr. prijateljstvo in nenazadnje tudi pristna ljubezen. Gustlova ljubezen do konja Pubana je opisana pristno in preprosto, na način, ki ga lahko občuti vsak bralec. Kako kljub vsem težavam Gustl poskrbi za konja, ga pokriva s klobukom in brani pred dežjem. Ko pa mu želi olajšati smrt, ga ravno ta ljubezen izda, da konju prizadene hude bolečine. In na tem mestu pisatelj znova zelo nazorno opiše dogodek: količek, ki zgreši čelo in zadane oko. Kri šprica. Puban pa joče. In naenkrat te ljubezni ne vidiš več. Pozabiš, da je bila. Vedno znova vidiš le količek. Čeprav sem si želela najti ta košček lepega, na katerega me je opozarjala učiteljica, mi je spolzel skozi prste in se izgubil. Ljubezen ni ostala, ostalo pa je nasilje, mučenje, ki ga lahko občutim še zdaj, ko po nekaj mesecih pišem tole.
Vseskozi se skozi knjigo prepletajo pisateljev čudovit jezik, polnost besed in grozljiva vsebina. Jezik je nasploh lep, s čudovitimi primerami in metaforami. Opaziš lahko, kako se pisatelj spretno igra z jezikom, ga obrača na vse strani, vključuje grozote sveta, pa še vedno ostane skoraj poetičen. Zaradi tega mnogi kritiki obstanejo v precepu. Je knjiga dobra ali ne? Ampak dejstvo je, da ni primerna za 13- in 14-letne otroke. Oziroma je, ni pa primerna za državno tekmovanje. Vsak lahko bere, kar hoče, učenci, ki smo se prijavili na tekmovanje za Cankarjevo priznanje, pa moramo brati, kar je predpisano, in učitelji nam morajo približati to vsebino, pa če jim je všeč ali ne.
Osebno sem mnenja, da otrok res ni potrebno zavijati v vato; marsikdo je bolj izkušen, kot so si starši pripravljeni priznati. Vseeno pa nam ni treba ravno v roke tiščati knjig z nasilno vsebino. Dandanes je nasilja že tako preveč, take knjige pa samo prispevajo k zmotnemu mišljenju, da ni pri nasilju nič narobe. Na svetu sta vedno dve plati, temna in svetla. Zakaj bi nas potem po nepotrebnem spodbujali k slabši? Ne gre zato, da bi morali s prstom pokazati na knjigo in reči: »Ne smeš je prebrati, ker vsebina ni primerna zate!« S tem na nek način dosežeš ravno nasprotno, saj vsak najstnik le čaka na povod, da se upre. V naših letih pač to ni nič presenetljivega. Je pa razlika, ali po čtivu posežeš sam ali pa ti jo določijo za eno najelitnejši tekmovanj iz slovenskega jezika. Tako si skoraj primoran knjigo prebrati, če se seveda želiš udeležiti tekmovanja.
Knjiga v tebi zbudi precej mračne občutke, sploh zato, ker si jo bil prisiljen natančno predelati, analizirati vsako besedo, solzo. Lažje bi bilo, če bi knjigo bral brez obveznosti, jo po koncu, ali pa že prej, odložil in skoraj pozabil, kaj si prebral. Vendar bodo vedno na svetu knjige, ki se bodo nekomu zdele sporne. Ni možno, da bi bili vsi zadovoljni. Če bi bilo to mogoče, tudi vojn ne bi bilo. Če bi na primer v roke dobili lahkotno, srečno in nasploh pozitivno knjigo, bi se nekdo zagotovo obregnil ob dejstvo, da knjiga ne nudijo zadosti kakovostne vsebine, ki bi jo lahko primerjali z resničnim življenjem in se vanjo vživeli. Zato bodo vedno ostale razprave, kaj je primerno za mlade bralce in kaj ne. Kaj pa je resnično prav in kaj ne? Mislim, da zrel bralec to sam najbolje ve.
Ana Rakovec, 9. c-razred
OŠ Naklo
Glavna cesta 47
4202 Naklo
mentorica: Tina Primožič
3. ZGODBA
Ko sem se zadnji dan pred prvomajskimi počitnicami vračala iz šole, sem ga dobila. Tisto sporočilo, na katerega sem tako dolgo čakala, je končno prišlo. Skoraj sem zavriskala od veselja, nato pa sem se zavedla, da so okoli mene ljudje, zato sem se zadržala. Kar s šolsko torbo na rami sem zavila v knjižnico in gospe za pultom povedala, da sem dobila sporočilo o prispeli knjigi, ki sem jo rezervirala. Knjižničarka je pokimala in izpod pulta privlekla knjigo, na katero sem tako dolgo čakala. Arena smrti. Nasmeh mi je švignil čez obraz, saj sem končno dobila to, kar sem si želela že več tednov, vse odkar sem si ogledala film, posnet po tej knjigi. Knjižničarka mi je dala knjigo, jaz pa sem jo stisnila k sebi tako močno, kot da je nikoli več ne bi hotela izpustiti, in skoraj stekla domov.
Doma sem odvrgla torbo in se zvalila na posteljo ter s tresočimi rokami odprla knjigo. Brala sem in brala, požirala besede, popolnoma sem se vživela v glavno junakinjo knjige. Skupaj z njo sem čutila, razmišljala, trpela in se veselila ob končni zmagi. Pozabila sem na vse okoli mene, nisem bila več v svoji sobi, ne, bila sem tam, živo sem si predstavljala vse, kar je pisateljica opisala z besedami. Čas je tekel, jaz pa sem kar brala in brala.
Ko me je mama poklicala h kosilu, sem se počutila, kot bi se zbudila iz transa in se kar naenkrat zavedala dogajanja okoli mene. Hitela sem jesti, hrano sem dobesedno metala vase, saj sem se hotela čim prej vrniti k svoji knjigi. Tresla sem se od razburjenja, tako me je zanimalo, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Ko je bil v mojih ustih zadnji grižljaj, sem pohitela v sobo, da bi nadaljevala z branjem. S kotičkom očesa sem še ujela mamo, ki je zmajevala z glavo, nato pa sem se ponovno potopila v knjigo in se prepustila pisateljici, da me popelje v svoj svet.
Knjigo sem prebrala v enem popoldnevu, kar se mi ni še nikoli zgodilo. Ko sem obrnila zadnjo stran, sem zaprla knjigo in se prepustila veselju, ki ga je v meni pustila zgodba. Bila je resnično dobra. V meni je pustila velik pečat in vedela sem, da bom to knjigo večkrat prijela v roke ter jo ponovno prebrala. S ponosom lahko rečem, da se me je knjiga Arena smrti dotaknila.
Cecilija Barut, 9. a, mentorica Majda Ilc Hussein, OŠ Martina Krpana Ljubljana
4. ZGODBA: VELIKE ZELENE OČI
Velike zelene oči. Lep naslov, še lepša vsebina. Knjiga se mi je resnično vtisnila v spomin, saj je najbolj žalostna knjiga, kar sem jih kdajkoli prebrala.
Dejstvo je, da v njej nihče ne umre, zboli za rakom ali kaj podobnega, vendar je zagotovo izmed tistih, pri katerih ti po licih polzijo solze. Mogoče k temu pripomore tudi to, da zgodba o težki življenjski preizkušnji ni izmišljena; pisateljica je snov zanjo črpala iz resničnega življenja.
Lena je popolno dekle; svetli lasje, sončne pege, lepi, bledi obraz, dolge in povsem ravne trepalnice ter velike zelene oči. Živi normalno najstniško življenje, vse dokler v avtomobilski nesreči ne oslepi. Takrat se njeno življenje obrne na glavo. Lena si želi, da bi umrla.
Nesreča, ki se pripeti Leni, se zdi še najbolj ‘optimističen’ dogodek v knjigi. Opisana je namreč precej površinsko in večina podrobnosti je izpuščenih.
Najbolj grozno in žalostno je branje strani po nesreči, ko Lena opisuje svoje misli, stanje in občutke. Vse je opisano tako dobro, da se v njeni podobi zagotovo lahko prepozna vsak, ki bere knjigo. Verjetno je to bolj ali manj ženska populacija, saj je knjiga zelo čustvena in ne vsebuje akcije, ki je všeč moškemu delu prebivalstva.
Med branjem sem občutila Lenin obup, njeno nepopisno jezo in žalostin zelo jasno sem si lahko predstavljala njeno življenje brez kakršnekoli volje ali cilja. Zdi se mi, da v takem primeru res vidiš smrt kot edini izhod iz tegobe, ki ji pravimo življenje, zato mi Lenino mišljenje ne deluje preveč čudno.
Knjiga me je privedla do razmišljanja o različnih načinih prizadetosti. Je lažje biti slep ali gluh? Ali je morda invalidnost najmilejša oblika prizadetosti? Kaj pa mongoloidnost? Le kdo bi vedel.
Res je, da se z dejstvom, da si slep, ni nemogoče sprijazniti, če le jemlješ stvari s polno mero optimizma, vendar je to zagotovo težko.
A na koncu zgodbe se tudi Lena vda v usodo – ji morda preostane kaj drugega? – in se sprejme takšno, kakršna je sedaj. Zveni kot srečen konec, če ne drugače pa je najmanj velik korak naprej v Lenini glavi, ki ji bo olajšal nadaljnje življenje.
Ronja Pušnik, 9. b
Mentorica Mojca Jerala-Bedenk
OŠ Vižmarje Brod, NA gaju 2, Ljubljana
5. ZGODBA : ZVEZDE SIJEJO V TEMI
Kdo ve, zakaj bi za najlepše označili najbolj žalostne knjige. Nekaj je v njih, moč, ki ti prikliče solze na lice in spomin v srce. Tudi Zvezde sijejo v temi je takšna – žalostna, a hkrati čudežno lepa knjiga.
Zgodba prihaja z vidika trinajstletnega dekleta, ki ji mama umira za rakom na dojki. Skoznjo spoznamo njeno trpljenje, obupano jezo nad svetom in nemoč. Dostikrat te globoko presune. Čeprav je občasno napisana tretjeosebno, je iskrena osebna izpoved pisateljice, ki je vse to doživela sama.
Glavna junakinja – hčerka Jenna se dan za dnem trudi pozabiti na bolezen in živeti svoje življenje. Težko ji je gledati pomilujoče poglede, zato si želi, da bi čim manj ljudi vedelo za materino bolezen. Trudi se verjeti, da bo še vse dobro, tudi, ko ve, da ne bo. Toda ko se mamino življenje končuje, Jenna vse bolj išče tolažbo. Navsezadnje jo najde tam, kjer je najmanj pričakovala: pri najbolj priljubljeni punci, v alkoholu in zabavah. A ne glede na vse ne uide svojemu strahu.
Nekoč spozna, da je vse življenje delila z mamo. Ne predstavlja si življenja brez nje, zato v pesem napiše zaobljubo, da si bo vzela življenje, če bo mama umrla.
Preden umre, ji mama pokaže zvezdo na stropu, zvezdo ki sveti v temi – zvezdo, ki je tam tudi, ko je ne vidimo. Takrat odide tudi ona. Čeprav je več ni, Jenna povsod išče njeno bližino. Naposled z veliko truda odkrije ljubezen v ljudeh okoli sebe in dovoli, da življenje teče dalje.
Zvezde sijejo v temi ni zgodba o bolezni. Je zgodba o ljubezni in izgubi. Njena čustva so vpijoča, skorajda premočna, da bi jih bilo moč izraziti. In od tu Jenni jeza. Ve, da nima vpliva na življenje, ima pa želje – in življenje ji vse pokoplje. Toda najlepše je, da vseeno ne izgubi upanja vanj, kot se to žal zgodi mnogim.
Dan za dnem sliši, da mora biti močna za mamo. Ko tega ne zmore več, se znajde v vrtincu iskanja lastnega jaza, ki ne kloni pričakovanjem. Vse, kar si pravzaprav želi, je sproščen odnos z nekom, ki je ne sodi po etiketah. Ne zna se upreti merilom, zato vedno znova beži. Iz težke preizkušnje se tako vrne pobita, a ohrabljena.
Knjiga nam pove marsikaj o naši družbi. Smrt je še vedno tabu tema. Navzven moramo izgledati močni. O svojem življenju ne govorimo. Vse to in še marsikaj, ukleščeno v običaje, zatira dekle, ki želi vedeti, kdo je.
Pokaže nam tudi, kolikšen je naš strah, da bi se odprli. Jenna nikoli nima pravega zaupnika, ker nanjo vsi gledajo skozi oznake. Njeni najbližji – babica, sošolci – si po smrti nadenejo masko, da bi pozabili, kdo so. Toda Jenna se noče pretvarjati. Želi biti to, kar v resnici je. In to je tisto, kar zgodbo naredi tako posebno.
Hana Zupan, 9. b
Mentorica Mojca Jerala-Bedenk
OŠ Vižmarje Brod, NA gaju 2, Ljubljana
6. ZGODBA : KNJIGA HELENE KRALJIČ: ZOBEK MLEČKO PRI ZOBOZDRAVNIKU
Zobek Mlečko pri zobozdravniku je čudovita knjiga. Ta knjiga govori o tem, da si moramo redno umivati zobe. Kadar gremo k zobozdravniku, si moramo čim bolj temeljito očistiti zobe, da zobozdravnik reče: »Ti imaš pa čiste zobe!« To mi je že rekel in ko sem prišla domov, sem bila tako zelo ponosna nase.
Sedaj pa začnimo s pomembnimi stvarmi. Otroci imamo v ustih dvajset mlečnih zob. Ko smo stari pol leta, nam začnejo rasti prvi zobki. Ob vstopu v šolo pa nam začnejo počasi izpadati in dobivamo prve stalne zobke, ki so nam kar malo preveliki. Pravimo, da se je zobna miška kar naselila pri nas. Ne pozabimo, da ima zobna miška rada samo lepe, zdrave zobke.
V zgodbici o Zobku Mlečku pri zobozdravniku srečamo fantka Andreja, ki pa si zobkov ne umiva rad in tudi ne obiskuje zobozdravnika. Njegovi zobki so grdi, umazani in močno bolijo. Vendar Andreja to ne moti. Zato se zobek Mlečko odloči, da zapusti njegova smrdljiva usta in odide sam k zobozdravniku. Pove mu svoje težave in zobozdravnik ga prijazno popravi. Tudi sama sem malce podobna Andreju. Tudi sama si bolj s težavo umivam zobe, čeprav vem, da jim škodujem. Zobozdravnika pa obiskujem. In to redno. Devetega maja grem spet.
Seveda vam z veseljem povem, da nič ne jokam, kljub temu, da mi vrtajo po zobeh. Tudi zobek Mlečko ni jokal, celo povedal je zobozdravniku ime in naslov Andrejevih smrdljivih ust. Prosil ga je, naj pomaga njegovim prijateljem. Tudi moja zobozdravnica pomaga mojim mlečnim zobkom, da bodo lažje pričakali svoje stalne bratce. Včasih mi kakšnega tudi izpuli.
Verjemite mi, da sedaj tudi sama popolnoma razumem svoje zobke, kako trpijo v moji nečisti zobni vasi. Tudi sama imam izkušnjo, da mi zobna miška ni prinesla darila za moj zobek. To je opazil tudi Andrej. Zelo vesel pa je bil, ko mu je zobna vila prinesla darilo za popravljen zobek. Ugotovil je, da če ne bo negoval zob, lahko ostane brez njih. Potem bo težko jedel, imel bo grd nasmeh, težko bo govoril. Obljubil je, da se bo poboljšal. Tudi sama sem zelo ponosna na svoje stalne zobke, ki jih sedaj bolj skrbno čistim. Naj zaključim tako kot pravi moja stara mama: »Jerca, saj te sploh ne poznam, kakšna si z zobki!«
Napisala: Jerca Žučko, 2. i, OŠ Ig, mentorica: Marjana Pšeničnik.
7. ZGODBA: Knjiga, ki se me je dotaknila
Nekoč je živela deklica Ana. Ravno je šla mimo trgovine in zagledala knjigo. Vstopila je v trgovino in rekla: »Lahko, prosim, tole knjigo?«
Mož z brki ji je dal knjigo. Stane 5 evrov. Ana mu je dala 5 evrov in s knjigo odšla ven. Tako je bila neučakana, da jo je začela takoj brati.
Ponesreči se je zaletela v staro gospo in, bumf, knjiga ji je padla na tla.
»Oprostite, je z vami vse v redu?«
»Seveda.«
»Vam pomagam nesti vrečke?«
»No prav.«
Gospa je Ani pripovedovala zgodbe. Zgodbe so bile Ani tako všeč, da je pozabila knjigo na tleh.
»No, pa sva tu. Adijo!«
»Adijo!«
Ko je Ana prišla domov, je mami povedala, kaj je naredila stari gospe. Medtem pa so smetarji čistili smeti in so po nesreči odpeljali tudi knjigo.
Ana je bila že v postelji, ko se je spomnila na knjigo. Povedala je mami. »Jo boš šla iskat jutri,« ji je odgovorila mama.
»Kikiriki,« je zakikirikal petelin. »Ana, vstani!« Umila si je zobe in se preoblekla. Odpravila se je ven. Knjige ni bilo tam. Povedala je mami. Odšli sta na smetišče a knjige nista našli, odpravili sta se domov. Ana je bila žalostna in je šla počivat.
Naslednji dan je imela Ana rojstni dan. Prišle so prijateljice a Ana je bila še vedno malce žalostna, ko je pomislila na knjigo. »Din, don,« je pozvonil zvonec. Ana je odprla vrata in zagledala paket.
Odprla ga je in v njem zagledala točno tisto knjigo! »Presenečenje,« je vzkliknil očka. »Vse najboljše!«
»Hvala, oči! Boljšega darila ne bi mogla dobiti! Točno to sem si želela!«
Zvečer je mama prebrala Ani zgodbo iz knjige in Ani je bila zelo všeč.
Napisala: Klara Grmek, 3. i, OŠ Ig, mentorica: Marjana Pšeničnik.
8. ZGODBA: Janez Bitenc: Zlati kamenčki
Nekoč je živela miška z imenom Lizika. Cel kolobar sira bi dala za eno liziko. Ves dan si poslušal eno in isto stvar, ko je Lizika govorila: »Ali lahko, prosim, eno liziko?« Mama ji je govorila: »Uničila si boš zobke.«
Nekega dne je Lizika spet prosila. Oče se je razjezil. Mama je med prepiranjem rekla: »Tukaj imaš sedem belih kamenčkov. Pojdi v mesto in si z njimi kupi liziko.«
Miška je odšla. Prišla je do trgovine. Pri vratih je zapela: »Prosim eno liziko, rada bi lizala, sedem belih kamenčkov mama mi je dala.« Prodajalka je rekla: »Za sedem belih kamenčkov tukaj prodajamo samo krompir, korenje in repo. Liziko dobiš samo za zlate kamenčke.« »A tako,« je miška žalostno rekla. Prodajalka ji je rekla, naj steče čez cesto, ker tam mogoče dobi liziko za bele kamenčke.
Vendar se ji je enako zgodilo tudi v drugi in tretji trgovini.
Neka prodajalka in ji rekla: »Zelo rada bi ti prodala liziko za sedem belih kamenčkov, pa ne smem. Gospodar bi me vrgel ven. Poglej, tamle je hiša. Tam živi dedek Vsevedek. On ti bo znal pomagati. Povedal ti bo, kje se dobi zlate kamenčke.«
Miška je prišla do hiše dedka Vsevedka. Vprašal jo je: »Kdo pa si?« »Jaz sem Lizika,« je rekla, »želim si liziko, pa je nikjer ne prodajajo za bele kamenčke. Mi lahko poveš, kje lahko dobim zlate kamenčke?« Dedek Vsevedek je odprl knjigo na strani, kjer je pisalo samo na črko z, in začel brati: »Zlat cekin, zlata ura, zlate gosli … Tukaj ni zlatih kamenčkov,« je rekel. Odprl je pri črki K. »Kamenčki beli, kamenčki zeleni, kamenčki črni, kamenčki sivi in kamenčki zlati … Pa jih imamo,« si je rekel in je prebral: »Zlate kamenčke pridelujejo škratki, ki živijo za sedmimi gorami. Nihče jih še ni obiskal.« »Pa jih bom jaz obiskala,« je rekla miška.
Na prvo goro je priplezala čisto brez težav. Nato vedno težje. Na sedmo pa se je že vlekla. Ko je bila že čisto blizu, je neki glas rekel: »Dajmo miška, za liziko boš pa že zmogla.« Zagledala je palčke, ki pridno nabirajo zlate kamenčke, in jih prosila, če ji jih dajo. »Kaj pa znaš?« so jo vprašali, »ali bi nam kuhala, ali bi nam postiljala postelje …«. »Ne znam,« je rekla miška. Zadnji pa jo je vprašal: »Ali znaš peti?« Miška je rekla: »Znam.« In zapela: »Prosim eno liziko …« Potem pa jim je povedala: »Znam plesti tudi koške.« Sedem dni je porabila, da je naredila sedem koškov in dali so ji sedem zlatih kamenčkov.
Neki palček jo je nosil v košku, ko so šli v dolino. Ko so prispeli do dedka Vsevedka, so potrkali. Dedek Vsevedek je v knjigi prečrtal, kar je na začetku pisalo, in napisal: »Palčke je obiskala pogumna miška.« Neka prodajalka je rekla: »Za en zlat kamenček ti dam cel voziček lizik, tako da jih še v letu ne boš mogla polizati.«
Ko je šla domov, si je pela: »Prosim eno liziko, rada bi lizala, sedem zlatih kamenčkov, z njimi bom plačala.«
Ko sta jo zagledala mama in oče, so priredili zabavo in komaj pojedli vse lizike.
Napisala: Zala Potokar, 2. i, OŠ Ig, mentorica: Marjana Pšeničnik.
9. ZGODBA: DOTAKNILA SE JE MOJE DUŠE
Med velikonočnimi prazniki sem zbolela. Neprestano gledanje v ekran televizije mi je že presedalo. Dovolj sem imela nadaljevank in filmov. Mami sem prosila, naj gre v knjižnico in mi prinese kakšno zanimivo knjigo.
Prinesla mi jih je skoraj deset. Dolgo časa sem se odločala, katero naj začnem brati prvo. Tako sem se odločila za knjigo z naslovom Deljeno z dve. Prvih sedem strani se mi je vleklo kot že dolgo ne. Bila sem že popolnoma prepričana, da knjiga ni vredna mojega časa, ker pa nisem mogla početi nič drugega kot buljiti v televizijo, sem brala naprej. Šele na dvanajsti strani se je začela grozno napeta zgodba. Knjigo sem »goltala« iz minute v minuto, iz ure v uro. Govorila je o dveh otrocih, kako sta trpela zaradi ločitve staršev. Videla sem primer zelo neurejene družine in neodgovornih staršev. Razžalostilo me je, ker je mama metala hrano in podobno v očeta, brez pomislekov, kako njena dejanja vplivajo na otroka. Kregala sta se v pričo otrok in se zbadala z neprimernimi besedami. Brat in sestra sta se ob tem kravalu počutila grozno, zato so jima tudi dobre ocene začele »veneti«. Najbolj pa me je prizadelo, ker je mama zapustila otroka in moža in odšla živet drugam. Otroka je nista videla skoraj tri leta.
Vendar sem se iz prebranega tudi nekaj koristnega naučila. Ko bom imela jaz družino, si bom prizadevala, da ne bom tako obremenjevala svojih otrok. Sicer mi jih pa ne bo treba, saj se bova z možem krasno razumela. Ob takih dogodkih sem se močno zamislila, kako je meni prijetno živeti v takšni družini, ki me obdaja, kako pa živijo nekateri otroci v neurejenih družinah. Osebno si ne predstavljam takšnega, brez povoda, neurejenega življenja.
Po dveh dneh sem knjigo prebrala. Zdaj živim drugačno življenje kot prej, knjiga me je dejansko spremenila. Zdaj na življenje, ki ga živim, gledam z več spoštovanja. Videla sem, da je družino in bližnje treba spoštovati, ne le zaradi tega, ker so starejši, temveč tudi zato, ker tako lepo skrbijo zame, me cenijo, me pri dejanjih spodbujajo in me, ko sem na tleh, znajo pobrati. Ta knjiga mi je dala vetra. Ni dvakrat za reči, da jo bom še kdaj prebrala.
Klara Petkovšek, 7. a, OŠ Martina Krpana Ljubljana, mentorica Majda Ilc Hussein
10. ZGODBA: KNJIGA, KI SE ME JE DOTAKNILA (OD RTM DO WTF)
Sodobni roman Asje Hrvatin je napisan za mladostnike. Mlada pisateljica se je lotila teme odraščanja, odnosov med vrstniki, trenj v družini in pubertetniških težav. Popelje nas v čas prve ljubezni in najstniškega eksperimentiranja z nevarnimi drogami. Roman se sooča z vprašanji, ki so mladim blizu, zato omogoča popolno vživitev v svet glavnega in drugih junakov. Glavna odlika literarnega dela je, da na neposreden, zanimiv in vznemirljiv način govori o poti v brezno, ko si mlad človek ne zna in ne more več pomagati. Nizanje dogodkov v tragični zgodbi drži bralca ves čas v veliki napetosti. Všeč mi je bilo, da je dogajanje nepredvidljivo, polno obratov in presenečenj. Med prebiranjem se mi je tako mudilo priti do konca, da sem zelo nerada odložila knjigo iz rok.
Zdi se, da ima srednješolec Matej popolno življenje. Starši so premožni, nudijo mu vse, kar si želi, ga ne obremenjujejo in mu ne prepovedujejo, s šolo nima prevelikih skrbi. Pa ni vse tako, kot izgleda na prvi pogled. Videz je varljiv. Pogreša pristno bližino staršev in se zaveda, da živijo eden mimo drugega. Zares pogovarjajo se bolj malo. Ob strani mu tako stoji le njegova dolgoletna najboljša prijateljica Melisa. Ko Matej sreča Tjašo, se njun odnos začne krhati. Tako močno se zaljubi, da zlahka pade pod Tjašin slab vpliv. Zaradi nje poseže po drogi in začne obiskovati nočne zabave. Melisinih nasvetov noče več upoštevati. Vstopi v tunel, iz katerega ni povratka: postane odvisen od heroina, okuži se z virusom HIV in misli le še na šus. Starša mu nočeta pomagati, zapreta mu vrata doma. Na prigovarjanje nove prijateljice Pije se odloči za zdravljenje. Doživlja vzpone in padce, ponovno se zbliža s prijateljico Meliso. Ko Tjaša zaradi bolezni umre in se zdi, da se bo vse dobro končalo, si Matej od žalosti vbrizga usodni šus.
Nesrečno zgodbo mladega odvisneža sem zelo močno doživljala. Enkrat sem se nehote znašla v vlogi njegove prijateljice, spet drugič v njegovi koži, pa tudi mama sem že bila. Če bi kakšen od mojih prijateljev ali prijateljic zabredel, bi mu poskušala na vsak način pomagati. Mislim, da se v takih primerih splača vztrajati. Treba pa bi bilo tudi veliko potrpežljivosti. Prijatelj verjetno sploh ne bi želel pomoči, a tega ne bi jemala osebno. Zavedam se, da droga pohabi človeka. Tudi če bi bila v vlogi staršev, zasvojenega otroka ne bi kar prepustila ulici. Najprej bi se resno pogovorila z njim, ga skušala prepričati v zdravljenje in mu skrbno stala ob strani. Tako vsaj razmišljam zdaj, a nikoli se ne ve, kaj prinese življenje. Ljudje se v različnih trenutkih zelo različno odzovemo.
Kaj pa, če bi nekega dne sama postala odvisna? Kako bi reagirali prijatelji, starši? Bi se me izogibali? Bi mi pomagali? Bi skrbeli zame? Bi me peljali na zdravljenje? Bi se o tem resno pogovorili z mano? Bi se me mama sramovala? Bi mi opravičila moje ravnanje? Nadvse si želim, da bi ostala le neuresničena vprašanja!
Predvsem se mi zdi zelo pomembno, da že pri teh letih preberem veliko takih knjig. Čutim, da odraščam, in dobro je vedeti, kaj vse se lahko zgodi. Težave z odvisnostjo niso samo izmišljotine. Igranje z drogo lahko postane zelo nevarno, posledice uživanja pa za marsikoga celo usodne. Včasih vidim vbode na rokah, čutim bolečino, si predstavljam omamljenost in srečujem blede obraze. Največkrat zvečer v postelji. Nato razmišljam, razmišljam, dokler srečna in zadovoljna ne zaspim.
Knjigo sem brala že pred dvema letoma na počitnicah v Barceloni. Nočne more o tem, da sem zasvojena in okužena s HIV, so že zdavnaj mimo, toda podobe posušenih in praznih ljudi so še zelo žive. Včasih na cesti srečam koga, ki ne izgleda ravno najbolje. V takih primerih mi mama vedno pojasni, da je on odvisnik. Zame se začnejo nove misli, novo poglavje …
Aria Bragalini, 7.b.
OŠ Poljane, Ljubljana
Mentorica: Tatjana Rupnik Hladnik
11. ZGODBA: SSKJ ali svet slavnih kravjih jezikov
Pred mano ležijo knjige, vsaka ima svojo zgodbo. Ena samo razlaga besede, spet v drugi napetost iz besede v besedo narašča. Skratka – pred mano leži pravi mali svet knjig. In kaj naj si mislim? Mogoče to, zakaj je nekdo te knjige tako grdo odložil. Ali pa, kaj si o tem mislijo drugi. Kaj učiteljica sploh pričakuje od mene?
Če bi bili zdajle v pravljici, bi iz odprtih knjig zagotovo prihajale vile, čarovnice ali pa zmaji. Ker pa smo v resničnosti, se to ne dogaja. Tistim, z dobro domišljijo se knjižni junaki zares prikazujejo, vendar le v glavi. Kdor pa knjig ne mara, se mu črke, besede, stavki (in še kaj drugega) zgrinjajo v velikanski kup nečesa neprebavljivega. Pogosto se sliši: »Zakaj je Prešeren sploh živel? Da se moramo učiti o njem?« Ampak to ni res. Prešeren je veliko naredil za razvoj slovenskega jezika. Brez njega ne bi bilo sodobnih slovenskih pesnikov z zanimivimi in nezanimivimi pesmimi. In brez Jurčiča? Brez njega bi bilo vseh zgodb takoj konec. Nihče ne bi mogel uživati v branju napetih, detektivskih, znanstveno-fantastičnih ali pa mogoče romantičnih romanov. Ali pa brez Vodnika? Kako bi danes brali Delo, Ekipo ali pa Lady, če ne bi nikoli imeli prvega slovenskega časopisa?!?
Mislim, da sem prišla do zaključka. Tudi, če se ti zdi, da SSKJ pomeni Slovar slovenskega knjižnega jezika ali pa da pomeni Svet slavnih kravjih jezikov, si zagotovo že kdaj z veseljem prebral članek o svojem najljubšem zvezdniku ali o čem, kar te zanima. Gotovo si že kdaj napisal pisemce, da bi se izognil pogledu iz oči v oči z naslovnikom. Zato se mi zdi, da črke, besede, stavki pomenijo zabavo, dolgčas in tudi skrivališče. Zagotovo pa bi bil svet brez njih zelo dolgočasen.
Ime in priimek ustvarjalke: Eva Rogelj
Šola: OŠ Simona Jenka Kranj, Ul. XXXI. divizije 7a, Kranj
Razred: 8. c
Mentorica: Andreja Molan
12.ZGODBA: Tega jutra (razmišljanje, ki noče biti pretirano dolgo)
Jutro je. Zunaj sonce preteguje svoje žarke po nebu, ptice čivkajo in včasih se mimo pripelje kakšen zaspan avtomobil. Bilo bi popolno, če mi ne bi sedeli v šoli. Ko bi vsaj lahko spali do kosila, tekli po obali, rolali s prijatelji, skočili v morje ali preprosto delali, kar bi želeli! Tako je verjetno razmišljanje običajnih učencev.
Ne bom lagala, tudi moje je. Da so dejavnosti, ki sem jih naštela, počitniške, sploh ni naključje. Večina nas je razvila odpor do šole zaradi ocen, stresa in prisile. In ravno zaradi tega je iz počitniških opravil velikokrat izbrisana ničesar kriva knjiga. Krivec je zagotovo šola. To moraš narediti, to moraš prebrati. Zateženo. Tako v domačem branju ne vidimo zgodb, domišljije, neverjetnih svetov, zabave ali pustolovščine, temveč mučenje od strani do strani. Šola nam ne zna predstaviti knjige, ampak jo zagreni. Zato imamo dve možnosti: gledamo na knjigo kot predmet s platnicami, ali pa zaklad, ki ga je potrebno odpreti, začutiti in okusiti, da ga razumemo in v njem uživamo. Vsaka knjiga, tudi če je še tako debela ali neprivlačna, predstavlja zgodbo, v katero lahko vstopimo le spontano, brez grožnje s cvekom, sicer se nam zdi veliko napornejša in dolgočasnejša. Knjig ne berimo, uživajmo!
Ime in priimek ustvarjalke: Katarina Minatti
Šola: OŠ Simona Jenka Kranj, Ul. XXXI. divizije 7a, Kranj
Razred: 8. c
Mentorica: Andreja Molan
13. ZGODBA: KAKO STRAŠNA SLEPOTA JE ČLOVEKA
Kako smo ljudje slepi! Tako zelo, da se velikokrat ne zavedamo posledic svojih dejanj. Tako zelo, da sploh ne vidimo drugih možnosti za reševanje sporov. S tem ciljam predvsem na vojno. Mislim, da se tu prav zares pokaže slepota ljudi. Tega sem se zavedela šele, ko sem pred kratkim prebrala knjigo Zlate Filipović Zlatin dnevnik: Otroštvo v obleganem Sarajevu. To je dnevnik, v katerega je 11-letna deklica v času vojne zapisovala svoje občutke.
Zlata je bila povsem običajna najstnica, brez skrbi. Potem je prišla vojna in ji obrnila svet na glavo. Uničila ji je otroštvo in popolnoma spremenila življenje. Po več ur na dan se je morala skrivati v mrzli kleti. Primanjkovalo jim je hrane, vode, bili so brez elektrike. Zlata ni mogla več početi stvari, ki jih je imela rada – hoditi v šolo, igrati klavir. Vsi njeni prijatelji so se odselili. Ni razumela pomena te brezsmiselne vojne, ki je uničila življenje mnogih ljudi.
Kako je sploh mogoče, da so ljudje tako neumni, da si sploh izmislijo kaj takega, kot je vojna? Tako se je spraševala tudi Zlata. V njenih zapisih sem večkrat prebrala povedi, kot je »Pomilujem te ljudi, ki so tako hudobni in hlapčevski, da so se zaradi tistih norcev pripravljeni spustiti tako nizko.« Zakaj ne bi vsi živeli v miru? Zakaj ne bi težav reševali kako drugače? Čemu vojna?
Med branjem sem se skušala postaviti v kožo glavne književne osebe. Že samo ob misli na to, da bi zaradi vojne izgubila prijatelje, da ne bi mogla početi stvari, ki jih imam rada, da bi živela v strahu, brez hrane, vode …, me je oblila groza in po licih so mi spolzele solze. Resnično upam, da grozot vojne ne bom nikoli občutila na svoji koži. Še več, čeprav vem, da to ni mogoče, si želim, da vojn sploh ne bi bilo. Želim si, da bi lahko ljudje živeli v miru, brez strahu.
Sicer pa se človeško krvoločno rivalstvo ne kaže le v vojnah, temveč še v mnogih drugih stvareh. Ljudje smo sebična bitja. Mnogokrat mislimo le nase in včasih se niti ne zavedamo, kako zelo s svojimi dejanji škodujemo drugim. Nekako se ne morem otresti tega, da ne bi med pisanjem tega spisa pomislila na politiko. Ne, ne bom se pretvarjala, da vse razumem, ker se mi o vsaj polovici reči, ki se dogajajo v politiki, niti ne sanja. Vem le to, da tisti, ki zaslužijo 500 € na mesec, komaj preživijo, politiki pa tarnajo nad svojimi denarnimi prihodki.
Pa niso le politiki težava. Če se bolj približam najstniškemu življenju – tudi mi naredimo skoraj vsak dan kakšno napako, s katero škodimo sebi ali drugim. Tako se na primer v šoli učiteljici opravičimo, ko smo na vrsti pri ustnem ocenjevanju znanja, s tem pa vede ali nevede »potunkamo« sošolca, ki je na vrsti za nami.
Vojna je nesmiselna, ljudje pa smo slepi! Zelo me je prizadela Zlatina misel: »Še naprej ti bom pisala, Mimmy, in ti pripovedovala o svojem bednem življenju.« Tudi zaradi teh Zlatinih žalostnih besed res upam, da nekega dne ne bo vojn in bodo vsi ljudje živeli v miru.
AVTORICA: Tina Lapajne, 8. a
MENTORICA: Janja Habe
ŠOLA: OŠ Spodnja Idrija, Šolska ulica 9, 5281 Spodnja Idrija
14. ZGODBA
Ko sem bila majhna, nisem imela rada knjig. Nekega dne pa sem dobila zelo zanimivo in nagajivo knjigo. Ta knjiga je imela naslov Macefizljeva pisma. Govori o čarovnici, ki je hotela postati princeska. To je bila moja prva knjiga, ki se me je dotaknila. Zato zdaj lepo skrbim za knjige in jih veliko berem in se naučim kaj zanimivega. Zato tudi vi veliko berite in veliko se boste naučili.
Napisala pa bom tudi knjigo. Nekoč je živela zelo bogata družina. V njej je živel fant, ki je skoraj vsak dan dobil kakšno knjigo. A knjig ni imel najraje. Razmetaval jih je po celi sobi. Staršem pa se je zelo prilizoval, da jih zelo rad bere. 30. aprila so se knjige odločile, da zanetijo vojno. Fantu so se dogajale grozljive reči, ki jih niti naštevati ne bi mogli. Fant se je spraševal, zakaj ga starši obtožujejo za nekaj, kar ni naredil. Odločil se je, da vse knjige na skrivaj vrže v smeti in vedel je tudi, kako se bo zlagal mami in očetu. Knjige na smetišču so hotele maščevanje. Ko so knjige prispele nazaj, sta starša vprašala sina, kaj pomeni vse to. Sin jima je vse povedal. Starša sta bila zelo jezna na njega. Zato le pazite na knjige in jih ne mečite v smeti!
IME IN PRIIMEK AVTORJA: METKA ŠIMUNKOVIĆ
RAZRED: 2.A (ODDELEK PODALJŠANEGA BIVANJA)
IME IN PRIIMEK MENTORJA: BARBARA RADEK
NAZIV ŠOLE: OŠ HAJDINA, SP. HAJDINA 24, 2288 HAJDINA
15. ZGODBA
Knjigo Kapitanov ključ je napisal moj najljubši pisatelj Ivan Sivec. Zgodba se me je ras dotaknila: razvedrila me je, poslala na novo dogodivščino, razkrila del zgodovine Slovenije in njenega morja, opisovala plovbo ladje Rex in njen zadnji pristanek, kako so jo Angleži potopili in kako so slovenski mladeniči dobili denar za kino. Najbolj me je navdušilo, da je knjiga napisana po resničnih dogodkih, kar pri pisatelju izredno cenim.
Še preden sem knjigo pričel brati, me je pritegnil naslov. Še pred tem sem v roke dobil knjigo Prekletstvo zlata istega avtorja Ivana Sivca, ki me je s svojo vsebino prevzela. Prebral sem še več knjig tega avtorja. Nato sem si v knjižnici izposodil knjigo Kapitanov ključ in jo takoj začel brati. Mislil sem, da bo vrh napetosti knjiga ponudila že v prvem poglavju, a sem se zmotil, napetost se je stopnjevala iz poglavja v poglavje. Knjiga me je tako prevzela, da sem jo bral skoraj ves čas, tudi ko se je bilo treba učiti, sem to opravil čim hitreje. Tako sem bil navdušen nad knjigo, da sem jo čez en mesec znova prebiral vsaj uro na dan. Ko sem jo že drugič prebral, sem v šoli s knjigo Kapitanov ključ prvi opravil bralno značko.
V knjigi je najbolj zanimivo zavezništvo dedka in vnuka, ki sta delala v istem hotelu in potovala iz Slovenije po Italiji, Hrvaški, Madžarski, Švici in celo Ameriki. Vmes ju je ustavila tudi policija, a to ju ni ustavilo. Dedek je sina odpeljal v muzej italijanske ladje Rex, ki se je potopila v slovenskem morju. Ugotovila sta, da je bila pod kabino zakladnica, v kateri so bili sami biseri, diamanti in čisto zlato. Čudil sem se, od kod ves ta zaklad. Ko sem bral poglavje, kako so Nemci osvajali Italijo, so mi po telesu gomazeli mravljinci. Kako si drznejo zavzeti tako velemesto, kot je Genova in kako si drznejo iz ladjedelnic narediti plinske celice in to ljudje, ki naj bi bili zavezniki. Tako sem bil jezen, da sem moral brati naprej do poglavja, ko je vodna kraljica dobila modri trak, šele takrat sem se umiril. Dedek in vnuk sta zvedela, da tega dela ladje nikoli niso potegnili iz vode in da so se Italijani tega sramovali, zato so hoteli ladjo vreči v zarka. Takrat mi je prekipelo, kako hoče nekdo, ki ga je sram zaradi morske kraljice, tako lepo prestižno ladjo vreči v zrak. Oskrbnik muzeja jima je povedal, da ga ta ladja zelo zanima in da se je k njej potopil že velikokrat, a je zarita v mulj in jo je nemogoče videti, če si blizu dna. Zdaj sem šele začel razmišljati, kako bi bilo, če bi to bila moja ladja. Verjetno bi tudi mene bilo sram, da je takole končala svojo pot. Spraševala sta se, ali je zlato še v zakladnici ali ga ni? Če ga ni, kdo je potem ukradel vso zlato iz zakladnice ladje Rex? Zvedela sta, da kapitan te znamenite ladje še živi v Italiji v Genovi, kjer so ladjo Rex tudi izdelali. Poiskala sta kapitana in se začudila, saj ju je kapitan toplo sprejel in jima ponudil kozarec hladne pijače. Takrat sem se zares vprašal, ali ni tale kapitan kak prevarant in ju skuša zvleči v past. Znova sem se zmotil, bil je prav prijazen in jima je še enkrat povedal zgodbo o plovbi ladje Rex in kako je usvojila 24 metrov dolg modri trak za najhitrejšo plovbo čez Atlantik. Ko sta ugotovila, da je eden od glavnih mornarjev na ladji Rex ukradel kapitanov ključ, sta takoj skočila v avtomobil in se odpeljala v Švico. Tam sta našla hišo s hišno številko 87 in pozvonila. Odprl je možakar, mornar, kot sta pričakovala. Takrat sem se spraševal: ju bo nadrl, ujel ali povabil, naj vstopita. Ko ju je povabil v hišo, sem moral brati dalje, saj nisem mogel predvideti, kaj se bo zgodilo. Mislil sem, da bosta obtičala v kleti te hiše za zmeraj, a sem se zmotil. Mornar je bil prijazen, povedal jima je zgodbo, kako je zaklad skril v klavir in kasneje z njim popihal v Švico. Končno je bil svoboden, zaposlil se je in odprl račun na največji Švicarski banki UBS. Povedal jima je tudi, kaj je našel v skrivnostni šatulji od nekega V.F. in jima izročil patent št. 1. Patent št. 2 sta dobila po pošti od svojega pokojnega brata Silvana Vizantinija.
Ko sta se dedek in vnuk pripeljala domov, so ju pred hišo čakali policisti. Dedku so napisali kazen zaradi prehitre vožnje in sposojanje mladoletne osebe, ne da bi straši za to vedeli. Starši so nadirali dedka, medtem pa je vnuk zaradi utrujenosti stoje zaspal in zgrmel po tleh. Vsi so se ustrašili, kaj je padlo na tla in ugotovili, da je zaradi utrujenosti zaspal stoje. Zjutraj so se pogovorili o vsem, kar so doživeli. Ko so starši to slišali, so bili zelo zadovoljni, saj se je sin naučil nekaj koristnega za maturo. Na počitnice so se skupaj odpravili kampirat na Madžarsko.
V knjigi sem spoznal, kako lahko na zabaven in razburljiv način raziskuješ zgodovino domačega ali tujega kraja. Nekaterim se zdi naše morje dolgočasno, ker imamo večinoma betonske plaže in zelo malo morja, ampak to kar imamo, skriva neprecenljivo vrednost.
Pisatelj Ivan Sivec je moj najljubši pisatelj in zelo rad berem njegove knjige. Prebral sem že veliko knjig različnih pisateljev, ampak slovenske knjige slovenskih pisateljev so mi najljubše.
JURIJ VODUŠEK, 8. R
OŠ ŠALEK VELENJE
MENTORICA: JANJA FRANGEŠ
16. ZGODBA
Knjiga, to je nekaj najbolj surovega po mnenju današnje mladine. Ko učenca mojih let vprašaš, če je že prebral kakšno knjigo, te gleda kot marsovca in ti reče, da si bedak, ker mu zadajaš tako bedasta in ponižujoča vprašanja. Zdaj je v trendu popolna neživa narava, kot je mobitel, računalnik, MP3 … Ko otroke vidiš, kako strmijo v pesek, ki se giblje po steklu telefona, si misliš, da bi lahko iz okolice vzel kamen in ga prav tako gledal. Knjiga je zadnje, kar jim pade na pamet. Grdo je, vendar je res. Tudi jaz priznam, da ko sem bil majhen, sem mislil, da so knjige za v staro šaro. Zadnje čase pa se mi zdi, da so knjige najlepši in najmogočnejši vir vsesplošne izobrazbe, ne glede na to, ali je kriminalka, humorna, znanstvena … Knjiga seveda ni živo bitje in nima rok, da se me lahko dotakne, vendar se me ne dotika z roko, temveč s svojo modrostjo.
Knjiga, ki se me je dotaknila, nosi naslov Oglarjev sin. Ta knjiga je v meni prebudila nekaj kar tisočem ne bo uspelo. To knjigo mi je mama sposodila v knjižnici. Bil sem še majhen, knjiga je pa imela več kot sto strani, kar je bilo zame nekaj nemogočega. Nekega večera jo je mama začela brati in mislil sem, da bom umrl od dolgčasa, a sem iz vljudnosti vseeno poslušal. Vendar dlje ko je brala, vse bolj sem jo poslušal. Čisto sem že padel v knjigo, ko se oglasi telefon. Mama vstane, jaz pa vzamem knjigo in jo začnem prebirati. Mama je videla, da berem sam in me je pustila samega. Knjigo sem bral dolgo v noč in jo prebral do konca. Sto strani je pomenilo moj rekord, vendar sem ga danes že dostikrat podrl.
To je bila knjiga, ki je pospešila bitje mojega srca. Tudi sedaj berem knjige, a do takšnega bitja srca me ne bo pripravila prav zagotovo nobena knjiga več.
ARIJAN MUSLIMOVIĆ, 8. r.
OŠ ŠALEK VELENJE
MENTORICA: JANJA FRANGEŠ
17. ZGODBA
Rosemary se je s svojim psom Princem odpravila po vroči prašni poti. Včasih ji je ob življenju s petimi brati godilo malo odmora. Ozrla sta se po dolini, porasli s dehtečimi cveticami in sivko, ki je Rose spomnila na očeta, čigar srajce so vedno dišale po lesu in sivki. Očeta je zelo pogrešala, mami Alice in babica Grace sta to dobro vedeli.
Prince je zalajal in jo potegnil iz razmišljanja, saj se jima je nekdo približeval. Kmalu je Rose ugotovila, da je to fant njenih let. Rekel ji je: »Živjo! Lepega psa imaš. Kako mu je ime?« Ker je bila še vedno zamaknjena od razmišljanja, je potrebovala nekaj časa za odgovor: »Ime mu je Prince in je grozno nevaren. Pazi, da te ne ugrizne,« je še dodala. Vendar fant laži ni nasedel, saj se je Prince izdal in fanta prijazno ovohal in obliznil. »To pa mora biti nevaren pes, tako zelo je jezen,« se je zasmejal fant. Ko je Rose videla, da ji ni uspelo odgnati fanta, se je še sama nasmehnila in ga vprašala po imenu. »Basil sem, pa ti?« Spet je oklevala pred odgovorom, a naposled je rekla: »Ime mi je Rosemary in prihajam iz Vile Lavande na vrhu hriba,« ob tem pa se je navihano nasmehnila in zibala s prstov na peto.
»Od mene imaš povabilo, da vstopiš v našo hišo zdaj, a ne čakaj dolgo, saj ta hiša je raj!« je hitro zložila pesmico. Basil je prikimal in tako so stopili proti Vili Lavandi.
Od takrat sta Basil in Rosemary postala najboljša prijatelja. Čeprav je bil on iz bogate in ugledne družine in ona iz posebne, onadva tega nista videla kot oviro za prijateljstvo. No, onadva.
Basilov oče tega prijateljstva ni odobraval, saj Rosina družina ni bila na dobrem glasu. Med otroki so se razhajale govorice, da sta njena babica Grace in mama Alice čarovnici, med odraslimi pa se je govorilo, da je oče izginil zato, ker je imel opravka z mamili. Nič od tega ni bilo res! Ljudje so si to izmislili najbrž zato, ker je Rosina družina imela 20 mačk in krokarja z enim očesom.
Nekega dne sta se Basil in Rose skupaj odpravila proti šoli, kakor je bila njuna navada. Mimo je prišla skupina sošolcev, ki jo je vodil Peter. Ta se je izprsil in zaklical: »Hej, golobčka, kdaj bo poroka? Upam, da me bosta povabila, ker sem za vaju napisal pesmico. Takole gre:
»Bila sta čarovnica in žabec, tralala hopsasa,
imela sta otroke spake, tralala hopsasa …«
»Veš, čarovnica mala, to pesmico sem posvetil posebej tebi. Saj res, kako pa je tvoj oče? Že dolgo se ni oglasil…..« Tokrat je zadel v živo. Rosemary so se zarosile oči in obupano je pogledala Basila, ki je nemudoma zaklical nazaj: »Hej, kako pa si ti, Peter podganca! Vidim, da so pri vas spet odklopili vodo. To lahko tudi voham …« To pa je utišalo Petra.
Ko se je poklapana banda odpravila naprej, se je Rose Basilu nasmehnila in mu šepnila: »Hvala, pa čeprav si me branil na napačen način, a vseeno hvala.«
Od tistega dne je bilo njuno prijateljstvo neizbežno kot bazilika in rožmarin v provansalski juhi.
PRILOGA
Pomen imen:
Basil: (arab.) neustrašen, pogumen, hraber; (ang.) začimba bazilika
Grace: severnoameriška čarovnica iz 18. stol.
Rosemary: (ang.): začimba rožmarin; jutranja rosa
Avtorica: Gala Margita Štiglić, 7. A
Šola: OŠ Šmarje pri Jelšah, Vegova 26, 3240 Šmarje pri Jelšah
Mentorica: Monika Javornik
18. ZGODBA
Poleg cele vrste drugih knjig me je doslej najbolj pritegnila knjiga Toma Turka – Pod gladino Mediterana. Pa ne samo zato, ker sama obožujem morje. To je knjiga, za katero bi lahko rekli, da je čarobna. Že leta tiščim nos v debele knjige o morju, pa mi ni še nobena tako podrobno pokazala, kaj vse se skriva pod morsko gladino. To je prva knjiga, ki ni skrila dejstva o tem, kako hitro izumirajo vse vrste in kaj vse človek odvrže na morsko obalo. Ko sem prvič odprla to knjigo, so besede poplesavale pred mojimi očmi, barvite fotografije pa so me povsem očarale. Na prvi pogled so bile to čisto običajne besede. Ko sem knjigo pokazala še prijateljici, se je samo namrdnila. A zame so bile to posebne besede. Ko sem jih prebrala, so se takoj zapisale v moje (že tako do vrha polne) možgane, ne tako kot tiste pri matematiki, ki grejo skozi desno uho notri, skozi levo pa ven. Meni je bila ta knjiga kot naročena. Do vrha je bila napolnjena s slikami, do katerih so fotografi težko prišli. Že le pogled nanje je v moji domišljiji ustvaril več kot cel film. In besede, te so predstavljale še več kot slike. Zdele so se mi tako popolne in tako skrbno izbrane, da sem se začela spraševati, kako je pisatelj sploh prišel do njih. Postala sem nora na morje in sploh ne morem dočakati poletnih počitnic, ko se bom lahko potapljala in preučevala organizme v skalnih bazenčkih. A v veliko tolažbo mi je ta knjiga, tista, ki je takoj našla mesto na moji knjižni polici. Naj je zunaj snežilo in je divjala nevihta, pa naj je grmelo in je padala še toča, vedno sem se zleknila na kavč, zavila v toplo odejo in brala to knjigo. Naj je bilo vse nasprotno od toplega poletja, zmeraj sem lahko z očmi plavala po modrih platnicah in v glavi gradila ogromen domišljijski podvodni svet, poln najrazličnejših rib in organizmov, katerih še ni uzrlo človeško oko. V tej knjigi so mi bile najbolj všeč spužve in morske vetrnice, ki so povsod zelo dobro predstavljene. Zanimivo in pretresljivo pa je bilo dejstvo, da beli morski volk, najnevarnejša vrsta morskega psa, živi izključno v Mediteranu. Kot pravi pisatelj:
»Upam, da bo knjiga našla pot do čim več ljubiteljev morja in življenja v njem in da bodo ti v knjigi našli večino tistega, kar jih zanima. Če se bo to zgodilo, bo njen namen dosežen.«
Atvorica: Hana Stankovič, 5.b
Mentorica: Jasmina Balažič
Osnovna šola dr. Vita Kraigherja
19. ZGODBA: KAKO STRAŠNA SLEPOTA JE ČLOVEKA
Po svetu so vsak dan vojne. Pobijajo se, koljejo, streljajo… A zakaj? Ker bi radi dokazali svoj prav tako, da pobijejo milijon ljudi? Ker je večina ljudi še danes tako ozkoglednih, da ne dopuščajo drugačnosti? Najbolj žalostno pa je, da se nekateri boji bijejo znotraj države, med državljani. Brat že mori brata!
Tak primer je vojna v Eritreji. Ta dežela se je borila za neodvisnost proti Etiopiji. A še preden so si izborili svojo neodvisnost, so se v državi začeli boji za oblast. Še bolj grozno pa je, da so za vojake izurili otroke. Otroke, ki sploh niso vedeli, zakaj se bojujejo. Otroke, ki sploh še niso dopolnili sedem let. V enem trenutku si lahko videl, kako se igrajo, tekajo in se smejijo, že v naslednjem trenutku pa se je isti otrok s puško, ki jo je komaj lahko dvignil, boril za svobodo Eritreje.
V romanu Ognjeno srce se je pisateljica Senait G. Mehari razpisala o svojem težkem otroštvu, vojni, trpljenju ter tudi običajih v Afriki. V njo je lepo vlila svoja čustva, ki so v meni vzbudila žalost. Senait je doživela in pretrpela toliko, da bi si jo marsikdo lahko izbral za vzornico. Vojna, posilstva in niti oče, ki jo je vedno pretepal, je niso spravili na rob obupa. Imela je svoj cilj, ki ga je tudi dosegla.
Seveda pa vojne niso edini problem. V Afriki ženske še vedno veljajo za manj vredne in ne smejo izražati svojega mnenja. Moški so navajeni, da si od njih vzamejo, kar si hočejo, pa čeprav bi lahko to veljajo kot posilstvo. Vsak dan pa je na urniku tudi pretepanje, kar je po njihovem tradicionalnem razmišljanju ključna sestavina dobre vzgoje.
V knjigi pa mi je zanimanje vzbudilo tudi, ko je Senait opisovala, kako rada je gledala televizijo, še posebno ameriške filme. Čeprav takrat ni razumela, zakaj se beli ljudje, ki imajo vsega dovolj, med seboj pobijajo. Mislim, da smo ljudje že po naravi taki, da nikoli nimamo dovolj, vedno hočemo še več.
Senait mi je na splošno zelo všeč, saj tudi ko se je rešila nočne more z vojno, še vedno ni pozabila na ljudi, ki jim usoda ni bila tako naklonjena. Darovala je denar organizacijam, ki pomagajo vojnim žrtvam.
Torej, mnogo ljudi se bo moralo zbuditi iz sanj, v resničen svet, kjer ne živimo vsi v palačah, polnih zlata, s princem na belem konju, srečno za večno. Veliko ljudi se komaj preživlja. Veliko ljudi sploh ne ve, kaj je računalnik. Veliko ljudi si sploh ne upa pomisliti na pravi dom. Nekateri dan za dnem vstajajo navsezgodaj in se s puško v rokah borijo za svojo deželo.
Prešernovemu verzu iz Krsta pri Savici »Kako strašná slepota je človeka!« dodajam svojo misel, da je resnično slep tisti, ki misli, da obstaja svet brez ljudi, ki doživljajo, kar je doživela Senait.
AVTORICA: Žana Lapajne, 8. b
MENTORICA: Janja Habe
ŠOLA: OŠ Spodnja Idrija, Šolska ulica 9, 5281 Spodnja Idrija
