Revija Zmajček v sodelovanju z Ventilatorjem besed, revijo za kulturo vzgojo in izobraževanje www.ventilatorbesed.com organizira Nagradno literarno likovni natečaj na temo MAMA, in sicer v obdobju od 1.3. do 30.4.2025.
Več o natečaju preverite TUKAJ.
1. prispevek Kaj mi pomeni beseda mami, avtorica Teja Gorše, 35 let
Kaj mi pomeni beseda “mama”?
Beseda “mama” je ena tistih besed, ki jih vsi poznamo in izgovorimo že zelo zgodaj, a njen pravi pomen se skozi življenje spreminja. Vsakdo jo doživlja drugače, vsakdo ima svojo zgodbo, svoje občutke, svoje spomine, povezane z njo. Ko sem bila otrok, je bila mama oseba, ki je vedno bila tam – tista, ki me je tolažila, ko sem padla, me učila prvih besed, me zazibala v spanec in mi pela uspavanke. Zdelo se mi je, da ve odgovore na vsa vprašanja, da razume vse, kar čutim, in da je moj varen pristan, kamor se lahko vedno vrnem.
Ko sem odraščala, se je moj pogled na mamo spreminjal. Kot mladostnici mi je pomenila toplino, ljubezen, varnost, a hkrati je bila tudi nekdo, s katerim sem se prepirala, nekdo, ki me ni vedno razumel – vsaj tako sem takrat mislila. Bilo je obdobje, ko sem si želela biti bolj samostojna, ko sem hotela, da me pusti pri miru, da mi ne postavlja vprašanj, da me ne omejuje. Zdelo se mi je, da ne razume mojega sveta, mojih želja, mojih sanj. A zdaj, ko sem tudi sama mama, razumem, kako zelo me je imela rada, kako močno je skrbela zame in kako težko je včasih morala skrivati svojo skrb, da bi mi omogočila, da rastem in se učim na lastnih napakah.
Ko sem postala odrasla, se je pomen besede “mama” spet spremenil. Mama ni bila več samo tista, ki skrbi zame, ampak je postala tudi moj prijatelj, svetovalec, nekdo, ki mi je pomagal razumeti življenje in vse njegove izzive. In ko sem prvič v rokah držala svojega otroka, sem jo razumela na čisto nov način. Takrat sem doživela najgloblje spoznanje – kako brezpogojna in močna je ljubezen med mamo in otrokom. Spomnila sem se vseh tistih noči, ko me je budna čakala, vseh tistih solz, ki jih je obrisala, vseh tistih trenutkov, ko je potisnila svojo utrujenost na stran, samo zato, da bi bila ob meni. In zdaj sem jaz tista, ki ponoči bdi nad svojim otrokom, ki se bori z utrujenostjo, a kljub temu najde moč za nežno besedo, za objem, za pomirjujoč poljub na čelo.
Biti mama – odgovornost in ljubezen
Biti mama pomeni nositi veliko odgovornost. To je vloga, ki ne pozna oddiha, ki je nikoli ne odložiš, ne glede na to, kako utrujena si. To je ljubezen, ki ne potrebuje besed, saj se izraža v malenkostih – v skuhanem kosilu, v skrbno zloženih oblačilih, v tihem opazovanju spečega otroka. Biti mama pomeni biti vedno tam, tudi takrat, ko otrok misli, da te ne potrebuje. Pomeni postavljati meje, tudi če veš, da te bo otrok zaradi tega gledal s prezirom. Pomeni dovoliti otroku, da gre svojo pot, tudi če bi ga najraje obdržala ob sebi za vedno.
A biti mama ni samo odgovornost. Je tudi neskončna sreča. To so trenutki, ko tvoj otrok prvič reče “mama”. Ko naredi prve korake, ko te prvič objame in reče, da te ima rad. To je tisti občutek, ko vidiš, da raste v dobrega človeka, da se uči iz tvojih besed, da nosi v sebi vrednote, ki si mu jih privzgojila. To je tisti ponos, ki ga čutiš, ko premaga strah, ko doseže nekaj, za kar si je dolgo prizadeval, ko se nasmehne s tistim nasmehom, ki ga poznaš že od prvega dne.
Ko mama ni več tukaj
In potem pride trenutek, ko mame ni več. Takrat beseda “mama” postane nekaj drugega. Postane spomin, postane glas v tvoji glavi, ki ti še vedno svetuje, ki te še vedno usmerja. Postane vonj po njenem parfumu, postane melodija pesmi, ki ti jo je pela v otroštvu. Postane nekaj, kar nikoli ne izgine, čeprav je fizično ni več ob tebi.
Ko mama odide, pusti praznino, ki je ne more zapolniti nihče drug. Takrat se začneš zavedati, koliko stvari si ji želel še povedati, koliko vprašanj bi ji še postavil. Kolikokrat bi jo še rad poklical, ji zaupal svoje strahove, jo vprašal za nasvet. A hkrati ugotoviš, da je vse, kar ti je dala, še vedno s tabo. Njene besede, njena ljubezen, njena modrost – vse to ostane v tebi. In čeprav boli, veš, da si imel srečo, da si jo imel. Da si jo lahko klical “mama”.
Kako jaz doživljam materinstvo?
Zdaj, ko sem sama mama, razumem toliko stvari, ki jih prej nisem. Razumem, zakaj je moja mama vedno vedela, kdaj me nekaj muči. Razumem, zakaj je bila kdaj stroga, zakaj mi ni pustila določenih stvari, čeprav sem mislila, da me omejuje. Razumem, koliko skrbi se skriva v vsakdanjih malenkostih – v tem, ali je otrok dovolj jedel, ali je srečen, ali mu v vrtcu nihče ne povzroča težav, ali mu bo uspelo v življenju.
Biti mama pomeni vsak dan sprejemati odločitve, ki niso vedno lahke. Pomeni vzgajati otroka, ga usmerjati, a hkrati mu dovoliti, da razvije svojo osebnost. Pomeni biti potrpežljiva, tudi ko si utrujena, biti močna, tudi ko bi najraje jokala, biti vedno tam, tudi ko te ne potrebuje več tako kot nekoč. Pomeni dati vse od sebe, da bi bil tvoj otrok srečen, da bi imel lepo otroštvo, da bi se čutil ljubljenega.
A materinstvo je tudi darilo. Je priložnost, da izkusiš ljubezen v najčistejši obliki. Je priložnost, da opazuješ rast in razvoj malega človeka, ki je del tebe. Je priložnost, da vidiš svet skozi otroške oči, da se spomniš, kako je biti otrok, da znova doživiš drobne radosti, ki jih v odraslosti pogosto pozabimo.
Kaj pomeni beseda “mama”?
Zame pomeni vse to in še več. Pomeni neskončno ljubezen, ki presega čas in prostor. Pomeni varnost in toplino. Pomeni spomine in prihodnost. Pomeni žalost in veselje. Pomeni moje otroštvo in otroštvo mojih otrok. Pomeni zgodbo, ki se nadaljuje iz generacije v generacijo. In pomeni nekaj, kar nikoli ne izgine – ne glede na to, koliko časa mine. Mama je vedno del nas, del naše zgodbe, del našega srca. In ko enkrat postaneš mama, razumeš, da je to vloga, ki jo nosiš za vedno – z ljubeznijo, ponosom in hvaležnostjo.
2. prispevek, Samo še enkrat, avtorica Ksenija Šešerko, 68 let
Odhajati je začela, ko je februarski mraz ovil vrt z ledeno kopreno. Poslavljala se je počasi, v valovih, z vmesnimi obdobji svetlobe in upanja. Prvi zvončki in krokusi, ki jih je v tistih nekaj sekundah, ki jih je lahko preživela na nogah in brez dovajanja kisika, željno ogledovala skozi okno, so ji vzbudili kanček upanja. Takrat sem za nekaj časa tudi sama začutila olajšanje in sem lahko ponovno, vsaj za nekaj trenutkov, globoko zadihala, a za vsakim takim svetlim obdobjem je težje udarila krutost bolezni. Še je upala, še sem jo vzpodbujala, še sva govorili o tem, kaj bom posadila in posejala. V maju je lahko celo posedala na vrtni klopci in me gledala pri pletju ali okopavanju. S poletno vročino pa je popolnoma obnemogla. Še je upala, njena volja po življenju je bila tako zelo močna. Z ugašanjem poletja je začela ugašati tudi sama. Ležala je v postelji, v sobi, ki je bila zatemnjena. Slišalo se je samo mehanično preklapljanje črpalke, ki ji je dovajala kisik. To prekleto piskanje in vzdihovanje mi še danes ne gre iz glave.
Bila je nedelja. Dolgo sem se zadržala pri njej, veliko več časa kot sicer. Brat je že nastopil svojo nočno izmeno. Ko sem odhajala, sem jo v slovo pobožala po laseh. Običajno mrtvi in brez sijaja so me ob dotiku presenetili s svilnato mehkobo. Stala sem ob njenem vzglavju. Glavo je rahlo obrnila proti meni in me pogledala z dolgim in globokim pogledom. Bil je tako globok in intenziven, kakor bi si ga rada za večno vtisnila v spomin.
»Jutri se vidiva, mami.«
Nič ni odgovorila samo stisnila mi je roko.
Zaspati, kot običajno, nisem mogla. Premlevala sem različne scenarije, kako in s kom bi ji še lahko pomagali. Ko sem vse predelala, sem skušala zaspati z mislijo na njeno cvetje na vrtu, na marjetice, ki sva jih z bratom kot otroka nabrala na travniku za njen rojstni dan, na vonj kruha, ki se je vil po topli kuhinji, ko sva premražena že v mraku prišla s sankanja, po hladni dlani na mojem čelu, ko sem gorela od vročine med dolgotrajnim bronhitisom. Pa na ujčkanje mojega sina, ko ga je prvič vzela v naročje. Zaspala sem proti jutru. Potem pa je prišla. Stala je na vratih, ki vodijo s terase v spalnico. Ogrnjena je bila v jutranjo haljo. Pogledala me je in mi zašepetala: »Veš, moram oditi.«
To je bilo vse.
Zbudila sem se z nenavadnim občutkom izgube. »Kako moreče sanje,« sem pomislila. Pripravila sem zajtrk in pogrnila mizo. Slavko se mi je pridružil. Pila sva kavo, ko sem mu potožila, da sem imela moreče sanje, da me je v njih obiskala mama in mi rekla, da mora oditi.
»Ali je bila oblečena v jutranjo haljo?«
Njegovo vprašanje me je izstrelilo na noge.
»Kaj, se je tudi tebi sanjalo o njej?«
»Ja, stala je pri vratih, ki vodijo s terase v spalnico in me samo gledala. Potem pa je naenkrat izginila.«
Prijela sem se za usta in mislim, da sem za nekaj trenutkov nehala dihati.
»Saj so samo sanje,« me je potolažil.
V tistem trenutku se je oglasil moj telefon. Vedela sem, da je brat in vedela sem, kaj mi bo povedal.
»Ni je več.«
Začela sem tuliti. »Tuliti kot zverina« se mi je vedno zdela surova i celo prostaška fraza, ampak zdaj vem, kaj pomeni in kako se jo občuti.
Dnevi, ki so sledili, so oviti v meglo. Prav nobenega dogodka se ne spominjam v celoti. Vem samo, da sem v cvetličarni kar naprej ponavljala, da morajo biti v vencu marjetice, morajo. In bile so. Prav v vsakem. Združili smo cvetje, ki nas je spominjalo nanjo, z njenimi najljubšimi marjeticami.
Bilo je kakšen teden po pogrebu. Ponovno se mi je prikazala v sanjah. Stopila sem v njeno spalnico. Začudila sem se, ker je spala oblečena. Na sebi je imela najljubši pulover bakrene barve, ki ga je sama nakvačkala. Ob postelji ni bilo kisikovega aparata, na nočni omarici pa je bila, namesto kopice tablet, vaza z marjeticami. Oči je imela zaprte, lase počesane, obraz pa je bil gladek in brez gub. Odseval je takšno umirjenost, ki jo lahko premore samo obraz srečnega človeka.
Zbudila sem se v nekem čudnem, pajčevinastem stanju, kakor bi odložila težko breme. Razumela sem, da mi je skozi sanje hotela sporočiti, da je umirjena in brez bolečin. Hotela je, da ponovno začnem živeti. Rada upam, da mi je tudi hotela sporočiti, da je še vedno z menoj, nekje daleč, daleč, in da tam še vedno pazi name.
Devet let bo, ob koncu poletja, kar je odšla, a vsak dan mislim nanjo. Otrok v meni kriči po njeni pozornosti. Toliko stvari bi ji rada povedala, pokazala! Toliko! Da bi jo videla vsaj za nekaj trenutkov. Začutila svileno mehkobo njenih las in se napojila s toplino njenih oči.
Vsaj za en sam trenutek.
