Več o natečaju si preberite na:
https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=3264&leto=2
Rok prijave: 1. 4. 2012
1. zgodba:
NA KONCU SVETA
“Kaj je na koncu sveta?” je vprašal mamico pujsek Konrad.
“Na koncu sveta je še en svet,” mu je odgovorila mamica.
“Kdo pa živi tam?” je bil Konrad radoveden.
“Tam živijo drugačni od nas,” je nekoliko sitno rekla Konradova mamica in Konrad se je ni več upal nadlegovati z vprašanji.
Sklenil je, da bo odšel na konec sveta in si ogledal drugačneže, ki živijo tam.
Ves dan je hodil za nosom in končno prispel do visoke žičnate ograje.
Tu je konec sveta, je pomislil.
Z one strani ograje se mu je čez blaten travnik približal natanko takšen pujsek, kot je bil sam. Ustavil se je ob mreži in pritisnil obnjo svoj rožnati rilček. Tudi Konrad je storil tako in se predstavil:
“Jaz sem Konrad.”
Pujsek na oni strani ni rekel nič.
Konrad si je ogledoval molčečega pujska in molčeči pujsek je strmel v Konrada in bila sta si všeč.
“Pridi na to stran, se bova igrala!” je predlagal Konrad.
Pujsek je migal z rilčkom in molčal.
“Hočeš, da pridem jaz k tebi?”
Pujsek ni odgovoril in Konradu se je zazdelo, da mora natančneje pojasniti, kako bi se lahko skupaj lepo igrala. Rekel je:
“Valjala se bova po blatu, nato pa v potoku lovila rake.”
Pujsek pa ni muksnil in je samo začudeno strmel v Konrada. Ko se je Konrad obrnil, da bi odšel od koder je prišel, je zaslišal pujskov glas:
“Ej, miti vati balalati …”
Konrad je izbuljil oči. Pujskovih besed ni razumel, zato je molčal. Pujsek se je vrgel na tla in se povaljal po blatu.
“A,” je od veselja poskočil Konrad, ”vabiš me, da bi se skupaj valjala po blatu!”
“Kota kite kami kame …” je znova spregovoril pujsek.
Konrad je žalostno gubal čelo, ker spet ni nič razumel.
Pujsek mu je nato v blato narisal potok in rake.
“Ja,” je zakričal Konrad, ”kopala se bova v potoku in lovila rake!”
Potem sta poiskala luknjo v ograji in se do večera igrala svoje najljubše igre.
Zvečer se je Konrad vrnil domov in povedal mamici:
“Na koncu sveta ne živijo drugačni od nas, samo drugače govorijo iste stvari.”
“Kako si pameten!” se je zasmejala Konradova mamica in poljubila sinčka na rožnati nosek.
Napisala: Anica Perpar
2. zgodba:
3. zgodba
KAKO NASTANE MESEČINA
1.
Tinkara je dopoldne obesila perilo, popoldne pa ga je pobrala. Na vrvici nad balkonom je pustila samo svoj šal, ki je bil še vedno vlažen.
Do večera bo suh, si je rekla sama pri sebi. Jaz pa bom takrat imela pisan čas, da ga poberem.
Ko pa je sonce zašlo, Tinkare ni bilo od nikoder. Šal je začelo skrbeti.
Kaj pa, če je Tinkara pozabila na mene? je prestrašeno pomislil. Mrak se je širil na vse strani in šal je postalo tako strah, da je glasno posmrkal s svojim premraženim noskom.
Medtem je Tinkara gledala risanko, si česala lase in si umivala zobe. Oblekla si je pižamo in zlezla v posteljo. Ko pa je ugasnila luč, se je nenadoma spomnila na svoj šal. Vedela je, da bi morala iti po njega, a se ji ni dalo. Pod odejo je bilo tako toplo, na balkonu pa je zavijal ledeno mrzel veter.
Tako je šal še naprej trepetal na mrazu. Oziral se je po mestu in opazoval ljudi, ki so se vozili v svojih toplih avtih in večerjali v svojih svetlih stanovanjih. Najrajši bi jih prosil, če lahko prespi pri njih, a kaj ko je bil s kljukico pritrjen na vrvico za obešanje perila. Tudi če je še tako divje krilil z rokami, se je ni mogel otresti. Ravno v trenutku, ko je že čisto obupal, pa je čez balkon potegnil tako močan veter, da ga je odtrgalo s kljukice in odneslo proti mestu.
2.
Izkazalo pa se je, da je bilo mesto od daleč veliko lepše kot od blizu. Po cestah so divjali avtomobili, iz njihovih izpušnih cevi pa se je valil dim. Skozi ulice je zavijal veter, ki je raznašal smeti, v izložbah pa so samevale vse mogoče stvari, ki jih ni nihče maral. Šal je letal od človeka do človeka, ljudje pa so hodili mimo njega, kot da ga ne bi bilo. Bolj ko se je bližala noč, bolj se je ljudem mudilo domov. Vsi so komaj čakali, da pobegnejo z mraza, zaloputnejo za seboj in se usedejo za peč. Vsa vrata so bila zaklenjena, okna pa zaprta. Vsa razen enega. Skozi zgornje okno stare dvonadstropne hiše je šal zaslišal šepet prestrašene punčke.
Hitro! je razburjeno šepnil dekliški glas. Oči je prišel domov. Najboljše, da se skriješ v omaro.
Ne, ne, ji je odvrnil pritajeni glas njenega fanta. V omaro bo najprej pogledal. Ko bi imel vsaj kak šal, da bi se lahko spustil skozi okno.
Ko je šal to slišal, se je dvignil proti razsvetljenemu oknu in vzkliknil: Hej! Primi se me. Jaz ti lahko pomagam.
Glej! Šal! je vzkliknila svetlolaska, ki je stala poleg fanta in s prstom pokazala skozi okno.
Pa res! je vzkliknil njen fant, zgrabil šal za roko in ga potegnil v sobo. Potem se je obrnil proti svetlolaski in rekel: Na, tule ga primi, potem se pa usedi na njega. Upam, da bo zdržal.
Svetlolaska je sedla na šal, ki je visel čez okensko polico, fant pa ji je zlezel za hrbet in se začel spuščati proti tlom. Že naslednji hip pa je v sobo stopil oči.
Kje je?! je vzkliknil in jezno pogledal svojo hčerko.
Kaj? se je z narejenim začudenjem oglasila svetlolaska.
Ne sprenevedaj se, porednica! Saj nisem gluh. Misliš, da ne ločim tvojega prismuknjenega smeha od rezgetanja tistega osla.
Kakšnega osla? Jaz ne vidim nikjer nobenega osla. Razen če to nisi ti, je odvrnila svetlolaska, ki je z jezo poskušala pregnati svoj strah.
Malo počakaj, pa ti ga bom pokazal, je odvrnil očka in požugal hčerki. Ko ga bom zgrabil za njegovo puhasto šobo, ti bo takoj jasno, kdo je osel, kdo pa ne.
Oči! je vzkliknila njegova hčerka in ga grdo pogledala. Očka pa se zato sploh ni zmenil. Rekel je samo. Ne kriči. Stokrat sem ti že povedal, da tisti fičfirič nima tu kaj iskati. Ko bo končal šolo in si našel spodobno službo, se lahko zaradi mene takoj poročita. Dokler pa mu grejo po glavi same neumnosti, pa je boljše, da ga ne vidim. Si slišal,capin?!
Očka je počepnil na tla in pogledal pod posteljo. Mimogrede je hčerko vprašal, zakaj ima odprto okno.
Kaj? je bleknila deklica, ki je od strahu kar prebledela. Potem se je na hitro zbrala in rekla: Aja, okno. Eh, samo malo sem prezračila sobo. Vedno jo prezračim, preden grem spat. Je ti ne?
Medtem ko se je zaljubljenec spuščal po steni, je šal mislil, da ga bo raztrgalo na dvoje. Pohiti, je zastokal. Dolgo več ne bom zdržal.
Ravno v trenutku, ko je začutil, da mu popuščajo šivi, se je eden izmed njegovih koncev izmuznil izpod svetlolaske in tako sta z zaljubljencem vred zgrmela na pločnik pred hišo.Oči je medtem pogledal pod posteljo, v omaro, pod mizo in za vrata. Svetlolaska je sedela na okenski polici in upala, da mu ne bo prišlo na misel, da bi pogledal skozi okno. Pa tudi če bi, njenega fanta zdaj več ne bi videl, ker je med tem že zdavnaj izginil za vogalom sosednje ulice.
Kaj pa naj zdaj naredim s teboj? je zaljubljenec vprašal šal, ko sta se potikala po ulici. Ženskega šala ne morem nositi, stran pa te tudi ne morem kar tako vreči, ne?
Kaj?! je pretreseno vzkliknil šal. Kako me lahko kaj takega sploh vprašaš? Si pozabil, da sem te prejle rešil?
Je že v redu, ga je potolažil zaljubljenec. Zaenkrat te bom dal v žep.
Kaj pa, če bi me dal svoji punci? je predlagal šal.
Ej, šal, oprosti, zdaj se pa res ne morem več pogovarjati s teboj. Ura bo vsak čas sedem, jaz pa moram v trgovino po darilo za mojo punco. Niti tega še ne vem, kaj naj ji kupim za rojstni dan.
Pa saj ti pravim, da ji lahko daš mene. Sam si rekel, da me ti ne moreš nositi.
Nisi slišal, kaj sem ti rekel? je nestrpno odvrnil zaljubljenec. Ne moti me. Ne vidiš, da imam druge skrbi?
Če bi me kaj poslušal, jih zdaj več ne bi imel, je še naprej vztrajal šal.
Zdaj te imam pa že res dosti, se je razjezil zaljubljenec. Če ne bi kar naprej čvekal, bi se že zdavnaj spomnil, kaj naj kupim za svojo punco.
Tristo kosmatih, je vzkliknil šal, ki je bil že skoraj čisto rozast od jeze. Kaj ti nisem že stokrat povedal, da ji lahko daš mene!
Tebi kaj dopovedati je tako, kot da bi govoril steni, je vzdihnil zaljubljenec. Šal si je isto mislil o zaljubljencu, rekel pa ni ničesar. Namesto tega je samo skomignil z rameni in povesil roke, ki so mu bingljale iz žepa. Medtem je zaljubljenec končno prispel do trgovine, ki jo je iskal.
Tu me počakaj, je rekel šalu, ki ga je zavezal na ulično svetilko. Če te bom vzel s sabo, me boš samo motil.
Šal je prikimal, mislil pa si je svoje. Zaljubljenec se je v trgovini tako dolgo obiral, da je šal že pošteno zanohtalo. Malo je manjkalo, da ga ni veter odtrgal od nočne svetilke.
Poglej, kaj sem kupil! je navdušeno vzkliknil zaljubljenec, ko je stopil iz trgovine. Čisto novi šal! Kaj praviš? A ni zakon!
Ko je šal videl, kaj je imel zaljubljenec v rokah, se je prijel za glavo.
Kaj ti spet ni prav?! se je razjezil zaljubljenec.
Tebi pa je tvoja punca res čisto zmešala glavo, je rekel šal, ki več ni vedel, ali bi se smejal ali jokal. Kaj ne vidiš, da si kupil čisto isti šal, kot ga že imaš?
Zaljubljenec je pogled šal, ki je visel z ulične svetilke, potem pa še tega, ki ga je držal v roki.
Pa res! Poglej si ti to! Še barve so iste. Saj ne morem verjeti.
Jaz tudi ne, je poklapano zamrmral šal. Zaljubljenec se zaradi tega ni preveč vznemirjal. Zasanjano je strmel v šal, ki ga je kar naprej valjal po rokah, in rekel: Kar je, je. Vrniti ga več ne morem. Trgovino bodo vsak čas zaprli. Ampak jaz se zaradi tega sploh ne sekiram. Važno je, da imam darilo za svojo punco.
To pa so bile tudi zadnje besede, ki jih je šal slišal od zaljubljenca z novim šalom. Še preden je to opazil, je namreč njegov prijatelj že izginil v eni izmed neštetih ulic, ki so se širile v vseh smereh okoli trgovine.
3.
Glej ga, glej! Čigav si pa ti? je zabrundal potepuh, ki se je pravkar naslonil na ulično svetilko, kjer je potrto visel izgubljeni šal.
Kaj pa vem, čigav sem, je vzdihnil šal. Najprej sem bil Tinkarin, potem od zaljubljenega fanta, nazadnje pa sta oba pozabila na mene.
Se pravi, da nisi več od nikogar, je na glas razmišljal potepuh. To pa je skoraj isto, kot če bi bil moj. Kaj praviš na to, stari? Nisi nič vesel, da me imaš?
Vi se kar norčujte, gospod potepuh, je žalostno odvrnil šal. Vesel sem, da se vsaj eden od naju zabava.
Misliš, da jaz ne vem, kako je, če se nihče ne zmeni za tebe? Poglej mene. Ljudje hodijo mimo, kot da bi imel kugo. Pa misliš, da se zaradi tega sekiram? Niti malo. Požvižgam se na vse skupaj. Glavno, da imam jaz tebe, ti pa mene. Kaj praviš, stari? Ni res?
Še preden je lahko šal kar koli odvrnil, ga je potepuh zgrabil za roko in vzkliknil. Pridi z menoj, stara sablja, greva na pijačo! To morava proslaviti. Jaz častim. Tako sem žejen, da me kar zanaša. Nimam druge izbire, kot da naredim kakšen požirek.
Potepuh je nagnil svojo steklenico vina, pri tem pa se je zamajal na petah in se prekucnil na velik kup smeti za njegovim hrbtom.
Še dobro, da sem padel na posteljo, je zabrundal, potem pa ga je za nekaj časa zmanjkalo. Medtem ko je spal, je šal začelo skrbeti. Kaj pa, če je potepuh vedno tako pijan? Kaj če vsak dan spi v smeteh? Kaj če se nikoli ne umije in če vedno smrdi kot plesniv sod?
Ja, hudirja! je zarobantil potepuh, ki se je medtem spet zbudil. Kdo pa me je med spanjem polil s tem smrdljivim vinom?
Sami ste se, gospod, je odvrnil šal.
Kaj si rekel?! je vzkliknil potepuh in jezno pogledal proti šalu. Takšnih bedarij pa ne bom poslušal! Zakaj pa bi se polival s tem smrdljivim vinom, ko pa imam sam toliko boljšega? Takoj pridi sem, da se obrišem.
4.
Ravno v trenutku, ko si je potepuh s šalom poskušal obrisati nos, mu ga je iz rok iztrgal moški v črnem plašču. Še preden je to potepuh opazil, je tat že izginil za vogalom sosednje ulice.
Najlepša hvala, gospod, je hvaležno dahnil šal in pripomnil: Ne morete si misliti, kako mu smrdi iz ust. Kar na bruhanje mi gre.
Pšt! Ne tako glasno, je odvrnil mož v črnem plašču. Kaj, če naju kdo sliši?
Zakaj pa naju ne sme nihče slišati? je šepetaje vprašal šal, moški s črnim plaščem pa si je na usta položil iztegnjen palec. Potem si je čez obraz zavezal šal, si nataknil črne rokavice in iz žepa potegnil velik šop ključev. Enega za drugim je porival v ključavnico razsvetljene zlatarne in ravno v trenutku, ko je šal pomislil, da ne bo nikoli našel pravega, je ključavnica zadovoljno zastokala in moški je urno smuknil skozi njena vrata. Takrat pa se je v zlatarni oglasil alarm. Mož v črnem šalu je začel razbijati steklene omare z nakitom, obenem pa si je v žepe tlačil zlate in srebrne zapestnice, verižice z diamanti, rubinaste obeske, biserne in smaragdne uhane in še nešteto drugih stvari, ki so se vse po vrsti svetlikale in žvenketale. Šele takrat je šalu postalo jasno, kaj se dogaja. Mož v črnem plašču ni bil nič drugega kot navadni tat. Še malo pa bo oropal zlatarno, on pa mu bo pri tem celo pomagal. Sicer pa saj ni imel nobene izbire. Tat ga je tako močno zvezal nase, da se ni mogel niti ganiti. Nič drugega mu ni preostalo, kot da se ga je še naprej oklepal in z njim vred planil nazaj na temačno ulico pred zlatarno. V hišah okrog nje so se začele prižigati luči. Za tatom in šalom so se zaslišali oddaljeni klici, ki jih je bilo vedno več in ki so bili vedno glasnejši in vedno bližji.
Hej!
Kaj pa se ti greš?!
Lopov!
Čakaj!
Primite ga!
Pokličite policijo!
Pobegnil bo!
Nekdo je za tatom vrgel kamen. Zadel ga je naravnost v vrat in šal, ki ga je imel tat okrog vratu, se je kar zvijal od bolečine. Tat pa se za to očitno sploh ni zmenil. Stekel je v ozko in temno ulico, kjer ga je že čakal črn avto. Preden pa se je tat usedel za volan, si je odvezal šal in ga zabrisal skozi okno.
Hej, kaj pa delaš?! je vzkliknil šal, ki se je še vedno ves tresel od strahu. Najprej me vmešaš v krajo, potem pa me vržeš stran.
Kaj pa naj jaz s teboj? je odvrnil tat. Doma imam deset šalov, ki so lepši od tebe. Vzel sem te samo zato, ker sem jih pozabil doma.
Te besede so šal tako prizadele, da ni mogel ničesar odgovoriti. Mislil pa si je: Še dobro, da me ni vzel s seboj. Tatovi so sebični. Več stvari kot imajo, slabše delajo z njimi. Tisti nesrečni potepuh pa ni bil nič boljši. Kar naprej se je nacejal z vinom, potem pa je bil še bolj nesrečen kot prej. Nesrečni ljudje so strašno sebični. Nikogar ne vidijo razen sebe in svoje velike nesreče. Zaljubljenci pa so še slabši. Mislijo si, da so ne vem kako dobri, v resnici pa mislijo samo na sebe. Samo na sebe in svojo veliko ljubezen. Vsi ljudje so isti. Sami sebičneži.
5.
Iz teh črnogledih misli je šal predramil droben dekliški glasek. Na pragu majhne opečnate hiške je stala punčka z rjavimi lasmi. S svojimi velikimi očkami je strmela v šal, ki je visel med vejami drevesa na dvorišču, potem pa zaklicala: Ej, ti! Šal! Kaj pa delaš tam?
Kaj te briga! je brezobzirno siknil šal. Če ti kaj ni prav, pridi ven in me vrzi stran.
Saj te ne naganjam. Samo to me je zanimalo, kaj delaš tako pozno zunaj. Te nič ne zebe?
Čisto vseeno mi je. Tudi če zmrznem, je ravnodušno odvrnil šal.
Ne govori tega, je zastokala punčka. Ne smeš tako misliti. Nočem, da bi zmrznil.
Mogoče pa ljudje vseeno niso tako slabi, kot se mi je zdelo, je pomislil šal. Zaljubljenci so pač zaljubljeni in zato ni nič čudnega, če ne vidijo ničesar drugega, razen sebe in svoje velike ljubezni. Saj to sploh ni nič slabega. To je nekaj najlepšega! Pa tudi pijanci niso slabi po srcu. Po navadi pijejo samo zato, ker so žalostni. Žalostni pa so zato, ker pijejo. Kar se pa tiče tatov, tudi oni ne vidijo nikogar drugega razen sebe. Če pa ne vidijo nikogar drugega razen sebe, jim mora biti zelo dolgčas. Nič čudnega, da jim grejo po glavi same neumnosti. Kradejo samo zato, ker ne vejo, kaj bi počeli sami s sabo.
Nazadnje pa je šal pomislil na Tinkaro. Vprašal se je, kaj si bo mislila, ko bo videla, da ga več ni na balkonu, in pri tem ga je zabolelo pri srcu.
Oprosti, punčka, da sem bil prej takšen do tebe, je rekel. Danes sem imel težek dan. Vsi so me pustili na cedilu.
Saj ti nič ne zamerim, je odvrnila deklica. Rada bi ti samo pomagala.
Potem pa se je šal nečesa spomnil.
Veš, kaj? je rekel. Nekaj pa bi lahko res naredila za mene. Mi daš roko? Samo za trenutek. Tako grozno me zebe.
Oh, tega pa ne morem narediti, je zastokala punčka.
Zakaj pa ne?
Zato, ker imam tudi jaz čisto ledene roke. Če se to dotaknem, te bo samo še bolj zeblo. Dve mrzli roki sta bolj mrzli kot ena, ne?
Aja, je žalostno pokimal šal. Na to pa nisem pomislil.
Potem se je spet zamislil. Nekaj časa je samo tiho strmel v tla, nazadnje pa je zamišljeno rekel: Veš, kaj? Nekaj te moram vprašati.
Kar daj.
Kaj misliš, kako nastane mesečina?
Hm. Tega pa res ne vem, je odvrnila punčka. Morala bi vprašati očija. On pa že spi. Misliš, da bi ga zbudila?
Ne. Ni treba. Mislim, da že vem. Poglej luno. Kaj misliš, zakaj se tako sveti?
Tinkara je skomignila z rameni.
Ne vem, je rekla. Včasih se sveti, včasih pa ne. Še sanja pa se mi ne, zakaj.
Jaz pa mislim, da vem. Vsa skrivnost je po mojem v tem, da sonce od nekod sveti v luno. Če ne bi bilo sonca, se luna ne bi svetila, če pa ne bi bilo lune, je sonce ne bi moglo obsijati. Vsaka noč bi bila temna kot v rogu.
Šele zdaj vem, kaj mi hočeš povedati, je rekla punčka, stekla čez dvorišče in objela rožnati šal. Takoj je začutila, kako ji postaja bolj toplo. Kot da bi sonce obsijalo luno.
Toplota je nekaj takega kot mesečina, je rekla Tinkara. Če ne bi bilo tebe, bi me še vedno zeblo, če pa ne bi bilo mene, potem bi zeblo tebe.
Ja, je rekel šal. Zdaj ko sva pa skupaj, pa je obema toplo.
Punčka je prijela šal za roko in ga odpeljala v hišo. Šele zdaj je opazila, da ima v rokah šal, ki ga je zvečer pozabila na balkonu.
Oh, saj to si ti! je vzkliknila in od sreče so ji v oči privrele solze.
Tinkara! je vzkliknil šal. Kaj si ti še pokonci?
Če pa nisem mogla zaspati, je zastokala Tinkara. Kar naprej sem mislila na tebe. Vedela sem, kako te zebe. Ko pa sem šla na balkon, da bi te spravila nazaj na toplo, te več ni bilo nikjer. Ne moreš si misliti, kako sem bila žalostna. Oprosti mi, šal. Nikoli več ne bom taka do tebe.
Upam, da res ne, je resno odvrnil šal. Še sanja se ti ne, kaj vse sem zaradi tega prestal.
Samo da si spet tu, je rekla punčka in si z rokavom obrisala solzo, ki ji je zdrsnila po ličku. Ne moreš si misliti, kako sem vesela, da te spet vidim.
Potem je šal Tinkari obrisal solzo in jo odpeljal k ognjišču, kjer sta tesno objeta poslušala prasketanje ognja. Dolgo sta tako sedela drug poleg drugega in se potiho pogovarjala. Nazadnje pa je Tinkara vzkliknila: Oh, kako sem trapasta. Čisto nič ti nisem ponudila. Veš, kaj? Naredila bom čaj in poiskala piškote. Ti prinesem še kaj drugega?
Ne, hvala, je odvrnil šal. Samo pohiti. Ne bi bil rad predolgo sam.
Ko se je Tinkara vrnila, je na mizico poleg stola položila krožnik piškotov in velik vrč čaja. Vanj je spustila dve ledeni kocki, zato da se je hitreje ohladil.
Ni to čudno? je rekel šal, medtem ko je Tinkara pila čaj. Če daš v pijačo dve ledeni kocki, je bolj mrzla, kot če daš samo eno. Če pa se primeta dve mrzli roki, sta skupaj bolj topli, kot samo ena. Kako je to možno?
Kaj pa vem, je odvrnila Tinkara. Na svetu je polno čudnih stvari. Spomni se na luno. Čeprav ponoči ni nikjer na nebu sonca, vseeno sveti.
Punčka in šal sta stopila k oknu in se zagledala v luno, ki je neslišno plula po zvezdnatem nebu.
Kaj pa, če sveti zato, da sva se lahko midva spet našla?
Možno, je rekla Tinkara in se nasmehnila šalu. Možno pa, da si ti šal zato, ker se tako rad šališ.
Možno, je potem za punčko ponovil tudi šal in ji pomežiknil s svojim nevidnim očesom. Vse je možno.
Napisal: Simon Černelč
4.–9. zgodba
Učenci 3. razredov OŠ Gorišnica so napisali nekaj zgodbic na temo prijateljstva.
Najprej smo prebrali knjigo Lahko noč, prijatelj!, nato pa se tudi sami podali k pisanju svojih zgodb. Nekaj Vam jih pošiljamo.
Učiteljice: Lidija Lozinšek, Stanka Šterbal in Tadeja Žalar
Muca in psiček
Muca Mica in psiček Roni sta živela v velikem bloku. Muca je nekega dne prišla k psičku. Ko jo je Roni zagledal, je začel lajati, Mica se je prestrašila in stekla domov. Roni se je počutil osamljenega, zato je šel k muci in se ji opravičil. Bilo mu je žal, da je lajal na njo. Mica mu je oprostila. Postala sta prijatelja. Prijateljem moramo znati oprostiti.
Zame je pravo prijateljstvo to, da smo iskreni drug do drugega in da smo si vedno pripravljeni pomagati.
Zala GEČ, 3. b
Prijateljstvo v šoli
V razred je prišla nova učenka, ime ji je bilo Tina. Prvi dan ji je bilo zelo težko, saj ni vedela, kje bi se usedla. Nihče ni hotel sedeti zraven je. Sedla je zraven sošolke Maje, ki je sedela sama v kotu. Kmalu sta postali prijateljici. Vsak dan, v vsakem odmoru sta se igrali skupaj. Bili sta zelo srečni.
Nekega dne pa sta imeli slab dan, močno sta se sprli. Ena je hotela igrati igro Človek ne jezi se, ena pa se je želela igrati s kartami. Zato sta se skregali. Nista se več igrali skupaj. Bili sta žalostni. Maji je bilo zelo žal, zato se je šla opravičit Tini. Tina ji je oprostila, saj je bilo tudi njej žal. Spet sta postali prijateljici, nikoli več se nista tako močno skregali.
Neža GEČ, 3. b
Kaj je prijateljstvo?
Nekoč je živela muca, ki ni imela prijateljev, živela je čisto sama. Bila je osamljena. Nekega dne je ležala pred svojim domom, mimo je prišel kužek, ki ni imel svojega doma. Muca ga je povabila k sebi, ponudila mu je, da lahko stanuje pri njej. Muco je zanimalo, zakaj je kužek odšel od doma. Povedal ji je, da doma ni imel pravih prijateljev, saj so ga vsi izkoriščali.
Muca in kužek sta se skupaj igrala in skupaj živela v mucini hiši. Muca je kmalu izvedela, da kužek zna biti zelo nagajiv, vendar mu tega ni povedala. Kužek jo je včasih spraševal, če je kaj narobe z njim. Muca mu ni nič odgovorila, saj ga je imela rada ravno takšnega. Postala sta najboljša prijatelja.
V takšnih primerih se pokaže pravo prijateljstvo.
Julia SOK, 3. b
Zajček in mucek
Nekoč je živel zajček, ki ni imel nobenega prijatelja. Nekega dne se je pred njegovim brlogom pojavila čudna žival, ki je ni poznal. Opogumil se je in žival vprašal, kako ji je ime. Ni dobil odgovora. Zajček je gledal žival in kmalu spoznal, da je ta čudna žival mucek. Spet ga je vprašal, kako mu je ime, mucek pa je prestrašeno zamijavkal. Zajček ga je vprašal, če bi postala prijatelja. Mucek se je nasmejal in veselo zamijavkal. To je pomenilo, da si želi zajčka za prijatelja. Oba sta bila zelo vesela.
Vsak dan sta se skupaj igrala. Najraje sta se igrala igrico, ki jo je prinesel mucek s sabo, imenovala se je Mucek ne jezi se. Postala sta zelo dobra prijatelja, nikoli se nista skregala. Bila sta srečna, da se je med njima razvilo res pravo prijateljstvo.
Zoja VESENJAK, 3. b
Prijateljstvo
Imam veliko prijateljev. Moja najboljša prijatelja sta Matevž in Anej. Z Matevžem zelo rad igram šah, zelo se zabavava, ko se igrava skupaj. Anej je nekoliko starejši od mene, obiskuje 5. razred. Z mano je zelo prijazen in mi je vzor, saj tudi sam želim biti tako dober in prijazen kot on.
Včasih se tudi skregamo, največkrat pri šahu. Zgodilo se je tudi že, da sem bil na koga zelo jezen. Vendar prepire vedno rešimo in ostanemo dobri prijatelji.
Žan Tušak, 3. a
Prijateljstvo
Imam dva najboljša prijatelja, obema je ime Žan, en se piše Tušak, en pa Skok. Žan Skok je moj prijatelj, ker se dobro razumeva. Skupaj najraje poslušava glasbo, še posebej pesem Ona sanja Pariz, saj je to najina najljubša pesem, Žan Tušak pa je moj dober prijatelj, saj veliko časa preživiva skupaj, še posebej pri športni vzgoji, saj vse počneva skupaj.
Moja prijatelja sta najboljša prijatelja, o njima ne morem povedati nič slabega. Včasih se kaj skregamo, vendar se znamo tudi opravičiti. Zato se zelo dobro razumemo.
Miha Vesenjak, 3. a
10. zgodba
KAJ LETI Z NEBA?
V krošnji mogočnega hrasta je prebivala majhna veverica Anka. Imela je lepo urejen dom. Poleg doma je imela še shrambo, kamor je prinašala lešnike, želod, žir – vse, kar je našla. Mama veverica jo je poučila, da je potrebno pred zimo pripraviti veliko zalogo hrane, saj je zima mrzel letni čas in hrane primanjkuje. Mama veverica je imela sedaj polno dela s svojimi majhnimi mladički in Anka si je morala poiskati svoje domovanje. V krošnji mogočnega hrasta si je uredila dom in čakala na prvo zimo, ki jo bo morala preživeti sama.
Nekega jutra, ko se je Anka prebudila, je skozi okence svojega dupla zagledala bele koščke bombaža, ki so leteli z neba. To je bil sneg, vendar Anka ni vedela, kaj je to. Prejšnjo zimo, ko je bila pri mami veverici, snega ni videla ali pa se ga ni spomnila.
Odprla je vrata in vanjo je zapihal mrzel veter. Hitro je zaprla vrata. Na svojem smrčku je začutila nekaj mrzlega, s krempeljčki je hotela odstraniti belo packo na nosu, a je ta v hipu, ko se je je dotaknila, postala kapljica. Anka je bila radovedna. Spet je odprla vrata in z roko ujela to čudno belo stvar, ki je letela z neba. Dlan je razprla in na njej so ostale le kapljice. Tedaj je bila Anka že močno zbegana. Odločila se je, da bo poiskala zajčka Tineta. Mogoče on ve, kaj so stvari, ki letijo z neba.
Toplo se je oblekla in odskakljala k zajčkovemu domu. Večkrat je potrkala, vendar se nihče ni oglasil. Počasi je odprla vrata in videla zajca Tineta, ki je bral knjigo. ”Zajec, zajec Tine, prosim, pomagaj mi,” je rekla. ”Kaj bi rada,” je rekel Tine. ”Zajec Tine, stopi z mano ven, nekaj bi ti rada pokazala,” ga je prosila. Zajec Tine pa je rekel, da nima časa, ker bere knjigo. Anka je žalostna odšla.
Na poti domov se je spomnila, da bi lahko obiskala gospo Lisico. Odskakljala je do Lisičinega doma. Potrkala je in dejala: ”Gospa Lisica, prosim, pomagajte mi.” Lisica ji je odprla in jo povabila noter. Anka pa ni želela vstopiti, Lisici je želela pokazati bel bombaž, ki je letel z neba. ”Gospa Lisica, stopite ven, nekaj bi vas rada povprašala,” je govorila vsa premražena Anka. ”Zunaj je mraz, če me potrebuješ, pridi noter, jaz že ne grem ven,” je strogo odgovorila gospa Lisica.
Anka je žalostna odšla proti domu. Na poti pa je srečala medveda. ”Medved, dobri medved, prosim, pomagaj mi,” je Anka prosila medveda. ”Tako rad bi ti pomagal, ampak moram spat, pozen sem že, zima je že tu,” je odgovoril medved. ”Ampak stric medved, saj vam ne vzamem veliko časa, samo nekaj mi povejte,” je veverička Anka govorila medvedu. ”Kdaj drugič, Anka. Hitro moram v svoj brlog,” je rekel medved in odšel.
Anka je bila že skoraj doma, hrast je že lahko videla, vendar bil je drugačen. Od korenin pa prav do njenega dupelca je bil oblečen v bel bombaž. Ko se je vzpenjala po deblu jo je zeblo v tačke. Prispela je do svojega dupelca, s tačko odstranila mrzel bombaž in hitro odšla noter. Bila je žalostna, njeni prijatelji ji niso želeli pomagati. Vsi so bili tako nesramni. Pripravila si je lešnikovo potico in se pokrila z odejo. Takrat pa je na njena vratca potrkalo. Hitro je skočila izpod odeje in odprla vrata. Pred vrati je bila prezebla miška. Povabila jo je noter in ji ponudila košček lešnikove potice. ”Pozdravljena, Anka! Hvala, ker si me sprejela. Spet ne vem, kje je moj dom. Vse je belo in ne vem, kako do doma,” je tarnala miška. ”Saj veš, da si pri meni vedno dobrodošla. Jaz pa sem tako žalostna, obiskala sem zajca Tineta, gospo Lisico in srečala strica medveda, pa mi nihče ni želel pomagati,” je žalostno rekla Anka. ”Kakšno pomoč pa potrebuješ, Anka?” je vprašala miška. ”Samo izvedela bi rada, kaj je ta mrzla bela stvar, ki leti z neba in prekriva okenca mojega dupla,” je rekla Anka miški.
Miška se je zasmejala in rekla: ”Jaz ti povem, kaj je ta bela stvar, Anka. To, kar leti z neba, je sneg.” Anka je pogledala skozi okno in rekla: ”Mama je rekla – belo in mrzlo je, z neba leti, takrat se Anka moja, hitro v dupelce skrij.” Z miško sta se zasmejali, pojedli lešnikovo potico in hitro odbrzeli na sneg. Iz snega sta ustvarili ogromnega sneženega moža, ki verjetno še danes stoji pod tistim hrastom.
In tam je ostalo tudi njuno prijateljstvo.
Napisala: Meta Rovan
