Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo, izobraževanje razpisuje Nagradni literarni natečaj (v obliki pesmi in poezije) na temo MISEL in sicer v obdobju od 18.08. do 30.11.2025.
Več o natečaju si preberite TU.
1. prispevek, Misel, Ksenija Šešerko, odrasla oseba
Včasih trešči vate kot strela
in naelektri sive celice.
Pusti te v krču
in za hip zamegli razum.
Včasih pride počasi,
se prihuljeno plazi,
se te oklene
in te ne izpusti.
Rije v globino kot lesni črv,
globoko in še globlje.
Pušča umazanijo,
zastira sonce v tvoji duši,
kot pajek plete megličaste mreže.
Ko misliš, da si jo končno iztrebil,
se potuhne in preži ter čaka,
čaka na novo priložnost.
Včasih se te dotakne kot krhko metuljevo krilo,
zatrepeta za hipec
in odleti drugam.
Včasih te objame kot nežna sapa
in ovije z najnežnejšo svilo.
Zavonjaš dišeče livade,
vdihavaš svežino gozda,
slišiš čarobno pesem potoka.
Čutiš toplino objema in sladkost poljuba.
Takrat se je okleneš in upaš,
da bo večno s teboj.
2. Še ena neprespana noč, Barbara Kopač, odrasla oseba
Spet ne morem zaspati. Čaka me torej še ena neprespana noč. Zavzdihnem, odmaknem odejo ter zapustim udobje tople postelje. V resnici mi ni kaj dosti do spanja. Vedno sem bila mnenja, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljali v postelji. Vsake toliko bi mi pa ura ali dve spanja najbrž vseeno koristili.
Ne čutim potrebe, da bi se dodobra naspala, že dve uri na noč sta zame povsem dovolj. Zdaj pa je bilo noči brez trenutka počitka že kar nekaj. Počasi me začenja skrbeti, ali bom sploh še zmožna zatisniti oči. Utrujenosti sicer ne čutim, telo je polno energije, kot vselej doslej.
Pa vendar ne more delovati brez spanca, vsaj občasnega.
Ko odprem balkonska vrata, moj obraz poboža nežen poletni vetrič.
Kljub temu, da smo že krepko zakorakali v jesen, so temperature iz dneva v dan višje. Najbrž se želi vreme oddolžiti za skopo poletje, ki je bilo zaradi obilice dežja, hladnega vetra in prepogostih neviht v resnici precej novembrsko.
Zaradi blagodejnega vpliva nočnega zraka se misli v moji glavi še posebej razbohotijo. Že tako naj bi, glede na nedavne raziskave, ženske v povprečju vzgojile kar 70.000 misli na dan, pri čemer naj bi bilo kar 90 % teh misli ponavljajočih se – pomeni, da dame rade premlevamo pravkar storjeno, rečeno, zamišljeno. In se tako nekako ves čas vrtimo v začaranem krogu.
Pa vendar se večina možganov, tako ženskih kot moških, vsaj ponoči malce umiri, medtem ko so moji ves čas v pogonu. Nič čudnega, da sem še posebej analitična, ko pa so možgani vseskozi dejavni. Počutim se kot stroj, ki se vsake toliko za trenutek ugasne, da si napolni baterije, po kratkem premoru pa že drvi naprej, ne da bi se obremenjeval s tem, kdaj bo imel priložnost za naslednje polnjenje baterij.
Spet se tako globoko zatopim v lastne misli o … No, o mislih, da me netopir, ki je vnovič na svojem rednem obhodu in se v tistem trenutku giba v neposredni bližini mojih oči, silno prestraši. Popolnoma budna se odpravim nazaj v svoje sobane, v glavi pa že sestavljam urnik za naslednjih nekaj ur.
Sama pred sončnim vzhodom v resnici opravim več kot marsikdo v celem dnevu. To je prednost tega, da ne potrebujem veliko spanca, saj sem skoraj vseh 24 ur lahko izredno učinkovita. Najbrž pa ima dolgoročno to tudi kakšne negativne posledice. Najbrž. Teh zaenkrat še nisem zaznala.
Tokrat sem se odločila, da to nočno učinkovitost prelijem v analizo stroškovnika, ki na mizah naše delovne skupine čaka že nekaj časa. Kaj, ko pa je toliko pomembnejših vsebinskih popravkov, ki si nedvomno zaslužijo našo popolno pozornost in prednostno obravnavo. A tudi ta ekonomski vidik je treba pokriti, čemur bo očitno namenjen dananšnji del noči pred zoro.
Že pri tretjem razdelku pa se moje misli preusmerijo drugam. Prsti vešče tipkajo izsledke analize, oči rutinsko spremljajo zapisano, misli pa medtem uberejo povsem drugo pot.
Le kako se bo izšlo s potovanjem? Sestavila sem natančen načrt, seveda pa se ga nihče ni držal. Ona bi morala zapolniti vrzeli v načrtu za drugi in četrti dan, on bi moral poskrbeti za nemoten potek sestankovanj tretjega dne, ostali pa … Ostalih raje ne vpletam v tovrstne strategije, saj imam občutek, da je že to, da si za pot pripravijo osebne dokumente, včasih prezahtevna naloga.
Presneto, kaj pa ostali papirji? Misli takoj poletijo k poslovni dokumentaciji, ki smo jo morali že pred časom predložiti. Seveda sem bila za poslednje podrobnosti zadolžena jaz – v resnici sem zadolžila samo sebe, saj edino sebi zaupam. Prepogosto sem namreč že doživela, da smo se v zadnjih trenutkih lovili in iskali stvari, ki bi morale biti oddane že tedne poprej.
Tovrstnih miselnih preskokov sem vajena. Tako je vsak dan, vsako noč, tako je že od nekdaj.
Tok mojih misli se nikdar ne ustavi, niti za trenutek. V moji glavi se tako dnevno poraja najmanj 150.000 misli, če ne več. Pogosto so te celo tako prepletene, da namesto 50 misli na minuto, kar naj bi bilo nekakšno žensko povprečje, v tistih 60 sekundah nedvomno vzgojim vsaj 250 misli, povečini večstopenjskih.
Sama v tem ne vidim izziva. Storila bi namreč vse, da le ne bi razmišljala … O tistem. Preveč je in pretirano boleče. Če uspem to vsaj še nekaj časa potiskati v ozadje, bom nadvse zadovoljna. Tvorila bi tudi 500 misli na minuto, da bi ga le za trenutek odmislila. Požre mi preveč energije, ki je imam sicer v izobilju, a slednjo raje namenjam stvarem, na katere dejansko lahko vplivam.
Nanj pa ne morem. Na njegovo neodgovorno vedenje in otročjo neodzivnost nimam nikakršnega vpliva. Zakaj bi torej svoje že tako zasedene možgane obremenjevala še s tem?
Ponovno se osredotočim na stroške prihajajočega potovanja. Namestitev je poravnana, poslovne večerje dogovorjene, za prevoz z letališča pa je prav tako poskrbljeno.
Kje pa bo medtem on? Se bo končno sprostil? Bo zakopan v delo? Bo naposled le razmislil o vrnitvi? Ta misel ni bila tako iz trte izvita, saj sva o tem pogosto govorila. Le da sva se tedaj o marsičem strinjala, danes pa je težko najti nekaj, glede česar se najini mnenji ne bi tako fundamentalno razlikovali.
Sem jo obvestila o pravilniku poslovnega oblačenja? Saj se zna izbrano obleči, le občasno so njena oblačila pretirano izzivalna, kar lahko poslovnim partnerjem daje napačen vtis. Morda ne bi bilo slabo, ko bi ponovno prebrala Kodeks oblačenja, ki smo prejeli na nedavni poslovni konferenci. Pa ne smem ga pozabiti opomniti na to, da je čas, da si kupi kakšno dodatno kravato. Vedno nosi tisto v bordo odtenku, ki jo žuli že od svojega maturantskega plesa. Mislim, da pa vendar zasluži dovolj, da si lahko kupi kravato ali dve. Tudi njemu branje Kodeksa najbrž ne bi škodilo.
Pri njem mi je bilo vedno všeč, da je bil enako privlačen, ko si je nadel navadno majico, ali pa, ko je v tridelni obleki, napol uglajeno, napol ‘frajersko’, izstopil iz svojega vozila ene prestižnih znamk. Pa ne govorim (le) o videzu. Seveda je tudi na pogled silno privlačen, a pritegnila me je predvsem njegova surova energija, pristnost, ki vedno kar veje iz njega. Od nekdaj je posedoval poseben magnetizem, ki se mu v resnici ni dalo in ne da upreti. On, za razliko od sodelavca, premore več kot le eno kravato. In vedno se zna obleči okolju primerno. Vedno.
Zvonik v naši vaši zazvoni, ko se mu to zdi primerno. Niti ne ob praznikih ali posebnih obletnicah, nikdar ne pozvoni ob polni uri. Videti je, kot da se vsake toliko prebudi iz omotice, nakar zaslišimo nekaj poskusov pritrkovanja, potem pa vnovič zapade v oglušujočo tišino. Tako je bilo tudi danes. Tokrat se je oglasil ob 7.17, na popolnoma naključen petek v popolnoma običajnem tednu, v enem od jesenskih mesecev. Že drugič v tej noči sem se sunkovito zdrznila. Nisem ga pričakovala.
Počasi se bo prikazalo sonce, čutila sem njegovo močno energijo, čeprav ga skozi jesenske meglice še ni bilo moč videti.
Misli so me vnovič presenetile. Ponovno so mi dokazale, da znajo biti močnejše od moje zavesti. Čeprav sem si prisegla, da o njem ne bom razmišljala, sem tudi to noč vsaj trikrat pomislila nanj. Ne le pomislila nanj, razmišljala sem o njem.
Hitro pospravim razdejanje na mizi v domači pisarni ter vse dokumente lično zložim v tri kupčke. Prvi je namenjen meni, drugi njej, tretji njemu. Četrti kupček, ki ga dodam naknadno, je višji od ostalih treh. Gre namreč za skup vseh pomanjkljivosti, ki jih moramo dopolniti, preden gremo na pot. Kar je že čez 72 ur, mimogrede. Pardon, 74 ur in pol.
Skočim po skodelico kave, da bo tudi današnji Zoom jutru primeren. Vsi trije si, preden sedemo pred računalniške zaslone z namenom sestanka, vedno pripravimo kavo. Ni nujno, da jo tudi spijemo, a gre za nekakšno okrasje, ki na naših spletnih srečanjih ne sme manjkati. To je del naše rutine.
Kot je bil nekdaj on. Tudi on je bil nekdaj del moje rutine. Čeprav je bil vedno vse prej kot rutinski. Pa saj tudi najin odnos ni bil in ni rutinski. Vse drugo, le rutinski, običajen in monoton ne.
Mislim, da bi mi spanec koristil. Še vedno ne čutim utrujenosti, tudi zaspanost me ne preveva. Se mi pa zdi, da bi upočasnjen tok misli stanje vendarle za malenkost izboljšal.
Danes je nov dan, ki mu sledi nova noč. (Ne)prespana? Kdove, kaj me čaka tokrat.
3. Misel, Marinka Golob Pirc, 39 let
Misel je tista,
ki se vedno prva rodi.
Prej kot vse drugo,
ona živi.
Je začetek, je konec,
je vse vmes.
Je napredek, je vojna,
je pot do nebes.
Je misel bogastvo
dano vsem ljudem,
a ostane le moja,
če je nikomur ne povem.
Zvesto me spremlja
skozi korake v dnevu
in me usmerja
k veselju ali h gnevu.
Pogosto me vodi v preteklost,
kjer kaže mi prazno prgišče
in zapravljenih možnosti polno mladost.
Neizprosno sram in krivdo v meni išče.
Spet drugič mi riše podobe preroške,
v oči groze bodoče strmi,
me s strahom do vrha napolni,
od gorja mi drhtijo dlani.
Takrat jo odločno k sebi pokličem.
Bodi tukaj in zdaj!
Ne vodi me na stran pota, zaukažem,
in misel je tista, ki pomiri me nazaj.
Naj se še tako sprenevedam,
misel je vse, kar v svetu gledam.
Uspeh, nasmeh, upanje in trpljenje,
usodno kroji mi življenje.
Tudi ko mi višja sila bo sodila,
s poslednjim dihom še zadnjič se bo rodila.
Prosim le, da odhod ne bo kisel,
spremlja naj ga čudovita misel.
4. Misel, Zoja Lukman 8.A, 13 let, 8.a, OŠ Markovci, mentorica Doroteja Kostanjevec
SVET pripet,
v verige ujet.
Ujetnik duha,
ki svobode ne da.
Razbimo okove,
sprostimo strahove
Pustimo živet.
ŽELIMO TAK SVET!
5. MISEL, Tina Lasnik, Jesenice, 29 let
A ni dragocen trenutek, ko zjutraj lahko odpreš oči.
In se zaveš, da si mirno spal, brez motečih stvari.
A ni dragocen trenutek, ko lahko stopiš na svoja stopala,
in se sprehodiš do vode, do stranišča in si lahko sam ali sama.
A ni dragocen trenutek, ko te vroča kava prebudi,
ko z njo dokončno odpreš utrujene oči.
In ko se usedeš na mehko blago, novega kavča,
in ko tvoja glava plava v tišini, ko ni skrbi, ko ni glasnosti, ko ni vpitja, in nemoči.
Ali takrat pomisliš, kako srečno živi tvoje telo, in kako mu ni hudo.
Takrat verjetno ne pomisliš na tujino, ne pomisliš na drugo človeško bližino.
Ne pomisliš na uničene postaje, na domove, in kraje.
Te misel ne popelje med ljudi, ki čez noč so ostali brez vsega, in brez moči.
Ne pomisliš na trenutke, ko so jih bolele noge.
Ko so jim bližnji umirali zaradi tuje tegobe.
Tvoje misli so pri vroči kavi, tvoje misli niso z njimi, in niso z nami.
A ko boš človek, brez misli, stopil skozi vrata.
Daj vsaj malo pomisli na nekrvnega brata.
6. MOJE MISLI, Maša Pečjak, 8. a, 13 let, OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični, mentorica Jana Crnkovič Kaučič
Sedli smo v klopi,
po mojem vsi v Evropi.
Čas kar hitro beži,
a še dobro, da učiteljica zdrži.
Ko sneži,
vemo, da čas beži.
Nas kar zebe,
takrat smo potrebni vsaj ene osebe.
Sneg kar izgine
in učitelji že mogoče želijo malo tišine.
Rože že začnejo cveteti,
in vse bliže smo deveti.
Na koncu bo vse,
veseli se.
Konec bo šole
in pospravili bomo stole.
Med poletjem vse dobro je,
a hitro vse se šteje.
Na koncu 1. september je bliže,
in številka gre vse više.
7. Moja misel: PA PA NALOGA, Tevž Palčar, 7. c, 12 let, OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični, mentorica Jana Crnkovič Kaučič
Domača naloga mi je zbežala,
učiteljica v šoli je kar zamižala.
Na žalost zdaj sem brez nje,
mami bo jezna do belega dne.
8. Palačinke, Val Zrilič, 7. c, 12 let, OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični, mentorica Jana Crnkovič Kaučič
Zelo sem lačen. Mislim samo na palačinke, imam pa še eno uro do konca pouka. Vem, da bom po koncu pouka lahko šel spet na kosilo prosit za še več palačink. Misli mi uhajajo k palačinkam s čokolado. Ko jih ugrizneš, se ti stopijo v ustih. Zelo sem neučakan. Pred mano je še pol ure pouka slovenščine in povrhu vsega moram še pisati. Tega res ne maram! Zato upam, da bo ura hitro minila. Veselim se dodatnih palačink.
Pripis: Kuhar mi je dal še tri palačinke.
9. Dobra misel, Larisa Dremelj, 8. a, 13 let, OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični, mentorica Jana Crnkovič Kaučič
Vsakič, ko se zbudim, pomislim, kako zunaj čaka me nekdo, ki vedno z mano v dobrem in slabem bo, in vem, da tudi tebe čaka nekdo, ki ti bo prisluhnil in te imel rajši kot kdor koli na svetu.
10. JE RES ?, Nada Vauda Prijatelj, 80+
Pogled mi uplenijo prezgodnje
barve rož in odtenki zelenja.
Prestrezam vonjave pomladi
kot smrček mladega kužka,
ko išče vonj gospodarja.
Ko ga najde,
je neskončno vesel.
Letos je narava prebujna,
kot bi žarela v poslavljanju.
Vedno me je plašilo preveč dobrega,
nisem mogla verjeti, da je res,
kar se pravkar dogaja.
Tisto potem je svareče
viselo v senci prihodnosti.
Ne dovoli ekranu, da te ustrahuje,
ne poslušaj ljudi, ki vse najbolje vedo.
Ne zapuščaj svojih stalnih poti,
ki te vodijo čez travnik v gozd.
Ne živi jutrišnjega dne,
če se ga bojiš.
Ostani s sabo tukaj in zdaj
in prestrezaj podarjene vonjave
današnjega dne.
11. MATI NARAVA, Angela Tihec, odrasla oseba
Na krilih jeseni
poletela bi do neba.
Zahvalila se bogu
za podarjene darove.
Jablane težko držijo
sladke sadove.
Hruške mogočne
ponujajo sadeže medene.
Se trta šopiri, baha,
zlatorumene
modre, rdeče
grozde ponuja.
Se kmet veseli,
mu žarijo oči.
Polje ponuja
zadnje plodove.
Naj kmet pohiti,
se zrnje za kruh posejati mudi.
Bogastvo narave
spoštujmo,
radi imejmo,
le ona lahko nas preživi.
Ne inteligenca umetna,
tehnologija moderna
ne sivi beton.
