Revija Zmajček v sodelovanju z Ventilatorjem besed, revijo za kulturo vzgojo in izobraževanje www.ventilatorbesed.com organizira Nagradno literarno likovni natečaj na temo MAMA, in sicer v obdobju od 1.3. do 15.6.2025.
Več o natečaju preverite TUKAJ.
1. prispevek Kaj mi pomeni beseda mami, avtorica Teja Gorše, 35 let
Kaj mi pomeni beseda “mama”?
Beseda “mama” je ena tistih besed, ki jih vsi poznamo in izgovorimo že zelo zgodaj, a njen pravi pomen se skozi življenje spreminja. Vsakdo jo doživlja drugače, vsakdo ima svojo zgodbo, svoje občutke, svoje spomine, povezane z njo. Ko sem bila otrok, je bila mama oseba, ki je vedno bila tam – tista, ki me je tolažila, ko sem padla, me učila prvih besed, me zazibala v spanec in mi pela uspavanke. Zdelo se mi je, da ve odgovore na vsa vprašanja, da razume vse, kar čutim, in da je moj varen pristan, kamor se lahko vedno vrnem.
Ko sem odraščala, se je moj pogled na mamo spreminjal. Kot mladostnici mi je pomenila toplino, ljubezen, varnost, a hkrati je bila tudi nekdo, s katerim sem se prepirala, nekdo, ki me ni vedno razumel – vsaj tako sem takrat mislila. Bilo je obdobje, ko sem si želela biti bolj samostojna, ko sem hotela, da me pusti pri miru, da mi ne postavlja vprašanj, da me ne omejuje. Zdelo se mi je, da ne razume mojega sveta, mojih želja, mojih sanj. A zdaj, ko sem tudi sama mama, razumem, kako zelo me je imela rada, kako močno je skrbela zame in kako težko je včasih morala skrivati svojo skrb, da bi mi omogočila, da rastem in se učim na lastnih napakah.
Ko sem postala odrasla, se je pomen besede “mama” spet spremenil. Mama ni bila več samo tista, ki skrbi zame, ampak je postala tudi moj prijatelj, svetovalec, nekdo, ki mi je pomagal razumeti življenje in vse njegove izzive. In ko sem prvič v rokah držala svojega otroka, sem jo razumela na čisto nov način. Takrat sem doživela najgloblje spoznanje – kako brezpogojna in močna je ljubezen med mamo in otrokom. Spomnila sem se vseh tistih noči, ko me je budna čakala, vseh tistih solz, ki jih je obrisala, vseh tistih trenutkov, ko je potisnila svojo utrujenost na stran, samo zato, da bi bila ob meni. In zdaj sem jaz tista, ki ponoči bdi nad svojim otrokom, ki se bori z utrujenostjo, a kljub temu najde moč za nežno besedo, za objem, za pomirjujoč poljub na čelo.
Biti mama – odgovornost in ljubezen
Biti mama pomeni nositi veliko odgovornost. To je vloga, ki ne pozna oddiha, ki je nikoli ne odložiš, ne glede na to, kako utrujena si. To je ljubezen, ki ne potrebuje besed, saj se izraža v malenkostih – v skuhanem kosilu, v skrbno zloženih oblačilih, v tihem opazovanju spečega otroka. Biti mama pomeni biti vedno tam, tudi takrat, ko otrok misli, da te ne potrebuje. Pomeni postavljati meje, tudi če veš, da te bo otrok zaradi tega gledal s prezirom. Pomeni dovoliti otroku, da gre svojo pot, tudi če bi ga najraje obdržala ob sebi za vedno.
A biti mama ni samo odgovornost. Je tudi neskončna sreča. To so trenutki, ko tvoj otrok prvič reče “mama”. Ko naredi prve korake, ko te prvič objame in reče, da te ima rad. To je tisti občutek, ko vidiš, da raste v dobrega človeka, da se uči iz tvojih besed, da nosi v sebi vrednote, ki si mu jih privzgojila. To je tisti ponos, ki ga čutiš, ko premaga strah, ko doseže nekaj, za kar si je dolgo prizadeval, ko se nasmehne s tistim nasmehom, ki ga poznaš že od prvega dne.
Ko mama ni več tukaj
In potem pride trenutek, ko mame ni več. Takrat beseda “mama” postane nekaj drugega. Postane spomin, postane glas v tvoji glavi, ki ti še vedno svetuje, ki te še vedno usmerja. Postane vonj po njenem parfumu, postane melodija pesmi, ki ti jo je pela v otroštvu. Postane nekaj, kar nikoli ne izgine, čeprav je fizično ni več ob tebi.
Ko mama odide, pusti praznino, ki je ne more zapolniti nihče drug. Takrat se začneš zavedati, koliko stvari si ji želel še povedati, koliko vprašanj bi ji še postavil. Kolikokrat bi jo še rad poklical, ji zaupal svoje strahove, jo vprašal za nasvet. A hkrati ugotoviš, da je vse, kar ti je dala, še vedno s tabo. Njene besede, njena ljubezen, njena modrost – vse to ostane v tebi. In čeprav boli, veš, da si imel srečo, da si jo imel. Da si jo lahko klical “mama”.
Kako jaz doživljam materinstvo?
Zdaj, ko sem sama mama, razumem toliko stvari, ki jih prej nisem. Razumem, zakaj je moja mama vedno vedela, kdaj me nekaj muči. Razumem, zakaj je bila kdaj stroga, zakaj mi ni pustila določenih stvari, čeprav sem mislila, da me omejuje. Razumem, koliko skrbi se skriva v vsakdanjih malenkostih – v tem, ali je otrok dovolj jedel, ali je srečen, ali mu v vrtcu nihče ne povzroča težav, ali mu bo uspelo v življenju.
Biti mama pomeni vsak dan sprejemati odločitve, ki niso vedno lahke. Pomeni vzgajati otroka, ga usmerjati, a hkrati mu dovoliti, da razvije svojo osebnost. Pomeni biti potrpežljiva, tudi ko si utrujena, biti močna, tudi ko bi najraje jokala, biti vedno tam, tudi ko te ne potrebuje več tako kot nekoč. Pomeni dati vse od sebe, da bi bil tvoj otrok srečen, da bi imel lepo otroštvo, da bi se čutil ljubljenega.
A materinstvo je tudi darilo. Je priložnost, da izkusiš ljubezen v najčistejši obliki. Je priložnost, da opazuješ rast in razvoj malega človeka, ki je del tebe. Je priložnost, da vidiš svet skozi otroške oči, da se spomniš, kako je biti otrok, da znova doživiš drobne radosti, ki jih v odraslosti pogosto pozabimo.
Kaj pomeni beseda “mama”?
Zame pomeni vse to in še več. Pomeni neskončno ljubezen, ki presega čas in prostor. Pomeni varnost in toplino. Pomeni spomine in prihodnost. Pomeni žalost in veselje. Pomeni moje otroštvo in otroštvo mojih otrok. Pomeni zgodbo, ki se nadaljuje iz generacije v generacijo. In pomeni nekaj, kar nikoli ne izgine – ne glede na to, koliko časa mine. Mama je vedno del nas, del naše zgodbe, del našega srca. In ko enkrat postaneš mama, razumeš, da je to vloga, ki jo nosiš za vedno – z ljubeznijo, ponosom in hvaležnostjo.
2. prispevek, Samo še enkrat, avtorica Ksenija Šešerko, 68 let
Odhajati je začela, ko je februarski mraz ovil vrt z ledeno kopreno. Poslavljala se je počasi, v valovih, z vmesnimi obdobji svetlobe in upanja. Prvi zvončki in krokusi, ki jih je v tistih nekaj sekundah, ki jih je lahko preživela na nogah in brez dovajanja kisika, željno ogledovala skozi okno, so ji vzbudili kanček upanja. Takrat sem za nekaj časa tudi sama začutila olajšanje in sem lahko ponovno, vsaj za nekaj trenutkov, globoko zadihala, a za vsakim takim svetlim obdobjem je težje udarila krutost bolezni. Še je upala, še sem jo vzpodbujala, še sva govorili o tem, kaj bom posadila in posejala. V maju je lahko celo posedala na vrtni klopci in me gledala pri pletju ali okopavanju. S poletno vročino pa je popolnoma obnemogla. Še je upala, njena volja po življenju je bila tako zelo močna. Z ugašanjem poletja je začela ugašati tudi sama. Ležala je v postelji, v sobi, ki je bila zatemnjena. Slišalo se je samo mehanično preklapljanje črpalke, ki ji je dovajala kisik. To prekleto piskanje in vzdihovanje mi še danes ne gre iz glave.
Bila je nedelja. Dolgo sem se zadržala pri njej, veliko več časa kot sicer. Brat je že nastopil svojo nočno izmeno. Ko sem odhajala, sem jo v slovo pobožala po laseh. Običajno mrtvi in brez sijaja so me ob dotiku presenetili s svilnato mehkobo. Stala sem ob njenem vzglavju. Glavo je rahlo obrnila proti meni in me pogledala z dolgim in globokim pogledom. Bil je tako globok in intenziven, kakor bi si ga rada za večno vtisnila v spomin.
»Jutri se vidiva, mami.«
Nič ni odgovorila samo stisnila mi je roko.
Zaspati, kot običajno, nisem mogla. Premlevala sem različne scenarije, kako in s kom bi ji še lahko pomagali. Ko sem vse predelala, sem skušala zaspati z mislijo na njeno cvetje na vrtu, na marjetice, ki sva jih z bratom kot otroka nabrala na travniku za njen rojstni dan, na vonj kruha, ki se je vil po topli kuhinji, ko sva premražena že v mraku prišla s sankanja, po hladni dlani na mojem čelu, ko sem gorela od vročine med dolgotrajnim bronhitisom. Pa na ujčkanje mojega sina, ko ga je prvič vzela v naročje. Zaspala sem proti jutru. Potem pa je prišla. Stala je na vratih, ki vodijo s terase v spalnico. Ogrnjena je bila v jutranjo haljo. Pogledala me je in mi zašepetala: »Veš, moram oditi.«
To je bilo vse.
Zbudila sem se z nenavadnim občutkom izgube. »Kako moreče sanje,« sem pomislila. Pripravila sem zajtrk in pogrnila mizo. Slavko se mi je pridružil. Pila sva kavo, ko sem mu potožila, da sem imela moreče sanje, da me je v njih obiskala mama in mi rekla, da mora oditi.
»Ali je bila oblečena v jutranjo haljo?«
Njegovo vprašanje me je izstrelilo na noge.
»Kaj, se je tudi tebi sanjalo o njej?«
»Ja, stala je pri vratih, ki vodijo s terase v spalnico in me samo gledala. Potem pa je naenkrat izginila.«
Prijela sem se za usta in mislim, da sem za nekaj trenutkov nehala dihati.
»Saj so samo sanje,« me je potolažil.
V tistem trenutku se je oglasil moj telefon. Vedela sem, da je brat in vedela sem, kaj mi bo povedal.
»Ni je več.«
Začela sem tuliti. »Tuliti kot zverina« se mi je vedno zdela surova i celo prostaška fraza, ampak zdaj vem, kaj pomeni in kako se jo občuti.
Dnevi, ki so sledili, so oviti v meglo. Prav nobenega dogodka se ne spominjam v celoti. Vem samo, da sem v cvetličarni kar naprej ponavljala, da morajo biti v vencu marjetice, morajo. In bile so. Prav v vsakem. Združili smo cvetje, ki nas je spominjalo nanjo, z njenimi najljubšimi marjeticami.
Bilo je kakšen teden po pogrebu. Ponovno se mi je prikazala v sanjah. Stopila sem v njeno spalnico. Začudila sem se, ker je spala oblečena. Na sebi je imela najljubši pulover bakrene barve, ki ga je sama nakvačkala. Ob postelji ni bilo kisikovega aparata, na nočni omarici pa je bila, namesto kopice tablet, vaza z marjeticami. Oči je imela zaprte, lase počesane, obraz pa je bil gladek in brez gub. Odseval je takšno umirjenost, ki jo lahko premore samo obraz srečnega človeka.
Zbudila sem se v nekem čudnem, pajčevinastem stanju, kakor bi odložila težko breme. Razumela sem, da mi je skozi sanje hotela sporočiti, da je umirjena in brez bolečin. Hotela je, da ponovno začnem živeti. Rada upam, da mi je tudi hotela sporočiti, da je še vedno z menoj, nekje daleč, daleč, in da tam še vedno pazi name.
Devet let bo, ob koncu poletja, kar je odšla, a vsak dan mislim nanjo. Otrok v meni kriči po njeni pozornosti. Toliko stvari bi ji rada povedala, pokazala! Toliko! Da bi jo videla vsaj za nekaj trenutkov. Začutila svileno mehkobo njenih las in se napojila s toplino njenih oči.
Vsaj za en sam trenutek.
3. prispevek, Lipa, ki raste v meni, avtorica: Lucija Pija Kralj, 23 let
Materinski dan – in jaz materi podarim vejico lipe. Ne razumejo me, prijatelji, misleč, da sem lena, da ne želim v cvetličarno. A v roki držim lipovo vejico – ne cvetje, temveč veje drevesa, ki ga mnogi imenujejo “grdo”. Kakšna krivica, kako ozek je pogled teh, ki se jim zdi, da širok svet lahko zajamejo zgolj skozi okno – skozi ozko špranjo. Gledajo na pokrajine, ki jih oblikuje človeška roka, in narava jih hrani, a bojijo se odpreti vrata, bojijo se prepihov. Meni pa je prepih ljub. Moja lipova vejica se ne boji prepihov.
Moji drobni prsti so nežni, a odločeni, ko držijo lipovo vejico, kot mati drži vse, kar ji je drago. Moja mati – oblečena v barve Podravine, z rokami, ki niso drobne in krhke, temveč močne in trdne, kot te, ko držim lipovo vejico. V njenih rokah je moč in nežnost hkrati. Spomnim se, kot bi bilo včeraj, ko sem sedela v gugalnici pod velikimi lipami. Slišala sem glasbo, močna je bila, preprosta, vendar lepa. Zvenela je kot starodavne besede, katere sem razumela, čeprav nikoli nisem znala govoriti hrvaško. Folklora, balkanska kultura – zdelo se mi je, da je v moji krvi, da ni v besedah. Besede so bile v lepi slovenščini, barvah očeta, a jaz sem čutila nekaj več – čutila sem toplino pokrajine, ki se je vžgala v meni.
Moja mati v moji zgodbi sadila lipovo drevo, točno takšno, kakršnemu bi pasala vejica v moji roki. Sadila ga je v osrednjem vaškem trgu – tja, kjer je drevo nekoč raslo, da bi s svojo široko krošnjo varovalo vse, kar je bilo blizu. Mati je govorila, kako bo drevo nekoč postalo mogočno, kako bo varovalo svojo družino in celotno vas. Tako kot ona – kot varuhinja, ki s svojo nežno močjo obkroža vse, ki ji zaupajo. Občutila sem njen govor, vendar ga takrat še nisem razumela.
Pod drevesom, pod njegovimi vejami, je mati nadaljevala s svojo zgodbo, njen glas pa je bil tako topel in mehak, da sem ga skoraj čutila na koži, kot bi bil del dneva, del narave. “Tukaj, pod drevesom, se bodo zbirali ljudje,” je rekla, “tu bodo iskali moč, tu bodo našli povezave, ki jih bodo preživele.” S temi besedami je odpira vrata nečesa večjega, nečesa, kar presega le običajen vsakdan – vrata v svet, kjer se srečujejo duše, kjer se srečujejo odločilni trenutki.
Govorila je o trenutkih, ko so ljudje prinašali svoje skrbi in dvome, ko so pod tem drevesom iskali poti iz zmede. Tu so se zbirali tisti, ki so imeli težke odločitve na ramenih, ki so morali pretehtati življenje, ki so reševali spore, pa čeprav niso imeli vedno odgovorov. Lipa, to drevo, ni bila zgolj rastlina, temveč je bila zaščitnica, ki je dajala vse, kar je imela – senco, ki je pomiril veje, ki so objemale, in korenine, ki so se globoko zakopale v zemljo, da bi držale vse skupaj.
Sedim na železniški postaji, čakajoč na vlak, ki me bo odpeljal nazaj domov – čutim hrepenenje za tem, kar je za menoj. Vonj po maminem marmornem kolaču je bolj dragocen kot vse parfumerije, ki jih svet čez mejo ponuja kot sladke obljube. Mamina turška kava, tisti opojni, grenkasti vonj, me spomni na preprosto življenje, kjer so bile reke Drava in Plitvica bolj pomirjajoče od širnih Sene in Donave, ki so jih preplavili čolni in zgodbe drugih. Tu, v domu mojih staršev, v Sloveniji, kjer zdaj mirujem, je čas bolj počasen, vse se vrača v svoje preproste ritme. Čakam na vlak, ki bo vzel vse moje hrepenenje in me popeljal domov.
A sedež na tem vlaku je trd, ni primerljiv z gugalnico, ki me je v otroštvu zibala v varnem objemu brezskrbnosti. Takrat nisem poznala strahu, niti jeze. Ni bilo vojn, ni bilo sovraštva. Bolečina je prihajala zgolj ob stiku kolena z igro, ko sem z otroško nedolžnostjo dregnila ob zemljokrast, ko sem občutila svet skozi oči neobremenjenega srca. Lipa pred našo hišo še vedno cveti, zdaj, ko je pomlad v polnem razcvetu. Veselim se njenega vonja, kot otroku, ki odkriva prvine doma. Cvetovi lipe nosijo v sebi vonj topline, ki mi je v spominu kot čaj, ki mi ga je kuhala. Vse to me vabi k njej, k pomirjenju, k tisti nežnosti, ki je nikoli ne zapusti.
Vonj lipovih cvetov, ki bi jih nabrala in spletla v lase, me spominja na čas, ko sem brezskrbno odraščala, prepojena z ljudskimi pesmimi, ki mi jih je mama pela. Slovenščina, hrvaščina, čutila sem obe, globje kot zdaj francoščino in grobo angleščino. Mamina višina mi je govorila zgodbe o vilah in dobrih ljudeh, ki so hodili po balkanski zemlji, in z njihovimi zgodbami me je vabila v Slovenijo, v Podravino, v Slavonijo, v Istrijo. Tudi danes jih pogrešam – ne samo te dežele, temveč vse, kar sem izgubila na poti.
Sedim na sedežu vlaka, z vejico lipe v rokah, in razmišljam o tem, kako so se vsi ti spomini, vonji in občutki nabrali v meni, kot cvetovi v vazi ob marmornem kolaču. Materinski dan, dan, ki se prepleta z vsemi temi občutki, ko se vračam iz tuje zemlje nazaj, v objem doma. Vem, da mame danes ni tam, pred hišo, zamudila sem jo. Zamudila sem vlak, ki bi jo še prestregel. Vendar jo nosim v sebi, kot senco, kot spomin, kot prisotnost. Vezana sem na to drevo, na te cvetove, kot je bila ona – vedno tu, vedno del mene.
Cvetovi lipe, ki zdaj cvetijo, so kot njen obisk v mojih mislih – sveži, dišeči, polni spominov. Pogrešam jo, njen glas čutim v pripovedih očeta, ki še vedno živi v teh zgodbah, v teh trenutkih. Zdaj, ko je ni, ji darujem ta dan, te besede, to pripoved, ki pišem samo zanjo.
Pogovor z materjo ob materinskem dnevu se razblini v vetru, ki nosi opojni vonj lipovega cvetja – in vendar jo slišim četudi od daleč. Njene besede šepet med vejami, njena govorica se razliva kot reka, ki ne pozna meja. Slovenska beseda v njenih ustih nosi melodiko Balkana, njen naglas, nekoč tuj in težak, je zdaj kakor pesem, ki greje bolj kot ogenj v kaminu.
Ona sliši mene, moj glas se ujame v spomine, v senco dreves, v korenine, ki se prepletajo z zemljo, iz katere sva obe zrasli. In včasih, ko svet gleda preozko, ko ne razume vezi, ki sežejo onkraj jezika in prostora, me objame – nevidna, a vseprisotna, kot pomladna nevihta, ki očisti zrak in pusti zemljo polno življenja.
Lipa, ki raste v meni, nevidna drugim – moja mati.
4. prispevek, MAMA, Avtorica: Altona Kuhar, 6 let
5. prispevek, avtorica:Izabela Evelin Rozman, 15 let
*PREDPOJASNILO: V tem zapisu želim deliti osebno izkušnjo o pretekli operaciji, ki je globoko zaznamovala moje življenje. Gre za izkušnjo, ki me je hkrati soočila z izgubo in pridobitvijo – vzela mi je nekaj, kar sem imela, (drznem si trditi, da je vzela kar polovico mene), vendar mi je dala nekaj, kar bom nosila v sebi za vedno. Ta operacija ni bila le medicinski poseg, temveč tudi prelomnica, ki je oblikovala moj pogled na svet in življenje ter moje razumevanje sebe kot osebe. V besedilu govorim o težkem obdobju, ki mi ga je pomagala prebroditi moja mama. Gre za obdobje, v katerem so bili prisotni stiska, anksioznost, veliko stresa in pa v največji količini samomorilnost, iz katere je seveda sledilo tudi razpotje med odločitvama: živeti in se še naprej boriti ali oditi in pustiti to življenje za seboj.
Mami, želim, da veš, da te imam neskončno mnogo rada. Upam, da bom kdaj imela priložnost, da ti svojo ljubezen in hvaležnost do tebe izkažem prav tako, kot si jo ti meni. Tvoja ljubezen in podpora sta neprecenljivi in upam, da bom nekoč lahko vrnila vsaj del tega, kar mi daješ.
PRELOMNICA MOJEGA ŽIVLJENJA
DAN PRED OPERACIJO
Bila sem tam, sedela sem in strmela v to prelepo modrikasto morje. Sonce je zahajalo in tonilo v zaton. V tistem trenutku sem se spraševala, ali je to mogoče zadnjič, ko imam priložnost videti tako veličasten prizor. Vedela sem, da od naslednjega dne nič ne bo nikoli več enako.
Z menoj je bila mama. Tam sva samo bili, obstajali in se pogovarjali o življenju. V sebi sem čutila težo, a hkrati tudi ogromno praznino. Tedaj sem ugotovila in začutila, kam me je pravzaprav življenje pripeljalo. V bistvu me je življenje pripeljalo do tega, da sedaj vsak dan živim v strahu, kaj se bo zgodilo jutri in katera nočna mora me bo spremljala v prihodnost.
Zdaj ko sem prišla do točke, ko sem ugotovila, da moj način izhoda ni več mogoč, saj je zanj že prepozno, sem se morala sprijazniti s tem, da se to bo zgodilo. Malce pozno, ampak bolje pozno kakor nikoli. Pogovarjali sva se o občutkih, ki so me spreletavali, in o mojih pomislekih na vso prihajajočo bolečino.
Sedaj si ne želim biti nikjer drugje, kot le tukaj in ta čas, ta zadnji čas, ki mi je še ostal, izkoristiti tukaj ob morju in ob svoji mami.
V BOLNICI PO OPERACIJI
Zdaj moje srce igra z nižjim tonom. Igra tišje.
Zdaj je le še eno od mnogih. Eno od mnogih src na tem svetu. Srce, ki je zlorabljeno od vseh želja. Od vseh tistih neuspelih želja, katere so me pripeljale do tega, da zdaj ležim tukaj in da pišem in da sem. Enkrat prideš do te točke, ko te življenje povozi zato, ker predoziraš samega sebe. Kaj se bo zgodilo, pa žal ve samo čas.
Ko sem že mislila, da končno lahko umrem, me je presenetilo, vrglo s tira in pustilo na cedilu.
Kaj je to storilo?
To je storilo življenje.
Sedaj niso zbodli le mojega telesa, temveč celotno moje življenje.
Sedaj sem v dvorani ran in tudi sama sem ena izmed njih.
Bolnica. Kraj za solze, rane, strah, trpljenje in bolečino.
Tako se čutim zdaj.
ČEZ ČAS, KO JE PRIŠLO ZA MENOJ
Ne vem, ali se je zdaj dokončno končalo ali se je šele dodobra začelo. V obeh primerih je težko. Težko je najti samega sebe na tej življenjski poti časa in prostora. Mogoče je videti, da na to ne morem gledati s srcem. Vsaj za zdaj še ne.
Ampak zdaj je vprašanje:
Ali imam mogoče pravico, da mi ni treba?
Saj ne vem. Mogoče pa bi morala. Vsaj za svojo dušo in srce.
Samo enkrat v življenju najdeš svoj pravi jaz, a ko ga najdeš, ga ne moreš več izgubiti.
6. Turkizne nianse, avtorica Damjana Kaučič, odrasla oseba
turkizne nianse pomladi
beli cvetovi
češenj v maju
so odsevali v tvojih očeh
z mehkimi dlanmi
si nas božala
po laseh
tolažila
bodrila
objemala
s svetlobo Sonca
ko si odplula
je z nami jokalo nebo
neustavljiv tok
nas odnaša v daljave
z mislimi nate
/za mami/
7. do 19. prispevek, otroci iz Osnovne šole Ferda Vesela Šentvid pri Stični – PŠ Temenica
7. MAMA, avtor Aljaž, 1.t
8. MAMA, avtorica Asja, 2.t
9. MAMA, avtorica Eva, 4.t
10. MAMA, avtor Gal, 1.t
11. MAMA, avtor Lenart, 1.t
12. MAMA, avtorica Lea, 1.t
13. MAMA, avtor Mark, 1.t
14. MAMA, avtor Vito, 1.t
15. MAMA, avtor Žiga, 2.t
16. MOJA MAMI, avtorica Aljaž Čebulj, 1.t
Moji mami je ime Maja. Jaz ji rečem mami. Z mami se skupaj igrava. Z mami najraje igrava košarko. Z njo rad berem. Mami me je naučila brati, jaz pa bom njo naučil smučati. Mami imam zelo rad, ker skrbi zame. Mami mi pomaga in se imava lepo.
17. MOJA MAMI, Stella Piškur, 2.t
Moja mami je Nina. Včasih ji rečem mamči. Ne predstavljam si življena brez nje. Ko sva skupaj najraje pojeva. Mami me je naučila računati, brati, pisati in peči mafine. Njena najljubša barva je rumena, najljubša hrana pa so njoki. Zelo rada ima morje, živali in čas preživet v naravi. Ko je bila majhna je trenirala ples in petje. Njen najljubši letni čas je poletje. Na morju zelo rada nabira školjke. Jeseni zelo uživa, ko nabira školjke. Jeseni pa uživa, ko nabira jurčke. Mami ima dolge rjave lase in je visoka 180 centimetrov. Rodila se je leta 1993 v porodnišnici v Ljubljani. Rada imam, ko greva skupaj na sprehod. Moja mami je najboljša na celem svetu.
18. MOJA MAMI, Asja Medved, 2.t
Moja mami me rada posluša, ko igram violino in harmoniko. Zelo rada pa z mano kuha kosilo. Vsak dan me vozi v šolo. Zelo rada ima kremšnite. Vsak večer z mano bere knjigo. Zelo rada nabira gobe. Zelo vesela je, ko prinese celo košaro gob. Zamenjala me ne bi za nič na svetu. Vedno, ko sem žalostna me pocrklja. Vsak dan pripravi zajtrk. Vsako jutro me zbudi in vsak večer mi pripravi večerjo.
19. MOJA MAMI, Eva Fajdiga, 4.t
Jaz z mani najraje kuham doma
in vem, da me rada ima,
Moja mami je res delovana in marljiva
in najraje se skupaj smejiva.
20. MAMA, Manja Tement 69 let
Mama samo ena je, so pravili že stari ljudje. Res je, da je samo ena in edina, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.
Moja mama se je zelo dosti kregala name, še sedaj ne vem točno zakaj, ampak taka je pač bila. Je pa bila zlata v kriznih situacijah in me nikoli ni pustila na cedilu, ko se kaj ni odvijalo po mojih pričakovanjih in je bila zunanja pomoč dobrodošla. To je trajalo kar od otroštva pa tja do njene smrti.
Še sedaj me grejejo spomini na ledene rože na oknih naše hiše. Včasih nismo tako greli kot danes, zato je bil pojav ledenih rož nekaj čisto vsakdanjega, to pa še ne pomeni, da me ni neskončno zeblo. Grele so me samo tople mamine besede in pa njeno masiranje mojih večno mrzlih prstov na rokah in nogah.
»Joj, ljubica, kako si zmrznjena. Saj bo kmalu pomlad in te ne bo več zeblo. Poleti pa boš tožila, da ti je vroče. Sedaj ti bom naredila vroče mleko z medom, pa bo takoj bolje. Potem pa ti bom za spanje pripravila kar kavč v dnevni sobi, ker v spalnici bi res lahko zmrznila.«
Toplo mleko me je res pogrelo. Ampak moje noge so ponovno postale ledene. Mama se je hitro znašla in je kos lepe čiste opeke pogrela na peči ter jo zavila v brisačo in mi jo položila k nogam. Spet me je oblila toplota in moje misli so kar zaplavale v prijeten spanec. Še danes se spomnim te neskončne mamine skrbi in te prijetne toplote.
Ampak kaj, ko se je bilo potrebno zjutraj vstati in se umiti. Mama se je spet znašla in me umila z umivalno krpico, kakor da bi muca polizala svojega mladička. Ko sva pogledali skozi okno, nisva videli samo ledenih rož, ampak sneg, ki je močno naletaval.
»Joj, kako boš prišla v šolo? Najbolje, da grem s tabo.« Avtomobila nismo imeli, pa tudi avtobus je vozil bolj poredko.
Sneg je kar rastel pred najinimi očmi. Včasih tudi obutev ni bila takšna kot danes. Mama mi je obula kar svoje škornje in me pospremila do šole. Gazili sva po globokem snegu. V šoli je mama ugotovila, da imam čisto mokre hlačnice.
»Joj, če nekaj ne naredim, boš spet dobila vnetje mehurja,« me je žalostno pogledala. Ker se je pouk že začel, me je poslala v razred in mi namignila, da se bo hitro vrnila s suhimi hlačami. Res se je vrnila v rekordnem času, me poklicala iz razreda in hitro preoblekla.
Danes take akcije niso več potrebne, mamina skrbnost pa je ostala v mojem prelepem spominu.
21. O mami, Antonija Jereb, 73 let
Dokler jo imaš, najdeš topel objem in vse odgovore na svoj zakaj. Ko se poslovi, spoznaš izgubo. Ugotoviš, da ti je dala življenje, te učila, razvajala in se razdajala zate. Ko osebe, h kateri si se zatekel, ko ti je bilo hudo, ni več ob tebi, tvoja brezskrbnost izpuhti. Marsikateri nasvet si preslišal. A takrat, ko ti je želela kaj razložiti, so ti po glavi rojile druge misli. »Mi boš povedala jutri, mudi se mi,« si jo proseče pogledal.
Tudi v tretjem življenjskem obdobju jo pogrešaš. Vsa njena dejanja še kako razumeš. In večkrat, ko ne veš nasveta ali odgovora na kako vprašanje, se zaveš: mama bi vedela, mama bi poznala odgovor …
Teža spomina
Zdaj vprašati te ne morem,
saj odgovora več ni,
si odšla v neznane kraje,
kjer še bolečina spi.
Dom samoten je, teman,
sled spomina še živi,
a ni tebe, ne topline,
ki tvoj žarek jo deli.
Ni objema, ne besede,
čuti se tišine sled
in praznino bolečine,
izklesano v mrzel led.
Tvoj slika, nem spomin,
a poti ni več nazaj,
da bi tiho pokramljali,
se usedli, kot nekdaj.
Nema slika tam na grobu
mi odgovora ne da
plamena svečke ne razumem,
ki v vetru prasketa.
Le še v sanjah se dobiva
topel tam je tvoj objem
nov dan zjutraj je svetlejši
in s spominom grem naprej.
22. Mami, avtorica Barbara Kopač, odrasla oseba
V tišini jutra, ko svet še spi,
kot nežna misel tiho zveni,
tvoj glas, mama, kot pesem stara,
ki dušo ogreje in srce začara.
Ju brani viharjev, ki dan jih prinese,
ubrani jih senc, ki čas jih odnese.
Tvoji nežnosti, mama, ni videti konca,
v dlaneh tvojih toplota večnega sonca.
v njih skrita bližina, nikdar osama,
edinstvena, nežna, le tvoja, mama.
Tiho tkeš iz drobnih niti
sanje otrok, ki ne želiš jih tajiti.
Ko svet me spet rani, ti ne vprašuješ,
pritečeš, objameš, težnosti kljubuješ,
ne sodi, ne dvomi, mama je tam,
pred vsemi ti vselej stopi v bran.
Tvoja ljubezen, mama, ni le beseda,
so čustva, ki le mama se jih lahko zaveda.
Tvoja ljubezen je vselej z menoj,
spomin na bližino prinaša spokoj,
ob padcu zavem se, kaj vse daješ mi,
kako tvoja dejanja mi zaljšajo dni.
Nisi le mati, si moja luč,
ki mojih srca in duše je ključ.
Četudi se gube že vidijo mi,
ljubezen do tebe nič ne bledi,
še vedno naužijem se tvojih modrih besed,
kar ti mi praviš, je vredno, ne svet.
Ko pot je trnova, mene ni strah,
dokler kažeš mi smer, je vse le lažni preplah.
Mama predraga, si moja moč in navdih,
brez tebe ni vreden niti en dih,
kar nosiš v sebi, presega temo,
prinaša veselje, smeh, vse tisto lepo.
Si, mama, ti ena, za nič te ne dam,
kot odrasla prisegam, da tvoj trud ni bil zaman.
23. POGREŠAM TE, MAMA, avtorica Majda Grešak, odrasla oseba, 61 let
Sedim v naslonjaču, pred sabo imam album z družinskimi fotografijami. Listam po albumu in si ogledujem slike v njem. Pogled se mi ustavi pri črnobeli fotografiji. Na sliki je moja mama v mladostniških letih. Tako mlada, tako lepa je na sliki. Oblečena je v partizansko uniformo, s partizansko kapo na glavi in veliko zvezdo na sredini. Tako ponosno se drži na sliki in tako topel je njen pogled. S kazalcem desne roke grem rahlo po obrisu njenega resnega obraza. Za trenutek imam občutek, da se mi je rahlo nasmehnila. Tako nežna in čustvena oseba je bila moja mama, obenem pa zelo dobrega srca in tako čiste duše. Življenje, ki ga je živela, jo je naredilo takšno, kakršna je bila. Tako dolgo je že, odkar je nimam več, obenem pa so spomini še tako sveži.
Ponos in spoštovanje veje iz mene, ko se spomnim na svojo mamo. Bila je borka in močna osebnost. V življenju ni klonila, bila je zvesta, iskrena in zaupanja vredna. Po doživetem travmatičnem ognjenem viharju druge svetovne vojne, je potrebovala kar dosti časa, da si je opomogla, se postavila na noge, si ustvarila dom in se čustveno osvobodila zaprek, ki ji niso dopuščale, da bi tako hitro pozabila na težko preteklost.
V njej gorela neizmerna želja, postati mama. V že kar poznih letih, se ji je ta želja tudi uresničila. Rodila me je in mi dala ljubezen. V njenem zavetju sem se počutila varno in srečno. Obdala me je z vso svojo toplino in nežnostjo. Vzgojila me je v pošteno, zvesto, odkrito in iskreno osebnost, za kar sem ji neizmerno hvaležna. Vedno je bila ob meni, ko sem jo potrebovala. Pomagala mi je z nasveti, me poslušala, me bodrila in si vedno vzela čas zame.
Prišel je čas, ko sem si tudi sama ustvarila svojo družino in jo s prihajajočimi vnuki neizmerno osrečila. S svojo ljubeznijo in nežnostjo se je razdajala vnukom in bila ob tem neskončno vesela in ponosna. Kljub šibkemu zdravju je dočakala visoko starost. Njene zadnje besede, ki mi jih je namenila, ko sem sedela ob njeni postelji, so bile: »Rada bi samo, da bi bila srečna«. Ob teh besedah se je najin pogled za trenutek ustavil. Zazrli sva si iz oči v oči. V njenih očeh sem videla proseči pogled, da ji odgovorim, da pokažem, da sem dojela pomen njene želje. Rahlo sem ji prikimala. Zanjo je bilo to dovolj, da se je notranje umirila, zaprla oči in ugasnilo je njeno življenje. Privrele so mi solze v oči, zaihtela sem in položila glavo na njeno negibno telo. Zame je bilo težko spoznanje in hud udarec ob dejstvu, da sem izgubila mamo, ki je le ena sama. Naenkrat nisem bila več otrok, morala sem se postaviti na lastne noge in živeti naprej, brez nje. Njene zadnje besede, ki mi jih je izrekla, so mi bile nato v življenju vodilo in zaobljuba, da to uresničujem po poti vsakdana.
Slovo od ljubljene osebe je vedno težko in roko na srce, izgube nikoli ne preboliš, se pa naučiš z njo živeti. Ženske v mamah najdemo zaveznice, prijateljice, mame so naša opora, človek, na katerega se lahko kadarkoli zaneseš in zato je večno slovo od osebe, ki ti je dala življenje, toliko težje.
Zaprem album s fotografijami, ob katerih sem se z mislimi sprehodila po poti preteklosti svoje mame.
Zavedam se svoje biti, da brez nje, mene ne bi bilo.
Mama, hvala za življenje, ki si mi ga dala. Pogrešam te.
24. Skupne poti, avtorica Hani Zamuda, 65 let
Bila sem majhna deklica, ko sem opazovala mamo. Vedno je imela ogromno dela, z očetom sta gradila hišo. Babica mi je večkrat zamenjala mamo. Potem so prišla najstniška leta, ko sem bila ponosna, da sem v bližini mame opravljala gospodinjska dela. Prišel je čas, ko sem sama postala mama. Kot bi se zgodovina ponavljala – tudi jaz sem zidala skupen dom in moja mama je pazila na moja otroka.
Sedaj pa je tu jesen življenja. Na tej poti je moja mama že dalj časa, jaz pa sem stopila šele pred kratkim. Našli sva skupne poti. Hodiva na izlete, v društvu se skupaj druživa, greva na skupne klepete, ki trajajo in trajajo …
So dnevi, ko me pokliče hči in me prosi za varstvo. Takrat se spomnim moje mame in se samo nasmehnem. Lepo je biti mama, stara mama …. Šele sedaj spoznavam, kako se vrti kolo življenje in še lepše je, če na tem kolesu prepoznaš skupne poti.
25. Učiteljica življenja, avtorica Minka Jerebič, 57 let
Imela sem to srečo, da smo v hiši živele dve družini. Skrb za varstvo mojih otrok ni nikoli bil problem, saj sta zato poskrbela moja mama in oče. Slednji je kmalu umrl in mama je ostala sama. Veliko življenjskih izkušenj je prenesla na moja otroka. Leta pa so minevala in prišel je čas slovesa.
Danes sem tudi že jaz babica. Ko se družina zbere skupaj, nanese pogovor na mojo mamo. Kolikokrat sin ali hči povesta, kaj vse jih je naučila moja mama. Ponosna sem na ta zaklad in z velikim veseljem imam oba vnuka na počitnicah. Takrat je čas samo za nas, za prenašanje življenjskih izkušenj na mladi rod.
Mama ni le mama, da skrbi za hrano, pijačo, čista oblačila … Biti mama je mnogo več, je učiteljica življenja, ki tega prenaša iz roda v rod.
26. Mama, avtorica Tina Lasnik, 29 let
Bila si ti. Ti, ki si me pod srcem nosila. Ti, ki si me rodila.
Ti, ki si me malo časa pestovala, ti, ki si mi glavo, na svoje prsi dala.
Ti, ki nisi več z mano. Ti, ki si pokopana pod mano.
Ti, ki si moja zvezda. Ti, ki si mi uganka večna.
In ti, draga moja. Moja mama.
Ti, ki si me varovala. Ti, ki si me k sebi vzela.
Ti, ki si se zame marsičemu odrekla.
Ti, ki si me pestovala. Ti, ki si kdaj pa kdaj ob meni zaspala.
Ti, ki si me učila. Ti, ki si me spodbujala, in vedrila.
Ti, ki sem ti vse priznala. Ti, ki si me varovala.
Ti, ki si z mano trpela. Ti, ki si se z mano lepo imela.
Obe sta moji mami, in obe sta mi dragi.
Brez vaju, jaz oseba kot sem, nikoli ne bi postala.
In zato, vama hvala.
Hvala, za pogovore, hvala za skrite poglede.
Hvala, za obrisane solze, in hvala za zvezdnate utrinke.
Hvala, za moč in trdno voljo.
Hvala za sonce, veter in svobodo.
Hvala, da sem del vajinega življenja postala.
In hvala, ker sem bila, in vedno bom, punčka vajina.
To je mama.
Ena sama.
Ni važno, ali te je ta oseba samo rodila. Ni važno, katera te je vzgojila.
Obe, zame, pomembno vlogo imata.
In obe, sta zlata zaklada.
In to je zame, beseda, mama.
27. ZATE, Z LJUBEZNIJO, avtorica Zara Šubic, odrasla oseba
želim si ji povedat
da jo razumem
da je močna in pogumna
in da sem ponosna na njo
ponosna
da nosim del nje
želim si ji povedat
da brez nje ne gre
in da je vse kar si želim postati
dom
skrb
toplina
objem ki ga
vedno potrebujem
28. Bolečina nesporazuma, Majda Arhnauer Subašič (odrasla oseba)
Drobni rumeni cvetovi, tebi tako dragi. Nič več v stari, že okrušeni vazi na kuhinjski mizi, obsijani s sončnimi žarki, kot mnogo pomladi nazaj. Zadnja leta na črni plošči, nad katero se dviguje nagrobnik z vklesanimi imeni, med katerimi je tudi tvoje. V mehki tišini spuščajočega se mraka se zdijo kot odsevi časa, ki še vedno odzvanja nekje globoko v meni.
Težka diagnoza je udarila nenadno. Prinesla zmedo. Ni dopustila, da se tebi in meni uredijo misli, ki bi vsaj skušale doumeti plaz čustev in občutenj v vseh svojih niansah. Premetavali so naju kot butajoči valovi, ne da bi nama dopustili, da ujameva ravnotežje. V trenutkih, ko bi me najbolj potrebovala, te nisem razumela. Tuje mi je bilo doživljanje, o katerem si morda hotela spregovoriti, a ti tega nisem dopustila. Kot trmast otrok sem te hotela izvleči iz poti, ki si jo izbrala ali pa ti je morda bila usojena. Hotela sem mamo, ki se bori, živi, ostane ob meni, me ne zapusti. Močno mamo, ki ne klone. Morda prav zato, ker sem se sama počutila tako neskončno nemočno. Sprva sem ignorirala tvojo vdanost v usodo, s katero si sprejemala bolezen. Čez čas me je apatičnost, ki se te je polaščala, pričela jeziti. Rotila sem te, da v sebi najdeš moč za boj, ti pa si umolknila in se začela zapirati vase. Z gorečo željo, da ti pomagam premagati zlo, ki se je razraščalo v tvojem telesu, sem te utrujala. Vse bolj si pripirala vrata, ki so vodila do tebe. Ko se oziram nazaj, vem, da bi morala gledati na situacijo s tvojega zornega kota, a zaradi šoka ob tvoji diagnozi se v vrtincu svojih strahov nisem uspela osredotočiti nate. Tvoje doživljanje mi je ostajalo neznanka. Še zdaj občutim sram, da sem videla le sebe in nisem uspela prodreti v tvoj miselni in čustveni svet. Oddaljevala si se in tonila vase. Vse mirnejša si postajala, nemir v meni pa je naraščal. V tvojih vse bolj skopih besedah in brezizraznem pogledu nisem znala razbrati, da je bila tvoja izbira predaja. Do katere si imela pravico, a ti je nisem priznavala. Nisem pomislila, da si morda utrujena od življenja ali preprosto prestrašena, kot sem bila tudi sama. Grizlo me je, da sem zatajila, ko bi ti morala biti v oporo. Mnogo kasneje sem šele dojela in te skozi hlipanje bila zmožna prositi odpuščanja. Besede preliti na papir. Jih razumeti šele, ko sem jih prebrala.
Bolečina izgube se je šele čez čas prebila na dan. Kot dih jemajoča gmota se je naselila v prsih in zadrgnila grlo. Vračala se je vedno znova in slednjič le dovolila solzam, da so v osvobajajočem joku sprostile telo. Neopazno je prešla v praznino, dokončno zavedanje, da te ni več. Vsaj ne v tej resničnosti. V ugašajočem večeru se je porodilo upanje, da nama bo nekoč v nekem drugem času in prostoru dana priložnost preseči nerazumljeno in neizgovorjeno…
29. Še vedno sem jaz, Dragana Marošević (odrasla oseba)
S svojo ostarelo, suhljato roko mi močno stisne laket. Telo se ji je zanihalo, noge so se zapletle, ker ji je zmanjkalo ravnotežja. Stisk dlani je bil še vedno močan, čeprav je telo bilo bitko z oslabljenostjo. Verjetno je k izgubi ravnotežja svoje prispeval tudi strah od padca. Hodili sva počasi, previdno, vdihujoč vsak vonj šele prebujene narave. Poslušala sem njeno plitvo dihanje. Do mojega sluha je prihajal vsak droben, tenko piskajoč glas iz njenega prsnega koša. In zopet se je v meni zbudil dobro poznani strah, kako bom prenesla tisti trenutek, ko se bo to tiho, skromno dihanje ustavilo. Se bo takrat tudi moje dihanje ustavilo? Ali se bo svet še vedno vrtel, ali se bo tudi on ustavil?
Še močneje sem stisnila njeno mrzlo roko ter jo poskušala ogreti, medtem, ko sva počasi hodili. Zdi se mi, da se je še bolj zgrbila od včeraj, ko sem jo nazadnje videla. A se mi samo zdi, ali ima roke še bolj mrzle, korak pa je počasnejši? Vedno je bila drobna, suha, zdaj pa ji že vse majice opletajo okrog života. Oni dan sem opazila, da si hlače v pasu stiska z nekakšno sponko. Koliko časa še? Stari ljudje pravijo :« Srce je močno.« Naj bo čim dlje močno, naj bo večno močno , naj se nikoli ne ustavi…
»A te zebe?« jo vprašam, ko začutim kako zadrhti.
»Neeeee… Prav lepo je. Poglej, kako je vse zacvetelo. In tako diši. Mmmmm.. A se spomniš naših rož na balkonu? Pa tiste vrtnice v vrtu? A ti si že posadila bršljanke?. Veš, jaz letos ne vem, če bom kaj posadila. Hrbet me martra.«, govori in obrne obraz proti komaj vzhajajočem soncu. Začutim vlago v očeh. Kako dolgo še?
» Joj, poglej tistega črnega!« pokaže na domačega mačkona. Pospeši korak, da bi ga pobožala, vendar izgubi ravnotežje in skoraj pade. Ulovim jo v zadnjem trenutku.
»Mama, počasi. Pusti mačkona. Skoraj bi padla.« se jezim.
»Ma, jaz že ne bom padla. Kaj ti je? O kakšni mački govoriš?« se razjezi ona name. »Kam me zdaj pelješ? A greva k zdravnici? Kje pa je moj ključ?«
Globoko vdahnem. Pred tremi minutami, ko sva izstopili iz avta, sem ji pojasnila, da greva v Dnevni center, kamor hodi že dve leti. In pred trinajstimi minutami, ko je vstopila v avto sem ji isto razložila, in, ko sem se odpravila od doma sem jo poklicala in ji rekla, da greva v Dnevni center. Ampak ona je vse to pozabila. Kakor je pozabila, da moji otroci niso več tisti majhni otroci katere je čuvala in jim kuhala vse jedi, ki so si izmislili, pač pa, da so to že odrasli ljudje, s službami, da je Manca na faksu, da je Stanko zbolel in že tri mesece ne hodi v službo, da ima ključ v žepu, da je izklopila likalnik, da so plačane vse položnice, da…. Še veliko tega. Ampak, najpomembnejše je to, da mene še ni pozabila, da sem še vedno JAZ.
»Pridi, greva počasi,« zopet jo primem pod roko in s počasnimi koraki kreneva po stezi.
»Aja, saj tukaj sem pa že bila. Veš, vsi so tako prijazni. Pa Tina nam peče take dobre palačinke. A se spomniš, ko sva midve pekli palačinke? Ti si imela najraje malinovo marmelado. Če bi zdaj
kje dobila maline…. Pa bezgov sok bi naredila. Kam pa greva zdaj? A me pelješ k zdravnici? Veš, hrbet me tako boli. Kje pa je moj ključ?«
Občutek imam kot, da na nadlahti nima več mesa niti mišic, samo kost in koža. V roki čutim krhko kost, zdi se mi, da se bo prelomila, če bom le še malo bolj stisnila. Objamem jo čez hrbet in okrog pasu ter pomislim, da bi ji lahko preštela vse kosti. Razmišljam, če je jedla zajtrk. Ne sprašujem jo, saj ne bi vedela. Verjetno bi mi rekla, da je pojedla, čeprav vem, da enostavno pozabi jesti, če je kdo ne opozori. Kot je pozabila, kam greva, da je včeraj bila pri zdravnici, da oseba, ki skrbi zanjo v centru ni Tina, pač pa Marta, da je zaklenila vrata stanovanja in vzela ključ, ki ga je pustila v mojem avtu. Pozabila je, da je pred petimi dnevi vzela meso za juho iz skrinje, ki sem ga danes odnesla v kontejner, ker je že cel blok smrdel po pokvarjenem mesu. Pozabila je, da Manca študira v Ljubljani in ni šele v prvem razredu osnovne šole, da je Stanko v nizkem štartu pred penzijo in se ni šele zaposlil, da je Velika noč čez pet dni in ni Božič, pozabila je veliko tega…
»Veš kaj si želim?«
»Kaj mama?«
»Kaj kaj??«
»Kaj si želiš?«
»A to. Rada bi šla domov. Ne tukaj, kjer sem zdaj doma. Rada bi še enkrat videla tista moja neskončna polja, sončnice, ki plapolajo v vetru in našo staro hišo. Rada bi videla mojo sestro. Saj veš kakšen velik vrt ima in sadovnjak. Letos bo gotovo imela veliko sadja. Pa tak paradižnik. Veš kaj? Poleti se bom kar odpravila k njej, pa bova skuhali šalšo in slivov džem in ti prinesem. Ti ne bo treba kupovat. Veš kakšno malinovo marmelado znava skuhati!«
»V redu. Kako si pa mislila iti v Vojvodino?«
»Ja, kako? Z vlakom, vendar. Najprej do Sežane, potem do Ljubljane in potem do Beograda. Tam me bo že nono počakal. Veš kaj, bom rekla mami naj ti speče višnjev štrudelj. Vem, da ga obožuješ.«
»Kako boš prišla pa nazaj domov?«
»Kam domov? Saj ne grem nikamor.«
»Mama, rekla si, da bi poleti šla k teti v Vojvodino. K tvoji sestri.«
»Bodi pametna. Kako naj grem jaz v Vojvodino? Veš, da me boli hrbet. Pa vozniškega dovoljenja nisem podaljšala. Sicer pa, lahko bi ona prišla k meni. Pa še najine starše bi lahko pripeljala. Saj imajo avto. In več denarja, kot jaz. Kam me zdaj pelješ? A greva k zdravnici? Kje so moji ključi?«« Njen glas je vedno bolj jezen. Pozabila je, da ji je sestra umrla, da so starši že dolgo pod zemljo, da ni več družinske hiše v kateri je odraščala, da železniška povezava o kateri je govorila ne obstaja več… Da nič več ni kot je bilo.
Ampak mene še ni pozabila, še vedno sem JAZ.
Dragana Marošević
