Več o natečaju si preberite na:
https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=3576&leto=2
KO SE SRCE IN KNJIGA POVEŽETA
1. ZGODBA
Vsak človek ima neko svojo posebno knjigo. Morda jo je našel v zaprašenem kotu svoje sobe, morda na podstrešju, morda pa jo je našel v svetli knjižnici, ko je kar sijala med vsemi drugimi knjigami na policami. Potem je človek sedel na stol ali pa se zleknil na kavč ali posteljo. In zatem si lahko slišal, kako je lahko počilo, ko je bralec naslovnico prepognil, da se je pokazal naslov. Bralec, ki ga bomo imenovali kar Matej, se že navdušeno prepogne nad knjigo in nekaj začuti. Začuti željo po tem, da bi vedel, kaj sledi zapeljivemu naslovu, da bi se lahko potopil v knjigo in spoznal zgodbo. Da bi lahko sočustvoval z liki, se z njimi povezal, spoznal zaplete, razplete in zasuke, da bi občutil vse, kar je v knjigi.
Tako se ve, da se je Matej z knjigo povezal, toda on še ne ve, spoznal bo po koncu knjige, ko si bo zaželel, da bi razburljivo zgodbo prebral še enkrat, in sicer še tolikokrat, dokler ne bi videl druge posebne knjige, ki bi jo prebral na mah. A ko jo bo prebral, bo zopet posegel po prvi. In tako mu bo knjiga postala prijateljica, ponoči jo bo dal pod blazino, podnevi, ko mu bo dolgčas, pa jo bo znova in znova prebiral. Nekatere knjige obsedejo svet, a so bolj muhe enodnevnice, kot stalnice – tiste, ki ti brenčijo noč in dan, ko se spominjaš drobnih črnih besed, ki so zapisane na belo rumenem papirju, s packo kave na vogalu, ki se jo vztrajno poskuša odpraviti. Tako, ko se srce in knjiga povežeta, tudi ko knjige ni več, je še vedno v srcu, zasidrana tam globoko v človeku, ki jo je prebral.
Avtorica: Sara Puc
Mentor: Marko Puc
OŠ Col
2. ZGODBA
Ko se srce in knjiga povežeta, človekova duša zasije z drugačnim sijajem. Ljudje ne maramo gole resnice, zato jo zavijamo v zgodbe in tako je resnica velikokrat osupljivejša in ganljivejša. Dogodki so minljivi, prav tako slike in podobe v naših očeh kmalu zbledijo, a sporočilo, ki nam ga pustijo določene knjige, se trdno zasidra v naša srca in nemalokrat vznike v spominu, ko v žalosti, hrepenenju in z ljubeznijo poskušamo podoživeti prebrano zgodbo.
Bila sem majhna deklica, ko mi je babica podarila Poezije Franceta Prešerna. Dejala je, da je knjiga, ki mi jo poklanja, zame še nerazumljiva, a da je prepričana, da jo bom nekoč vzljubila. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem knjigo prvič odprla. Sedela sem na dedkovem fotelju, ponosna, da v rokah držim knjigo, ki ima pozlačene robove strani in že na pogled deluje osupljivo. Spominjam se, kako sem se trudila z branjem Prešernovih verzov. Ničesar nisem razumela. Čutila pa sem, da je njegov jezik mogočen, slikovit in da pesmi stečejo, s čudovito rimo in uglajenim ritmom prevzamejo celo otroka.
Od tega dne naprej so Poezije vsak dan posedale v moji sobi. Starejša kot sem bila, pomembnejše in razumljivejše so postajale. Vse večkrat sem jih odpirala in se tako soočala z življenjskimi resnicami, modrostmi in ljubeznijo. Pesmi sem se začela učiti na pamet, knjigo sem vedno nosila s seboj in z njo tudi njeno sporočilnost, moč in bolečino.
Moja radovednost me je vselej gnala, da sem stvari podrobno in kritično opazovala. Kmalu sem opazila, da je svet, v katerem živimo, izgubil svoj ritem in svojo globinsko ostrino. Da smo, naslonjeni le na površino intenzivnega, a v resnici navideznega sveta, izgubili moralno ravnotežje in zanemarili svoje vrednote. Začeli smo podpirati sprevrženost, mnogokrat nesmiselnost, in temu rekli alternativa oz. pravica do odločitve; vse več je posameznikov, ki v svoje dobro izkoriščajo svojo »moč«, in tem pravimo politika; onesnažujemo zrak z umazanostjo in to imenujemo nujnost razvoja; brišemo moralo, tlačimo prava načela in temu pravimo sodoben način bivanja; brez sramu si želimo tuje lastnine in to imenujemo ambicija.
Opazila sem, da je svet spregledal ustvarjalno moč in načela prednikov, zavrgel njihova svarila in mnoge narodnjake in ustvarjalce imenoval čudake, posebneže, celo pijance. Prepričana, da moja duša ni iz tega sveta, sem se zatekla k Prešernu in njegovim Poezijam. Bolj kot današnjo sodobno umetnost namreč cenim neizmerno moč človeka, ki je iz slovenščine že pred dvesto leti naredil čudež, brez pravega vzornika in vzorca. Cenim Prešerna, ki je iz svoje bridke ljubezenske bolečine napisal genialni Sonetni venec, ga napolnil z mnogovrstno in mogočno vsebino in hkrati ohranil prisrčen in iskren pogovor z ljubljenim dekletom ter iz skromne, necenjene, zanemarjene slovenščine naredil pravi čudež – z briljantno uporabo jezika je povzdignil naš jezik v sam vrh evropske literature. Prešerna, ki je v pesmi o pevcu Dobroslavu dal duška sreči, da je mogel kljub svoji življenjski nesreči ustvariti toliko umetnin, ki bodo živele tudi po njem in s svojo lepoto oživljale prihodne rodove vse do dne, ko se bo njegovo neštetokrat ranjeno srce združilo z vesoljno naravo in ji vrnilo vse, kar je od nje prejelo. Človeka, ki je osamljen hodil svojo težko pot, a jo premeril do konca. Umetnika, ki je cenil življenje, četudi mu je vzelo dom, prijatelje, ljubezen in mu celo poklicno udejstvovanje omogočilo šele v zadnjih letih. Prešerna, ki mu je bilo usojeno trpeti, biti osovražen in zaničevan, čeprav je bila njegova umetniška moč od nekdaj tolikšna, da bo slovenstvo z njim dihalo do konca svojih dni.
In ta velik človek, ki ni bil nikdar deležen slave, kakršno si gotovo zasluži, je moje srce za večno privezal na svojo poezijo – s srhljivo ujemajočim ritmom, čudovito metaforiko, polnim jezikom, odmaknjenostjo in neizmerljivo bolečino. Samo skozi svoje pesmi je postal del mojega življenja, del, za katerega sem prepričana, da bo tičal v meni do konca dni.
S Prešernom mi je bilo dano spoznati, da življenje nekaterim ljudem nikdar ne prizanese – »Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zaston obrača«. In čeprav nikomur ni lahko, nekateri izjemni posamezniki zmorejo svojo nemoč, poraženost in bol spremeniti v umetniško delo, ki bo tudi po izteku njihovih dni pričalo o njihovih ranah in veličini hkrati. Spoznala sem, da nihče nima moči preklicati preteklosti in da je potrebno tudi nesrečo v življenju sprejeti kot en obraz sreče – narobe obrnjeno srečo.
Zrasla sem, življenje mi vsak dan postavlja nove ovire in vprašanja. Pogosto spreminjam svoje mnenje, razpoloženje, kar mi je danes všeč, mi morda jutri ne bo več. Vem pa zagotovo, da bo Prešeren za večno ostal moj najljubši umetnik. Nekaj se je zgodilo tistega dne, ko mi je babica podarila Poezije. Odprla sem knjigo, preselila se je v moje srce in nikoli več nisem bila enaka.
Ime in priimek avtorja: MANJA SKOČIR
Ime in priimek mentorja: ZDENKA BLAŽKO
Šola: SREDNJA ŠOLA VENO PILON, program gimnazija
3. ZGODBA
Zbudil sem se v suho oblačno jutro. Nisem se hotel zbuditi. Vedel sem kateri dan je danes. Počasi, da ne bi prebudil mlajšega Davida sem se oblekel in vstopil v zatemnjeno dnevno sobo. Iz kuhinje je vstopila Mama. Nesla je čaj. Do vrha polne skodelica so omamno dišale in iz njih se je na gosto kadilo. Opazila me je in se prisilno nasmehnila. Čar v očeh, ki ga je vedno imela je bil mrtev. Videti je bila majhna a lepa. Pristopil sem do nje in jo nežno objel: »Mama kako si spala?«. Na licih sem opazil posušene solze. »V redu Matija, v redu …« Vedel sem, da ni v redu. Pomagal sem ji nesti čaj do mize, ko se je v sobo pri kobacal David. Z zanimanjem je gledal prizor, ko so se mu oči ustavile na skodelicah. Pritekel je do Mame, da ga je vzdignila v naročje. Bila je tako zelo žalostna in vedel sem zakaj. Stara mama je umrla prejšnji vikend. Od takrat je bila mrtva tudi Mati. Danes je bil dan pogreba.
Podala je skodelico Davidu, da je srebal toplo tekočino nato pa je eno podala še meni. Vzel sem jo, da mi je toplina oblila roke. Slišal sem korake, ki se bližajo dnevni sobi. Po zamolklem tonu sem vedel, da je Oče. Vstopil je in objel ter poljubil Mamo. Davidu je skuštral lase, mene pa je nežno udaril po ramenu. »Nika še spi.« je rekel. »Prebudi jo.« je odgovorila Mama: »da ne bomo pozni.« . »Bom jaz!« se je javil David in stekel v spalnico.
Pozajtrkovali smo neslišno. Nemo smo nosili hrano brez okusa v usta.
Pozneje smo se vsi napotili proti avtu. Parkiran je bil sam in videti je bil žalosten, kot da bi vedel kam se odpravljamo. »Imaš Knjigo?« je rekel Oče. Mama se je prebudila iz zamaknjenosti: »Da imam.«. Oče je namrščil čelo: »Dobro. Saj je ne smemo pozabiti!«
Med vožnjo nismo nič spregovorili. Mi otroci si nismo upali, Oče je bil resen, Mama pa je sključeno sedela in prazno gledala v daljavo. V daljavi sem videl cerkev z pokopališčem, ki je bilo obdano z črnimi postavami. Od daleč je bilo videti, kot igra šaha z samimi črnimi figurami. »Skoraj smo že tam.«: je rekel oče. Mama je dvignila glavo in se obrnila proti nam trem. »Danes bomo staro mamo pospremili v nebesa.« V oči so ji vstopile solze. »Lepo se obnašate, da vas bo vesela.«. Počasi se je obrnila, ko se je oglasil David: »Zakaj pa jo bomo pospremili v nebesa?« Mama je počasi vdihnila: »Ker je stara mama že opravila svoje delo tukaj in jo Bog potrebuje v nebesih.« Po tem se je vlekla dolga tišina dokler nismo prispeli do cerkve. Ovratnik črne srajce me je rezal po vratu, da sem si ga neprestano popravljal. Mama in Oče sta se počasi približala krogu zbranim v črnem za njima pa smo korakali David, Nika in jaz. Nekako sem se prebil med črnimi oblekami in zagledal staro mamo, negibno v krsti iz temnega lesa. Videti je bila tako majhna in krhka. Sploh ni bila podobna babici, ki sem jo poznal. Mama se je približala župniku in mu izročila Knjigo. Slišal sem njun kratek pogovor. »Iskreno sožalje. Bila je izjemna ženska… A slabo srce lahko doleti vsakogar.« Mama je negibno poslušala nato pa dejala: » Hvala vam župnik za podporo. Tu imate Knjigo.« Župnik jo je vzel in pobožal črne platnice: »Hvala vam Bernarda.« Mama je stopila k stari mami, se sklonila in jo nežno poljubila na bledo lice. »Zbogom Mama.«
Doma tistega večera smo otroci sedeli na fotelju in nepremično poslušali. Starša sta se spet prepirala in mi smo samo čakali na top zvok… Kmalu smo ga zaslišali in srca so nam zastala. Nato sta spet prepirala. Kmalu se je slišal še en udarec, tokrat je Mama zakričala nekaj nazaj. Vsak udarec je bil kot bič za nas tri. David je tiho ihtel, midva z Niko pa sva samo nemo poslušala.
Jan Jerman, 1. D Gimnazije Vič
Mentorica prof. Mirjam Šemrov
4. ZGODBA
Odšla je. Šele zdaj vem.
Ne verjamem jim, ko mi pravijo, da ni mogla drugače. Pravijo, da je vse minljivo. Kot dan, ki ga noč vsakič znova posrka vase. Kot pomlad, ki se vedno spet umakne zimi. Ampak da je minljiva ljubezen? Tista prava? Materinska? Da je mama pač morala iti? Kako lahko rečejo kaj takega? Da me je pač morala pustiti samo?
Ne, ne morem jim verjeti. Pa saj vem, da me s tem le tolažijo. Vsake toliko časa, ko pač pridem na vrsto. Saj se ne ukvarjajo zares z mano in z mojimi bolečinami, saj gre le za njihovo čisto vest.
Spomnim se mrzlega zimskega dne, ko je v kovček zlagala tistih nekaj svojih oblek. Vse so bile črne, zdaj se mi zdi, da je morda za nekom žalovala.
Sedela sem na postelji in jo spraševala, kolikokrat bom šla spat, dokler ne bo prišla nazaj. Noči je preštela na prste ene roke. Obljubila mi je medvedka, podobnega tistemu, ki sem ga vsak večer občudovala v svoji edini igrači, v knjigi pravljic. Naslednje jutro, ko se je dan šele slutil, je odšla. Poljubila me je in težka vrata so zaškripala, preden sem dobro odprla oči. In moje mame ni bilo več. Vrnila se ni nikoli.
Zdaj, ko sem starejša, se počutim izdano. Nič več vsak večer ne čakam, da bo zopet odprla knjigo pravljic in se z menoj potopila v svet škratov in palčkov. Še medvedka si ne želim več. Ampak še vedno se zdrznem vsakič, ko se odprejo vrata in še vedno me srh spreleti vsakič, ko zaslišim ženski glas. Vsakič znova. Kot da bo res prišla.
Starejša sem, a očitno še vedno ne dovolj stara, da bi ji odpustila. Mogoče ji ne bom nikoli. Kako naj ji? Kako me je lahko pustila? Tako samo. Tako majhno, tako izgubljeno v tej množici obrazov. Obrazov, ki skrbijo le za to, da nisem lačna in da me ne zebe. Pa še to le iz službene dolžnosti.
Ko je odšla, so me iz najine varne, tople hiše poslali v to ogromno in hladno stavbo, v kateri se tre otrok in mrkogledih odraslih. Sirotišnica. Še vedno sem tu.
Vsak večer znova poslušam te solze brezupa. Nemoči. Vsak večer. In vsako jutro.
Rastemo skupaj in vsak zase se sprašuje, zakaj prav on. Zakaj prav jaz? Vsak od nas ima svojo zgodbo. Svojo bolečino. Tu, v tej ustanovi, med katere zidovi je ujetih toliko strahov, se naše poti spletajo v eno. Nihče ne ve, čez koliko časa se bodo razšle in kdaj znova spet srečale.
In me je strah, z vsako pomladjo bolj. Pred očmi se mi prikazuje le njen obraz, ki se ga le še megleno spominjam. Deset let je, odkar je odšla.
Bojim se minljivosti. Kako naj v življenju še komu zaupam? Kako naj verjamem, da bo kdo ostal? Saj sploh nikogar ni. Nikogar, ki bi čutil z mano. Vse so le obljube. Nekateri jim verjamejo.
In jaz sem slutila, že dolgo. Slutila sem to, kar zdaj vem. Da je sploh ne bo.
Čarna Kreslin, Gimnazija Vič.
Mentorica: ga. Mirjam Šemrov
5. ZGODBA
Leno poležavam med visokimi travami, se oziram proti nebu in čakam.
Vsake toliko mimo mene prileti kak majhen metulj, ki ponosno plahuta s svojimi barvitimi krili, kot da so pahljača. Samo za kratek čas obstane tik nad mojim obrazom in nato mirno nadaljuje svojo pot.
Skozi nos globoko vdihnem svež zrak neokrnjene narave, prepojen s spomladansko energijo in skozi usta izdihnem vso tesnobo, ki se mi je nabirala skozi pretekli teden.
Veter mi skrivnostno mrši tanke pramene las, nato pa potuje daleč, daleč stran do drevesnih krošenj, ki se zaspano zazibljejo v ritmu pričjega petja.
Počasi položim še malo prej sklenjene roke v travo in zaprem oči. Med prsti previdno ulovim travnate bilke, na katerih je še vedno lahko čutiti drobne kapljice jutranje rose.
Predstavljam si, da ležim med tisočerimi oblaki, visoko, visoko na nebu, daleč stran od vsega. Počasi vstanem in se nevarno zazibam ter ulovim ravnotežje, saj je oblak res zelo nestabilen. Vznemirjeno se ozrem okoli sebe in vidim, da me obdajajo oblački vseh možnih barv. Od roza pa do vijolične. Svetijo se v tako lepi svetlobi, da se je ne da niti opisati! Res je nebeško …
Spet nazaj.
Začnem si mrmrati neki poletni hit, ki mi hitro izzveni iz misli, mojo pozornost namreč pritegne velika rumena žoga na nebu. Kako je lepa! Pa tako zelo blizu je … skoraj bi se je lahko dotaknila!
Počasi postajam zaspana … uspava me veter, uspava me zvok vode iz bližnje reke, uspava me tišina …
Zbudi me zvok grmenja. Na nebu ni bilo več venca velikih puhkov, tam so se jezno prepirali temni oblaki, zeleni od zavisti. Hitro sem vstala. Kar naenkrat je bilo tako zelo mrzlo, da sem čutila, kako mi počasi modrijo usta. Stresla sem se od panike in začela teči. Tekla sem, kolikor hitro sem mogla. In bolj kot sem upala, da se oddaljujem od nevihte, bolj se mi je ta bližala in skupaj z njo težke dežne kaplje, ki so me ujele v sekundi! Čutila sem, kako se mi nove superge počasi uničujejo z vso vlago in blatom, ki je nesramno ležal na tleh.
Zakaj se mi zdi, da bežim že celo večnost? Nisem niti gledala pod noge, samo tekla sem in tekla.
Daleč pred sabo sem zagledala malo stavbo. Tja moram! Bila sem že čisto premočena, z las mi je kapljala voda v potokih, skoraj nisem več videla pred sabo! Vse skupaj je bilo tako zelo čudno …
Samo še malo, samo še malo! Okoli sebe sem videla reke, ki so tako zelo narasle, da so že skoraj presegle bregove! Mrzlo je, mrzlo je!
Ko sem vstopila v stavbo, me je kar naenkrat zajel val toplote. Prestrašeno sem se ozrla okoli sebe in se zavedla okolice. Petindvajset parov oči je zrlo vame in me zaskrbljeno opazovalo. Nič več dežja. Okoli mene pa same klopi in stoli. Pred mano tabla. V mojih rokah pa učbenik zgodovine. Bila sem v šoli! In zaspala sem v šoli … ampak te sanje so bile tako nore!
Katarina Caserman, 1.D Gimnazija Vič
Mentorica: Mirjam Šemrov
6. ZGODBA
Srce je bilo položeno v roke zdravniku, ki je pravkar začel zahtevno operacijo na enoletnem otroku. Zamižal je in si začel predstavljati Boga. Prosil ga je za moč, moč s katero bo temu malemu bitju pomagal začeti življenje. Zarezal je. Skalpel je nežno potekal po majhnem trupelcu in na površje je pricurljala kri. Zbral se je. Pogledal je po sodelavcih, ki so ga bodrili z pogledom. Pogledal je na uro. Petnajst do štirih popoldne. Nadaljeval je z operacijo, skušal se je zbrati vendar mu ni in ni šlo. Mislil je na svojo dekle. Bila je vojakinja v Iranu, danes naj bi prišla domov, hotel jo je prositi za roko. Ponovno se je zbral in odstranil nepotrebne misli.
Pravkar je zarezal v arterijo, roke je imel vse krvave. Stanje otroka pa je bilo stabilno. Za hip je postal. Ostali so se živčno spogledali, saj kirurgu njegovega kova niso pripisovali take omahljivosti. Uspešno je zamenjal srce. Ura je odbila šest. Bil je izmučen, hotel je samo domov, pripravit večerjo zanj in za njegovo dekle. Prejel je čestitke od staršev. Pred odhodom si je še enkrat pogledal majhno telesce. Naredil je kar je lahko, zdaj je vse v rokah Boga.
Usedel se je v svoj siv avto. Prižgal motor in se odpravil domov. Bil je zelo razburjen saj se je cel teden pripravljal na ta večer. Pripravil je vse za romantično večerjo in kupil lep prstan. Na poti domov je videl berača. Ustavil se je. Dal mu je nekaj drobiža. Za njim je bil dober dan, ni hotel videti, da nekdo trpi. Berač se mu je prijazno zahvalil. Odšel je proti avtu, a se je na poti ustavil. Za vogalom je slišal ženski krik. Stekel je. Na steno stare hiše je bila naslonjena ženska, očitno prestrašena in pretepena. Pospremil jo je do avtomobila in odpeljal domov. Na poti nista govorila. Na koncu je rekla hvala. Ulil se je dež.
Prižgal si je radio, poslušal je pesmi iz osemdesetih. Bile so mu všeč. Zapel si je, čeprav ni bil kaj prida pevec. Prispel je do doma. S časopisom nad glavo si je pod dežjem utrl pot do vrat. Začel je pripravljati večerjo ob spremljavi istega radia. Požvižgaval si je. Nato je zazvonil telefon. Dvignil je slušalko. Sestra mu je sporočila, da bo z otrokom vse v redu in da se mu starši lepo zahvaljujejo. Sam pri sebi se je nasmehnil in nadaljeval z večerjo. Dež je bil po oknih, vedno močneje. Ura je bila enajst. Zdaj je odkrito pričakoval svoje dekle, da se prikaže na dežju, z vojaško opremo. Večerja je bila pripravljena. Usedel se je za računalnik in preveril novice in pošto. Nič novega. Ko je končal je bila ura že pol dvanajstih. Ni ga še skrbelo. Pregledal je večerjo in se usedel v zofo. Nato je končno pozvonilo. Popravil si je zdravniško urejene lase in odprl vrata. Pred njimi je stal poročnik, v roki je držal pismo. Potisnil mu je pismo v roke in brez besed odšel. Pisma ni odprl, vedel je kaj piše. Zaradi dežja se mu ni videla solza. Solza z levega očesa. Vedno je jokal na levo oko, nikoli na desno. Zaprl je vrata in ugasnil luči. Usedel se je na zofo in odprl knjigo.
Avtor: Žan Glavan
Mentor: Mirjam Šemrov
7. ZGODBA – NA POTI
»Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.«
T . Pavček
Zazrem se v tiho jesen, ki se čutno spaja s toplo mimiko pokrajine. Njene nežne roke se počasi dotikajo zelenih dreves in jih potapljajo v gosto pozabo oranžnih odtenkov, ki se mešajo z rdečim nebom. Listje pobegne idilični kletki lepote in osvobojeno zapleše v vetru skupaj s pticami. »Moram leteti« odzvanja mehka pesem njihovih neslišnih korakov. Z vseh strani se občuti radost svobode, odhajanja, le utrujene veje nostalgično zrejo v nove poti pobeglih.
»Ne zapusti me«, odmeva topli jok dreves, a zvok se oddaljuje in počasi izveni v hladnem vetru. »Prosim« se v daljavi sliši tiho šepetanje. A za besedami se ne ozre nihče.
»Tudi jaz odhajam« šepečem hrapavem lubju, ki mi nudi oporo. »Zapuščam te« a drevo ne razume mojih nepovezanih misli, ki uhajajo izpod pajčolana tišine. Omotično se sesedem na mehko pisano odejo, ki mi jo je zgradilo listje in se zazrem v te večne daljave prekrite z drobci ogledala ter v njih opazujem svoj odsev in minljivost, ki me trga na koščke.
»Me slišiš?« blodno ponovim vprašanje. A za poslušalca mi ni mar, besede preprosto zajadrajo iz globin, prekritih z gnijočo sivko. Na obrazu se mi pojavi portret nasmeha, risan s strani pozabe in ustnice kar same oblikujejo podobe: »Naj ti pripovedujem o življenju.«
Zaprem oči ter se prepustim baladi propada.
Stojim v svoji glavi kot na samotnem otoku ter prisluhnem variranju valov misli. Uležem se na vroč pesek ter zaprem oči. Težki vdihi mi polnijo pluča, telo se mi v krčih zvija. Prežema me bolečina, zamolk krika se zareže v hladno nebo. Dlani iščejo sopotnika, a vse skupaj je le ena velika praznina. Še enkrat občutim pesek, ki mi greje kožo. Odprem krvavo rdeče oči ter se v bolečini zazrem v oblake. Vidim, kako nekdo sedi na tem puhastem sedežu ter me z višin opazuje. Njegove oči imajo barvo vrbe žalujke, njegovi pogledi se nežno stegujejo k meni, kot njene dolge veje. Tudi jaz stegnem roko, a med nama so kilometri. Sva le trenutek, iluzija časa. Ne obstajava.
Zavem se.
Na platnu mojega obraza se pojavi nova solza, ki v stiski išče izhod iz bolečine. Tudi jaz ga iščem, vendar moja bit tone v morju življenja, v katerem me neumorno lomijo njegovi valovi. Preplašeno hlastam po zraku, ki ga je vse manj in manj in počasi prehajam v brez zračno stanje resnice. Medtem pa se moji delci raznesejo po plašču idealov, razpostrtem na drugi strani megle.
»Kako ne obupati?« znova začnem nesmiselen dialog z drevesom. Nujno sem potrebovala skrivnostni opoj, ki omami nesrečo.
»Vse bo minilo« mi lahno odgovori sogovornik. »Čas reže bolečini noge. Tako invalidna bo obtičala na mestu, medtem ko boš ti izginila za vogalom.« Njegove besede so na mojo dušo legle kot mlada sivka in kanček upanja je zopet posvetlil v notranjost.
»Res?« ga upajoče vprašam in se vležem na vlažno zemljo, roke pa široko razprem v znak premirja nebu. »Mini« mu strogo ukažem, vendar je moja moč zanemarljiva v primerjavi z velikostjo njegove. »Takoj!« poskusim še enkrat, a namesto odgovora slišim le posmehljivi glas mojega ne premikajočega se prijatelja.
»Pot od bolečine do vogala moraš prehoditi. Ravno zato mene bolečina nikoli ne zapusti, temveč kar naprej občutim žalost zapuščanja.«
Pogled mi z neba preide na drevo in čute mi kar naenkrat prevzame sočutje. Vstanem in se sprehodim do novega zaveznika. Vstavim se pred njim ter se rahlo dotaknem njegove zgubane kože, ki prekriva celotno površino debla. Na prstnih blazinicah občutim njegovo toplo bližino in hvaležnost te spontane geste.
»Hvala« razneženo odgovori na besede mojih dotikov. Čutim, kako se njegovo srce počasi odpira kot knjiga najlepših poezij. Tako postojiva še nekaj trenutkov, nato pa se rahlo nerodno obrnem ter zopet naslonim nanj. Misli, ki so še pred nekaj časa tekmovale med seboj, katera me bo prej pahnila čez rob, zdaj prestrašeno potihnejo pod močnejšim glasom notranjosti: »Kako naprej?«
Tovariš mi tokrat ni pomagal z odgovorom, zato sem bila na milost in nemilost odločitve prepuščena sama sebi.
»Po poti« je odločno spregovorilo srce in moj um se je odločil slediti.
Še zadnjič sem se zazrla v jesen, ki je pod masko pastelnih barv in toplote, skrivala svoj zajedalski obraz, ki je počasi prekrival naravo. Listje je še naprej odhajalo, drevesa pa so se še zmeraj bala golih vej, bičanih s strani hladnega vetra. Tam med njimi je stalo tudi moje drevo in se za razliko od ostalih, smehljalo.
»Minilo bo« mi je izdal skrivnost svojega smehljaja.
Tudi jaz sem se nasmehnila in verjela, da konec prinaša zmago. Še enkrat sem položila dlan na somišljenika in se nato obrnila. Moja pot se je s tem korakom pravkar začela.
Avtor: Tanja Božić
Mentor: Mirjam Šemrov
Šola: Gimnazija Vič Ljubljana
8. ZGODBA
Prašna cesta. Hoja mimo dreves in zaraščenega gozda. Pogled nam prevedri majhna hiša. Sonce je sijalo v streho prekrito s strešniki. Hiša je bila kup preperelega lesa, a kljub temu prijetna. Zrak v hiši je bil pust, zaudarjalo je po plesni in vlagi. V hišici je živel star gospod. Prebival je sam. Žena mu je umrla, potomci so ga zapustili. Hrano si je prideloval z svojim majhnim vrtičkom in svojo kozo. Koza mu je dajala veselje do življenja, ob njej se ni počutil popolnoma osamljen. Po nemirni noči se je stari gospod, kot mu je bilo v navadi odpravil v kolibo, kjer je prebivala njegova koza. Stisne ga pri srcu ob pogledu na ležečo nebogljeno kozo. Ni preživela noči. Starček je planil v jok. Ostal je brez vsega, ni imel več za kaj živeti. Ostala mu je le še stara zaprašena knjiga, ki jo ni še nikoli prebral. Ob vsem dolgčasu je starček planil po knjigi in jo začel brati. Zgodbe so ga navduševale. Vse svoje dneve je preživel ob knjigi. Zgodbe je prebiral znova in znova. Hladnega jutra se je odpravil k reki po vodo. S seboj je vzel tudi knjigo, na katero se je močno navezal. Ob zajemanju vode je knjigo postavil na bližnjo skalo. Zaradi neprevidnosti je knjigo rahlo pahnil. Zletela je v mrzlo reko. Tok jo je začel nesti s sabo. Starčku je knjiga pomenila vse na svetu. Brez premisleka se je pognal za knjigo. Od tistega dne starčka ni več videl nihče. Kdo ve. Morda je knjigo ujel in sedaj z mirnostjo v srcu prebira njene zgodbe. Znova in znova.
AVTOR : Domen Kocjan
MENTOR: Mirjam Šemrov
ŠOLA: Gimnazija Vič
9. ZGODBA: NIKOLI NI PREPOZNO
Sekundni kazalec hitro in brezčutno tiktaka, odmeva od sten prekritih z lesenim opažem. Če dobro prisluhne, sliši oddaljeno šumenje ceste in med vsem tem svoja pljuča, ki se v gnevu sunkovito dvigajo in spuščajo.
Prste zakoplje v neumite lase, ki se na sencih začenjajo redčiti. Najbrž je kriv stres, predpisane ima zeliščne tablete, ki jih ne jemlje.
Najhujše od vseh so ustvarjalne muke.
Kljub težkim časom, ki bi ga morali prisiliti v trdo delo, mu pisanje na rok še vedno vzbuja odpor, ki ga ne more premagati. Tudi neodplačana najemnina za malo luknjo, ki jo zaradi bližine centra pošteno preplača, ni spodbudna. Nič ni razmišljal, ko je iskal stanovanje; dovolj je bilo, da se je ob ogledu zazrl skozi eno okno z razgledom na sijoče mesto, pa je pozabil na zadržke. Ravnanje v afektu ga je drago stalo. Menil je, da je poetičen razgled dobra naložba za prihodnost, nudila naj bi mu neomejene količine pisateljskega navdiha. Očitno se je motil.
»Nikoli se nisem uprl svojim željam,« pomisli in se zazre v prazen list pred seboj. Praznina mu zlovešče utripa v očeh, spravlja ga ob pamet. »Zato! Zato se ne morem prisiliti v ustvarjalnost!« To je glasen, razdražen vzklik. »Zato tudi pri svojih devetindvajsetih ne morem mimo razočaranja staršev, vsakič, ko se ob koncu meseca prikažem pred njunimi vrati.« (Tega ne reče na glas, a želi si, da bi zmogel.) »Zato me tudi ta mala gleda kot da sem izmeček, parazit, ki srka hranilne snovi iz prihodkov najinih staršev. Ona je pa ljuba hčerkica, ki se valja doma po kavču in prigarani denar skrbno zapravlja zaoblekice in litre alkoholne omame. Ob vikendih se vrača domov, kot bi jo povozil traktor, stara dva pa sploh ne vesta.«
Da, nič ni hujšega od ustvarjalnih muk, ki se vedno pojavijo, ko jih najmanj potrebuje. Ko se tisti zlovešči datum s hitrostjo približuje kot drveč tovorni vlak, on pa lahko samo opazuje.
Vstane in se zazre skozi tisto svoje eno okno z razgledom, zaradi katerega vsak mesec izgublja lase. Mesto se mu tisti večer še posebej veselo posmehuje v obraz. Hlad stekla, na katerega nasloni glavo, mu prešine senca.
»Pisatelj bi bil, praviš,« mu je, ko jih je štel šestnajst, rekel oče. »Bomo videli, te bo že minilo.«
»Pa misliš, da se od pisanja da živeti? V naši državi? To ni Amerika, sine,« mu je rekel natanko tri leta kasneje. V sencih mu odmeva očetov posmehljiv ton.»Kaj pa boš počel s pisanjem? Ima kakšen namen?« S težkimi dlanmi se udari po žepih pajaca.
»Umetnost ne potrebuje namena,« se spomni svojega glasu. Oče se mršči ob takih domislicah.
»Kaj pa je umetnost? Povej mi, kaj je umetnost v naši državi, ti, ki pri svojih nekaj letih življenja toliko veš? Je umetnost kruh, prihodnost za tvoje otroke? Kdo bo vodil delavnico, ko bom prestar? Tvoja sestra?« Kapljice potu, ujete v prepredenih gubah nad očetovimi očmi, so ga spravljale ob živce skoraj toliko kot njegovo zatopljeno brkljanje po delavnici med najresnejšimi pogovori. Vedel je, da ga posluša samo z enim ušesom. Vedel je, da bi tudi, če bi poslušal, nikoli ne razumel tega, kar mu želi povedati.
Mama, ta pa ga je vedno razumela. Kot mlado dekle je želela postati igralka. Njena teta je bila velika ženska, poznali so jo od Dunaja do Moskve, igrala je vse od Shakespearja do Strindberga in mamo bi lahko predstavila pravim ljudem. A svet je blazno nezanesljiv, in njena teta je bila, tako rekoč blazno zaposlena ženska. Mama je čakala, a nikoli nič od obljub. Zato se je poročila s svojo otroško ljubeznijo in si našla službo kuharice, da bi preskrbela družino. Veliko se smeji, a nikoli ni zares srečna. Ta mala je očkova punčka, z mamo pa ima on posebno vez. Skupaj sta si ogledala toliko predstav, kolikor si jih je bilo mogoče ogledati od njegovega petega leta dalje. In vsakič, ko je publika ob koncu ploskala vsem tistim velikim umetnikom in se je on zazrl vstran, v mamin veseli obraz, je v njenih očeh opazil vodeni odblesksolz.
Zato, če že ne zase, ve, da mu mora uspeti zanjo. Zato, da bo lahko nekoč rekla: »Moj otrok, del mene, je umetnik.« Zato.
V pljučih ga tišči kot bi se dušil z morsko vodo. Rok oddaje se bliža. Raztegne noge; samo dvanajst korakov potrebuje, da obhodi prostor. Pri tem kot otrok, ob eni od čudaških iger, z roko drsi po lesenem opažu. Zven lastnih korakov v tej prazni sobi je nevzdržen. Pogreša študentska leta, takrat je vsaj imel kaj početi. Tisti, s katerimi se je šel trapaste pivske igre, sedaj svojim malčkom berejo pravljice za lahko noč. On pa nebogljeno drsi ob lesenem opažu. Samo črke so, samo črke, pa vendar jih je tako težko urediti v smiselne besedne zveze, ki se s svojim pomenom dotikajo človeške duše. Naj bi se, načeloma.
Iz skodelice z zasušenim robom srkne požirek postane kave. Saj je vseeno. Rad se pretvarja, da mu je vseeno. Da je vse popolnoma v redu. Njegova družina to počne že leta.
Ušesa mu razpara predirno brenčanje telefona. Požirek kave se mu s sunkom zatakne v grlu, skodelica, v paniki površno odložena na rob mize, pade in se s treskom razleti po tleh. Beli koščki porcelana frčijo naokoli, rjav kavni madež se vpija v preprogo, telefon še kar vztrajno brenči.
»Prosim?« Zarenči in slušalko prisloni k ušesu.
»Živjo.« Tak glas sodi samo k obrazu, prepredenemu z gubami.
»Zakaj pa … ob tej uri?« Živčno se odkašlja. Ozračje je naelektreno, kot bi zrak napolnil strupen plin.
»Mama … je odšla … proč,« pretreseno izdavi glas.
»Kaj?«
»Pobrala je kovčke in rekla, da ne more več tako živeti … da si zasluži tisto, kar ji pripada,« ga prekine oče. Zveni kot bi še zdaj ne mogel verjeti.
»Je odšla k … « V grlu ima cmok, stopala ga ščemijo, ker stoji med črepinjami.
»Da. Na Dunaj,« tiho pripomni.
»In je kar odšla, po vseh teh letih?« Srce mu razbija. Ve, da bi moral čutiti šok, žalost, jezo, a … je ne. Nasprotno. Kot bi prvič v življenju zadihal. Kot da bi slekel jekleni oklep.
»Pa sploh pride nazaj?« vpraša s skrivnostnim smehljajem.
»Ne vem,« odvrne oče. »Rekla je, da bo poslala razglednico.«
Eva Stražar
Mentor: prof. Nataša Konc Lorenzutti
Gimnazija Nova Gorica, Dramsko-Gledališka smer
10. ZGODBA
Na svetu obstaja tisoč odtenkov rjave. Kaj res? Če so, zakaj jih potem ne vidimo? Pa bi moralo biti prav vse vidno našim očem, samo zato, da bi obstajalo? Niti slučajno! Obstaja tako prvi, alfa odtenek, kot tudi zadnji, omega. Težava je le v omejeni percepciji človekovih čutov. Podobno kot ne moremo zaznati ultrazvočnih signalov, ki netopirjem omogočajo orientacijo v jami. Saj tudi časa v obliki, kot si jo je zamislil Einstein ne moremo vsi dojeti! Preveč je pač preveč.
Samo pomislite, kako bi se potem počutili, če bi lahko dojemali vse te vonje, vse te barvne nianse, vse te zvočne višine … Bili bi kot človek, ki zna brati misli – vsa doživetja, vsi dražljaji iz okolja bi se nam kot misli drugih ljudi neusmiljeno podili po možganih ves čas. Si predstavljate kako zelo naporno bi bilo to? Na nek način je lahko naša omejenost tudi zaščita.
Kljub vsemu pa sama verjamem, da obstaja tisoči odtenek rjave. Zakaj? No, mogoče zato, ker vsak človek predstavlja svoj odtenek neke barve. Zato, ker sem tisoči odtenek rjave jaz … Kdo sem jaz? Sem Laura Solar, hči Janeza in Maje, sestra Jona, vnukinja Alojzije in Jožefa, Katarine in Jakoba. Jaz sem »rjavka« in to je moja zgodba. Povedala vam bom, kako sem postala košček družine Rjavih …
Mama je vedno govorila, da so v prvih tednih po mojem rojstvu najbolj do izraza prišle moje temno rjave oči. V njih se je še do danes ohranil globoki ton barve 70% čokolade. Okrog zenice malo svetlejša, ob robu pa neizprosno temna rjava. Oči naj bi imela tako velike, da jih je oče krstil za »sokolje«. Prav moje oči so se mi vedno zdele najlepši del mojega obraza, zdelo se mi je, da kar same od sebe privlačijo pogled, kot pikado puščice.
Nikoli ni nihče imel takih oči kot jaz. Mama je imela modro – sive, oče lešnikovo rjave, brat pa nekakšno mešanico prvih dveh. To je kmalu preraslo v družinsko šalo o podtaknjencu. Skozi leta, ko se je oblikovala moja osebnost, so se pokazale še druge, značajske razlike, ki so me ločevale od moje družine. Če sem iskrena, sem se večino svojega otroštva počutila kot vrabček med golobi …
Še dobro, da sem imela ob sebi Glorijo, svojo najboljšo prijateljico. Spoznala sem jo v prvem razredu. Šolo sem sovražila že od svojega prvega dne, od prvega prekoračenega šolskega praga dalje – najprej sicer brez kakega posebnega razloga (to je prišlo na vrsto kasneje), le zaradi občutka tesnobe, ki me je objel vsakič, ko sem stopila v ogromno bledo zeleno stavbo baročnega videza (arhitekt, ki mu je bilo zaupano oblikovanje, je bil očitno trčen na barok).
Na prvi šolski dan sem tako vsa žalostna in zmedena iskala prosto klop. Ozirala sem se po učilnici, a so bili vsi stoli že zasedeni. Z vsakega sedeža je bingljal par nog. Zdelo se je, kot da so se odgovorni zmotili pri štetju učencev in so zato v učilnico dali en stol premalo. Medtem, ko me je vedno bolj grabila panika, sem od nekje zaslišala tapkanje po lesu. Stol. Od nekje se je pojavil prazen stol na drugi strani učilnice, poleg deklice s pšenično kito. Opazila je mojo zadrego in me s tapkanjem dlani po stolu povabila naj prisedem.
»Živjo, jaz sem Glorija,«me je pozdravila.
»Laura,« sem odgovorila plašno.
V tem trenutku se je začela plesti močna vez, ki je močno oblikovala preostanek najinih življenj …
Pravijo, da se človek oblikuje skozi odnose. Brez njih bi bil kot drevo brez listov. Oropan Življenja in vsega lepega. Na svetu je mogočih veliko odnosov: odnos starš – otrok, odnos mož – žena, stari starš – vnuk, prijateljski odnos … No, za nobenega ne morem povedati kaj preveč določenega, saj sem se večino življenja trudila rešiti svoje zakomplicirane odnose. Blestela sem le v enem – prijateljstvu. Ker mi je omogočilo, da sem preživela. Preživeti pa sem morala marsikaj. Od težav s samopodobo in zanemarjanja staršev (težavni brat si pač zasluži več pozornosti, kaj ne?) do poznejših fiaskov in polomov.
Prijateljstvo je bilo nekaj posebnega že od samega začetka. Jaz sem bila tipični introvertiranec, ona tipični ekstrovertiranec. Skupaj sva tvorili popolno celoto. Ona je bila zelo eksplozivna, pokazala je, kdaj jo je kaj razjezilo ali razveselilo. Jaz sem bila v primerjavi z njo kdaj še preveč umirjena, včasih sem namenoma v sebi zadržala jezo, da ne bi prizadela drugih. Dobili sva torej odlično prijateljico od katere se lahko veliko naučiva.
Naslednjih nekaj let sva se skupaj igrali s copati v jutranjem varstvu. Imeli sva le nekaj parov čevljev in copat in ogromno domišljije. Kako preprosto je še bilo takrat! Z nekaj skromnimi predmeti sva ustvarili igro, ki naju je zaposlovala ure in ure, dneve in dneve. Copati so bili otroci, čevlji pa starši. Imeli so sicer kar običajno življenje. Starši so hodili v službo, otroci v šolo. V najini domišljiji so čevlji in copati živeli pravo človeško življenje, celo govoriti so znali. Ko sva se igre naveličali oz. sva že malo zrasli, so se copati preoblikovali v indijanske bojevnice.
V prvih nekaj letih je to prijateljstvo cvetelo, da bolj ne bi moglo. Bilo je kot roža, ki se počasi odpira v vsej svoji lepoti in veličastnosti. Postali sva si tako blizu kot sta si blizu kazalec in sredinec. Bili sva si kot sestri. Vse je prešlo v skupno rabo, delili sva si tako tablico čokolade, majice, revije s posterji najljubših skupin, kot tudi na pogled na svet. Najino prijateljstvo sva imeli za idealno, nikoli se nisva skregali, pa tudi pričakovali nisva, da se bo to kdaj zgodilo.
Dokler … dokler ni na obisk prišla slavna puberteta. Še sama ne vem, kaj točno se je spremenilo – morda sva se spremenili midve, morda je bilo tako pač namenjeno, kdo ve? Počasi sva se začeli oddaljevati druga od druge.
Če bi zdaj morala pokazati na šibki člen, ki je poskrbel, da se je veriga pretrgala, potem ne vem, kateri člen bi pokazala. Dejstvo je, da ni šlo le za eno veliko razpoko, ne, šlo je za razpoke, praske, več majhnih odrgnin, ki so z leti počasi in vztrajno uničevale člen, dokler ni bilo prepozno. Člen se je razpočil, veriga se je pretrgala. Poti nazaj ni bilo.
Z grozo sem opazovala, kako je kovinsko zažvenketalo, ko sta dva ločena dela verige v počasnem posnetku padala na tla. Se mi je samo zdelo, ali pa se je počasni posnetek res dogajal le v moji glavi? Vse, kar mi je bilo v tistem trenutku jasno, je bilo to, da sem izgubljala nekoga, ki je poslušal vsako mojo pritožbo, poznal vsa moja razočaranja, nekoga ki … nekoga, ki je razumel. In to se je dogajalo proti moji volji. A sem bila preveč zmedena, da bi karkoli naredila …
»Ojla!«
»Živjo, Laura.«
Bilo je v osmem razredu, kmalu po zimskih počitnicah. Ravno sem v svojo garderobno omarico zlagala svoje stvari, ko je predme skočila Glorija. Nekaj na njej je bilo drugačnega kot pred počitnicami.
»Vau, Glorija, sem mi samo zdi, ali si shujšala?«
»Ah, kje pa, sej vidš, da mam še zmeri kolobarje okol trebuha, pa debela stegna.«
To zadnje seveda ni bilo res, Glorija je bila že od nekdaj vitka, med počitnicami pa je temu pridevniku dodala še zelo. Nisem bila čisto prepričana, kako naj se odzovem na to njeno samokritiko, ki več kot očitno ni imela nobene trdne podlage.
»Ah, kje pa! Glori, ti si najvitkejša punca, kar jih poznam!« Premerila me je s svojim žalostnim pogledom, potem pa rekla: »LauLau, ne laži mi!«
To je rekla s tako ihto,da sem se presenečeno odmaknila od nje za nekaj korakov. Takrat seveda še nisem razumela, da se moja prijateljica spopada s težko boleznijo, katere ime sem že pozabila, vem le, da se je ime začelo na črko b ali a ali nekaj podobnega. Bila sem še otrok in seveda tudi nisem vedela, kako naj ravnam, saj cele situacije niti razumela nisem prav dobro. Vsakič, ko mi je Glorija tako povedala za svoje težave (najprej obilno prenajedanje, potem pa školjka ali pretirano športanje), sem ji tako s kar malo očitajočim tonom v glasu rekla, naj že za božjo voljo neha s tem.
Nisem vedela, kako težko ji je moralo biti, ko se je znašla v tem začaranem krogu … Vem pa, da je bilo tudi zame težko. Težko, ker nisem vedela, kako naj ji pomagam. Težko, ker nisem vedela, kako se je vse to začelo in kje se bo končalo. Težko, ker je to povzročilo, da se je Glorija zaprla vase in mi ni več toliko zaupala kot včasih. Težko. Bila sem le otrok. In otroci ne bi smeli prevzemati nalog odraslih.
Ob približno istem času sta se moja starša razšla. Oče je imel ljubico. Razdrl pa je že svoj tretji zakon. Kar tako, ker ni bil pripravljen prevzeti krivde nase. Z mamo sta menda že tri mesece obiskovala zakonskega svetovalca, a vedno, ko so prišli do nekega problema, se je on obrnil in odkorakal. Toliko o sodelovanju.
Vedno je skrbel le za svojo rit! Ko sem se rodila jaz, je menda šest tednov spal na kavču. Potem pa se je, ker je pričakoval, da bosta z mamo intimna, spet vrnil v spalnico. Kadar sem jokala, me ni nikoli vzel k sebi, da bi me potolažil, vedno je to morala narediti mama. Večino dni je preživel zleknjen na kavču ali za računalnikom (izkazalo se je, da je imel že eno leto razmerje z neko S@rčika23z Godwarsa).
Vse to mi je povedala mama, oče, ki se je izkazal za odličnega manipulatorja, je stvari seveda prikazal malo drugače. Nikoli ni hotel priznati svojega deleža krivde pri ločitvi. Vzel nam je avto, ki sta ga z mamo kupila s skupnim denarjem in ga podaril svoji novi ljubici. Po vsem, kar je zakuhal, je pričakoval, da bo še vedno vse po starem, da bom jaz njegova pridna in ubogljiva hčerkica, ki bo od silne ljubezni kar nekako spregledala vse njegove napake in ga bo še naprej gledala kot da bi bil zlato tele.
Zelo se je zmotil, če je to pričakoval, kajti jaz sem, čeprav mi je bilo ob tem neznansko hudo, naenkrat sprevidela, kako zelo zaslepljena sem bila od njegove ljubezni vsa ta leta. Izrečenih je bilo mnogo grdih besed, ki so me globoko prizadele. Z očetom sem prekinila vse stike. Jon je imel takrat, ko se je ves ta tornado začel, star komaj pet let in pol. Ker je bila mama vsa v razsulu, sem se čutila dolžno, da jaz poskrbim zanj. Nisem hotela, da bi čutil vse, kar sem morala čutiti jaz. Vsak svoj prosti trenutek sem zato posvetila njemu. Otroci ne bi smeli prevzemati nalog odraslih.
Po očetovem odhodu je imela mama več partnerjev, ki so se vsi izkazali za popolne tepce. Z nobenim ni imela razmerja, ki bi trajalo več kot dva meseca. Moje srce se je vse bolj zapiralo zaradi sranja, ki ga je povzročil Janez (tako sem ga začela klicati) in zaradi maminih nesposobnih partnerjev. Mislila sem si, da nima smisla biti z nekom v zvezi, če pa se vse to slej ali prej konča. Poleg tega pa so moški navadni egoistični prašiči, ki jim je mar le za lastno udobje.
V času, ko so si vrstniki in vrstnice že nabirali prve izkušnje, sem jaz samevala v svoji bolečini, ki me je ukleščila v leden pokrov nezaupanja in odpora do zvez. Glorija je bila v čistem nasprotju z mano predana iskalka ljubezni. Vse odkar ji je pred tremi leti umrl njen ljubljeni oče, ga je močno pogrešala. Mislim, da je v resnici v fantih iskala svojega predragega očka, ki jo je tako nepričakovano zapustil, ko se mu je ponesrečil spust z gore. Glorija ga ni nikoli nehala pogrešati, saj je bila nanj močno navezana.
»Naj ti predstavim mojega novega fanta,Tima,« je rekla nekega sončnega majskega dne.
Ta »fant« se je izkazal za njenega soseda in inštruktorja kemije. Bil je leto starejši od nje. Na prvi pogled je zgledal prav srčkano s tistimi jamicami v ličkih. Vendar pa to še ni pomenilo, da sem se strinjala z njeno izbiro. Spraševala sem se, kje za boga se skriva stara Glorija, ki mi je še pred dobrim mesecem pritrjevala, da so moški res nevredni našega zaupanja, ker ne spoštujejo dovolj žensk. Kaj se je zgodilo, da je naenkrat spremenila?
Saj res, srečala je njega. Naenkrat sem se počutila zelo ogroženo. Tale tip mi že ne bo odvzel moje prijateljice! Bilo je grozno, mislila sem, da bo Glorija zdaj name čisto pozabila. Na vse najine movienighte in shoping day-e. Priznati sem si morala, da je bila ob njem res bolj srečna.
V isti sapi sem čutila tudi nemalo ljubosumja, ker sama nisem bila zmožna tako preprosto ljubiti nekoga, kot je to storila ona. Zavidala sem ji tudi njeno vitko postavo, saj sem bila sama malce zaobljenejša, čeprav še zdaleč ne debela, ampak saj vsi vemo, kako samokritični smo najstniki.
Namesto, da bi popoldneve preživljali pod kakim drevesom in brali knjigi, sta se odpeljala na »inštrukcije« v Piran itd. Ko sem se že skoraj sprijaznila s tem, da tako pač bo, sem nekega dne po šoli za šolsko kolesarnico opazila skodrane karamelne lase. Od kje so mi že znani? Saj res! To je bil Grega, Glorijin novi znanec, ki ga je menda spoznala na neki zabavi.
Najprej sem že mislila odkorakati v drugo smer in se odpraviti proti domu, potem pa je mojo pozornost pritegnil rjavkast zavojček, ki so si ga podajali med sabo. Ja, podajali, bilo jih je sedem ali osem. Kmalu sem med njimi opazila še eno znano osebo. Bila je … Glorija! Posvetilo se mi je, da tisti zavojček ni navadna cigareta – od navadne cigarete se pač ne smeješ kar v tri krasne! Pomislila sem, da moram zavarovati Glorijo, da ne bo padla še globlje v jamo. Zato sem korake preusmerila proti betonski zaplati za šolsko kolesarnico.
»Glorija, kaj pa počneš?!« sem vsa zgrožena zavpila.
»Pa dej, umir se, a bi še ti en dim?« me je vprašal mozoljavi črnolasec iz višjega razreda.
»Glorija, ne delaj tega, prosim!«
Glorija me je pogledala, za trenutek se je ustavila v svojem gibu, mozoljavi črnolasec ji je podal karkoli že je bil zavojček. V njenih očeh sta se zrcalili bolečina in zmeda.
»Glorija, ne! Prosim ne delaj tega, pomisli na vse, ki te imajo radi! Pomisli name … pomisli na … na Tima …«
Glorija je bila v primežu te bande, zato je le sprejela ponujeni zavojček. Vseeno pa mi ni ušlo, da so ji moje besede zvabile solze v oči.
»Pa kva ti tle težiš!«
Od nekje se je prikazal visok fant s skejterskimi hlačami in kapuco, potegnjeno čez glavo. Iz žepa puloverja je potegnil nož in ga nameril naravnost v srce. Začutila sem, kako mi je rdeča tekočina začela močiti mojo najljubšo svetlomodro majico z naborki.
»Laura, neeeeeeeeeeeeee!«
Glorijin glas se je komaj prebil do mene, saj me je obdajala bela koprena, ki se je pričenjala gostiti. Iz avta, ki je bil parkiran zraven skupinice, je udarjala glasna muzika. Med padanjem na tla sem uspela ujeti nekaj vrstic.
… And if I only could
Make a deal with God
And get Him to swap our places…
Placebo, sem pomislila. To je bila moja najljubša skupina zadnjih nekaj mesecev. Kako klišejsko, da sem v zadnjih trenutkih svojega življenja slišala ravno svojo najljubšo pesem, ne? Skupinica se je tačas že strahopetno razšla, ostali sva le Glorija in jaz.
Glorija je podprla mojo glavo in med hlipanjem izdavila: »Prosim ne umri.« Ne vem, kaj me je spodbudilo k temu, da sem ji odgovorila: »Ampak Glorija, mrtva sem bila že veliko časa.«
Ko sem to izrekla, sem začutila, da je res. Naenkrat sem začutila občutek silne sprejetosti in miru. Občutka, ki ju nisem poznala nikoli prej in po katerih sem hrepenela vse življenje. Zavedla sem se, da mi je bilo namenjeno umreti. Že od nekdaj. Glorija je bila najbolj pripravljena preživeti v tem svetu, ona je bila tista, ki je preživela tudi najhujše udarce usode. Ona je bila tista, ki je ljubila ljudi še naprej, čeprav so jo velikokrat prizadeli. Močnejši preživi. Izdihnila sem ravno v trenutku, ko se je izza vogala zaslišalo tuljenje sirene rešilnega vozila.
Zbudila sem se na nekem travniku, ki me je močno spominjal na hrib, na katerega smo se tolikokrat sprehodili z mamo in Jonom. Sonce mi je grelo obraz. Ptički so sladko žvrgoleli mile napeve, ki jih nisem slišala še nikoli prej. Ozrla sem se naokoli in opazila nekaj nenavadnega. Debla dreves, zemlja in gozdni prebivalci so se mi razkrili v tisočih odtenkih barv. Deblo nekega hrasta je bilo oblečeno v sto in en odtenek rjave. Od bež do čokoladne rjave. Od nekje se je pojavila ženska, oblečena v platneno obleko.
Bila je bosa. V laseh sta se svetili dve kukavičji peresi. »Posdrafljena,«je rekla z rahlim tujim naglasom, ki mu ni bilo mogoče določiti izvora. Spominjala me je na Indijanko, na točno tako osebo, kot sem si jo zamišljala, ko sva se z Glorijo igrali s copati.
»Ti res obstajaš?« sem jo presenečeno vprašala.
»Sefeda, obstajala sem ves ta čas. Šakala sem, da se srešava.«
»Kdo pa si? Mislim razen tega, da si bitje iz moje zmešane domišljije?«
Preslišala je posmehljivi ton v mojem glasu in mi prijazno odgovorila. »Mi,« pokazala je na Indijanske ljudi na robu jase, »smo ljudje plemena Rjavih. Obstajamo, le da nas ne morete videti, ne ko ste ujeti f telo. Sefeda to ne velja za bolj dojemljive otroke. Ko si bila še majhna si tako nehote že fstopila f naš sfet.«
»Aha, že razumem, za kaj gre. Tole so samo sanje, iz katerih se bom kmalu zbudila, ker se mi verjetno že mudi v šolo.«
»Ne boš šla več v šolo, ljubica.«
Preden bi utegnila kakorkoli ugovarjati, se nama je pridružil starejši moški, očitno poglavar tega plemena. »Pozdravljena med nami, Sokolje oko.«
Podal mi je roko, jaz pa sem se zavedla, kaj vse to pomeni. Nikoli več ne bom videla svojih bližnjih.
»Seveda jih boš lahko videla, le oni ne bodo mogli videti tebe,« je odgovoril poglavar na moje neodgovorjeno vprašanje.
»Kdo sploh ste?!« sem vprašala razdraženo.
»Smo pleme iz klana Rjavih, dodeljena nam je skrb za zemljo in gozdove na tem področju. Vsakemu od nas je dodeljeno določeno drevo, s katerim se stopimo v eno in skrbimo zanj od začetka do konca.«
»Lahko kdaj zapustimo svoje drevo?«
»Občasno, da naredimo obhod po gozdu ali pa recimo na kresno noč.«
»Pridi, Sokolje oko, tvoj čas je prišel.«
Dodelili so mi točno tisti hrast, ki sem ga prej opazovala. Postala sem del plemena Rjavih. Končno sem se počutila kot nenadomestljivi del nečesa. Počutila sem se ljubljeno. In občutek je bil božanski.
Glorija se je po tem dogodku streznila, poiskala si je dobrega terapevta, ki jo je ozdravil prehranskih motenj. Čez nekaj desetletij sta se s Timom poročila. Ljubezen med njima je bila to, čemur nekateri pravijo prava ljubezen. Veliko sta se kregala, a sta se tudi zelo ljubila. Vse to vem, ker sem ju videla, kako sta se sprehajala mimo hrasta s sto in enim barvnim odtenkom.
Klara Rus, 2. b, Gimnazija Poljane, Ljubljana
Mentorica: Alenka Arbiter
11. ZGODBA
Kaj je moj namen? Čemu sem tu? Kaj mi je dano doživeti, spoznati? Kaj si želim, o čem sanjam? Čemu pero in papir?
To so vprašanja, ki se mi postavljajo že od samega začetka mojega zavedanja. Pisanje, knjige, poetika..vse to me spremlja že od vedno. Začelo se je že v zgodnjih otroških letih, ko sem svoje poletne dni preživljala na podeželju pri starih starših. Travniki, polja, potoček, gozd takoj za hišo kokošnjaka, čebele, metulji, mravljice. Ves svet okoli mene, vsa narava – vse to sem ljubila. Ko se tako spominjam za nazaj, si v glavi še vedno živo predstavljam. Dali so mi voščenke in kos papirja – na, riši! Jaz pa sem se pozabavala in ob prijetnih toplih sončnih dnevih, ko je sonce že zahajalo in ko so že vsi odhajali noter na večerjo, napisala – pesem. Pesem o ptici, ki je letela visoko nad oblaki, visoko, visoko..letala je čez polja in doline, čez prostrana morja in poznala je ves svet, vsak kotiček, vse oddaljene svetove. Letela je nad oblaki, do vesolja in še dlje in – bila je svobodna. Želela sem si biti kot ona, sanjala sem, da bom nekoč kot ta ptica poletela in živela svobodno, brez spon, brez česarkoli, le letela..
Tako se je moja pot nadaljevala. Vedno sem potrebovala nekaj, kar me je osvobajalo, prostor, kamor sem se zatekla. Kjer sem bila lahko jaz le jaz in nihče drug. Toda sčasoma sem pozabila na to.
Ko sem prišla v osnovnošolska in kasneje oz. sedaj srednješolska leta, mi mnogokrat ni bilo lahko. To je čas, ko se človek išče, spoznava in je večkrat zmeden. Želi si razumeti svet okoli njega in velikokrat v stvareh, ki jih počnejo odrasli ne vidi smisla in pomena. Sprašuje se, zakaj je družba taka, zakaj ne sprejema drugačnosti. Zakaj se svet vrti, tako kot se vrti in zakaj se ne vrti drugače. Zakaj je človek hudoben, od kod izhaja jeza, pohlep, sovraštvo? Zakaj onesnažujemo okolje, zakaj pobija živali in rastline? Kako rešiti globalne probleme?
Kako živeti po svoje, kako sanjati in s kom sanje deliti, če te nihče ne razumeti in te nihče ne poizkuša te razumeti? To so tisti trenutki, tisti tihi trenutki, ko sediš sam v tišini in gledaš predse. Kar naenkrat zopet vzameš v roke kos papirja in pisalo, ter začneš pisati. Le pišeš. In takrat začnejo peti strune poezije, takrat beseda postane tvoj najboljši prijatelj. Tvoj pomočnik, tvoj psiholog, filozof, tvoj odrešitelj. Takrat zopet postaneš svoboden. Sediš v tišini in poslušaš petje svoje duše.
Na vprašanje, zakaj pišem, ne poznam odgovora. Pišem, tako kot diham. Ker to potrebujem. Kot riba potrebuje vodo, kot ptica potrebuje veter pod perutmi. Ker me to osrečuje in si nikakor ne predstavljam življenja brez tega. Ker grem v naravo, in poslušam petje ptic in šumenje listov in gledam v višave in sence dreves, ki poplesavajo v vetru in tvorijo pravo simfonijo. Pišem, ker me stvari okoli mene fascinirajo, in moram o tem pisati. Ker pogledam v nebo in čutim, da živim. Ker čutim potrebo, da moram o tem pisati.
Pisanje zame ni le občutje, velikokrat je tudi spoznanje. Mnogokrat poizkušam nekaj razumeti in takrat pišem. Velikokrat pridejo na dan tudi stvari, za katere nisem vedela, da obstajajo v majhnih kotičkih mojih misli. Ker se dogajajo v svetu krivice, in čutim da moram o tem pisati. Ker mora v današnjem svetu človek mnogokrat biti tiho, da ohrani živo kožo. Velikokrat ne morem svobodno izražati svojih misli in občutij, ker me nihče ne razume. Takrat pišem. Tako postane papir človekov največji zaupnik in tisti, ki te najbolje pozna. To je tudi način, da človek najbolje spozna samega sebe, saj se poglobi in plava s tokom, ki mu ga narekuje srce in ne s tokom družbe in ”mainstreama”.
In velikokrat, ko se prepuščam domišljiji in mislim, se spomnim nečesa, kar je nekdo nekoč rekel: ”Domišljija je začetek ustvarjanja. Domišljaš si, kar si želiš, želiš si, kar si domišljaš in nazadnje ustvariš, kar hočeš. ”
Smisel življenja vidim v ustvarjanju in v ustvarjanju je brezmejno zadoščenje. Kajti, kot je rekel Camus: ”Ustvarjati, to pomeni dvakrat živeti.” Pisanje je zame torej iskanje spoznanj, blodnja v neznani svet, kjer iščem in poizkušam s pisanjem najti in živeti svoje sanje. Zato pišem, ker živim in živim, ker pišem.
Avtorica: Claudia Cvetkovič
Mentorica: Nataša Kozelj, prof.
Naziv šole: Gimnazija Jesenice
