Vaši prispevki za nagradni pesniški in prozni natečaj na temo OBDAROVANJE

0
1407

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje v sodelovanju s Canguro (Aero printi) organizira nagradni pesniški in prozni natečaj na temo OBDAROVANJE v obdobju od 20.11.2023 do 1.2.2024, ki je namenjen vsem osebam od 18 leta naprej.

Več o natečaju preberite tukaj.

 

1.Prispevek, Pismo, Nuša Maver, odrasla oseba

PISMO

Se bliža ta čas, ko pišemo želje,

odkrivamo srčnih globin hrepenenje.

Če lani prinesel ti božič je flavto,

letos naj čaka pred hišo te avto.

 

To leto dobival boš same petice,

štirica, boš rekel, da plod je krivice.

Air Jordank v pismu ni treba navajat,

je jasno, se treba je svetu podajat.

 

Na TikTok-u folovaš topšit modele,

jih tegaš, ko v s frendom si rolaš špinele.

Utapljaš v klišejskih, absurdnih se dramah,

ne veš, da resničnost trpi v živih ranah.

 

Pisali bi pisma, pa črk ne poznajo,

goli in bosi po svetu tacajo.

Je hvaljen in prazničen sleherni dan,

ko vstanejo živi in dom ni požgan.

 

Medtem ko ti sanjaš, igraš za milijone,

otroke, poglej, tam raznaša v atome!

Izgubil se smeh je na vojnih poteh,

pri znaku svoboda pripis je “v sledeh”.

Moje bo, Dobri mož, pismo spet isto,

mi vsakič ga vrneš, jaz vztrajam s ček listo.

Črke zbledele prevlečem s črnilom,

jih solza razmoči, čez packam z belilom.

 

 

Je težko berljivo, a želje so pristne,

nahrani z besedami važne, zavistne.

Jih pošlji do src svetovnih veljakov,

naj slišijo upe vseh malih junakov.

 

Opomni še vse polnoritne amebe

na dom in ljubezen, osnovne potrebe,

naj spet zaživijo življenjske vrednote,

banalne pravice in kriki dobrote.

 

Napolni domove z vedrino, toplino,

vrni nemočnim mir, domovino,

naj vsak bit spet čuti ponos, dostojanstvo,

varnost, sočutje, svobodo, poslanstvo.

 

Naj se končajo norije, nesmisli,

pohlep, egoizem obesi na visli.

Lačnim daj kruha, sirotam družino,

bogatim ponižnost, otožnim vedrino.

 

Se spomni še tistih, ki služb si želijo,

pa mamic, ki same za malčke skrbijo.

Potrtim daj upanje, plahim pogum,

neplodnim otroka, nasilnim razum.

 

Seznam je želja res dolg in zahteven,

a kdor je brez vere, v sebi je reven.

Se zadnja bo želja zdela ti smešna,

priznam, je velika, že skoraj pregrešna –

 

obdari še tiste, ki vse že imajo,

so zgled ideala, se z bliščem bahajo.

V Jordankah, plaščih Tik-tok lajf živijo,

z zlaganim nasmehom v sebi trpijo.

 

Srca so njihova nežna, prijazna,

od teže zlata otopela in prazna.

Naj blišč bo le kič, le božični okras –

otrokom daj starše, staršem pa čas.

 

2. prispevek, »Svétek«, Jager Jernej, 30 let. Pesem je delno napisana v Koroško Štajerskem narečju

Štkle je!

Mawo je že stisnawo.

Brege je grta snoč pobelwo.

Spet bo duh od japk, prpičev in šarklna

kasle, ladelce, špámpete, izbe, jespe, ganke, gartlne, aharne, okrancljal, in krispan se bo neke trpne noči šajnal.

Še en pacl bo g’r na ojgnu našel svoj plac.

Bica bo neopazno sedewa na koštu in moliwa splajhan paternóšter.

Mama nam bojo na ponovco dali jesti v latvice vrelo ajnpren župo.

Kejk besied všitih v narečno popevko se bo ta cajt sukal po radiju?

Šlo bo za srečevanje, stavkov v grlu, šviganje isker in iskanje pozornosti nadrobljene med dnevi, urami in prostori.

Cigaretl se bo stepal u ašnpeharju.

Stekel bo gruden. In se zgodil. Udobno in lahkotno. Zatekel se bo v nove smisle. Po ljubav. Med ljudi, da se bomo med objemi sprešali kot grozdje.

Ludi se bojo am jemali ludi.

Mašnik bo na božični večer nekega bajtlarja vprašal, kaj dela ko ni čas praznikov …

 

»Prerano prestopam ciljno črto. Začutim rob na lastnem licu, čeprav je moja osebnost vidno prepolna kavern iz preteklosti. Še vedno se družim, neotesano popivam. Brez jeze. Opravljam na veliko, ampak zato toliko bolj iskreno, vsebinsko dodelano. Vselej brez hudobije. Samo tako naprej!  V znano in neznano smer po nova, stara, obnovljena in vrnjena zaupanja. Po izzive, zgodbe in priložnosti.«

 

3. prispevek, Obdarovanje, čut razveseljevanja, Emilijana Crgol, 77 let

Vesolje, ogromno, strašljivo, hladno, posejano s preštevilnimi planeti, ki v človeku zbujajo grozo, strah. Nemogoči pogoji za življenje. Pa vendar obstaja majhna modra pikica prepolna življenja, je kakor mravljišče, to je naš dom planet Zemlja.

Če pogledamo pobliže vidimo obraze, ki ne izgledajo prav nič srečno, kljub temu da imajo vsega dovolj za preživetje. Le kaj manjka?

Nekateri hlepijo še po več dobrinah, vendar jim ne prinesejo sreče. Na drugi strani pa vidimo tudi zadovoljne in umirjene obraze z velikimi nasmeški. Niso bogati, prepolni stvari, ki bi jim dajale zadovoljstvo, imajo v sebi čut obdarovanja, čut, da delijo svojo srečo z nekom drugim. Pa ne mislim na predmete za potešitev človekovih želja imeti nekaj več kakor drugi. Mislim na obdarovanje s katerim bosta vesela duša in srce tistega, ki obdaruje in srce  in duša obdarovanca.

Vidim, stara ženica komaj hodi in nosi pretežko torbo, skočim in ji pomagam brez besed, nasmešek na obrazu obeh. Soseda pozdravim, zaželim mu lep dan, dobremu znancu močno stisnem roko ob njegovem prazniku, otrokom podarim vesel nasmeh.

Svojemu dragemu napišem pesmico, v katerem izrazim vso svojo ljubezen in pripadnost. Ni nujno, da so moji verzi kakor od Prešerna, dovolj sta tudi samo dve besedi, ki pa z manjšo čokoladico kot darilo razveseli in osreči oba.

Bližajo se največji prazniki v letu, Božič in Novo leto, trgovine so prepolne, vidiš pravo tekmovanje, kdo bo kupil najbolj razkošno darilo, da bo z njim obdaroval domače, znance in prijatelje. Ne bi rekla, da bo to drago obdarovanje od srca, tu bo le egoistična želja, da pridobi čim več ljudi in se hvali, koliko prijateljev ima. So to res prijatelji, so samo kupljeni ljudje na eni in ljudje, ki izkoriščajo to obdarovanje na drugi strani. Kaj sledi, prisiljeni nasmehi, duše pa prazne. Otroci pa zahtevni, želijo vedno več.

Vse lepe geste, ki jih tako radodarno razdajamo in z njimi obdarjamo vse naokoli bi morale biti vsak dan, celo leto in ne samo za praznike. Prav za prav, pa temu ne bi smeli reči obdarovanje, le zakaj, saj s tem si nekako dolžan, da to povrneš. Tega ne maram, pomoč, nasmeh in dobra volja bi morale biti že normalno dejanje vseh nas vsaki dan, samo tisti, ki nas je ustvaril je pozabil ta gen vsaditi vsem nam.

Kakor koli že, ne kupujem stvari, dajem samo  tisto, kar mi veleva srce in s tem razveselim sebe in druge.

 

4. Ne pozabimo, Ljilja Dragaš , odrasla oseba

December že je tu.

Spet tisto prijetno vzdušje…

Juhuhu!

Prihaja čas obdarovanj in žal večinoma brezglavih iskanj,

kaj podariti nekomu,ki imaš ga rad.

Za trenutek,

bi se tu ustavila.

Imam občutek,da smo na par stvari preprosto pozabili.

Še angelčki bi se skrili.

Smo Zamenjali ,”pravila”?

Le zakaj bi kupovati darila?

V vsej teh emforični drami in materialni krami.

Naredite jih sami.

Vsak ima v sebi neki dar.

V tem je čar,

narediti nekaj iz srca.

Recite nekomu nekaj lepega,

Vzemite si čas za bližnjega,

ljubljenega.

Obiščite starejšega,

v sebi pozabljenega.

Narišite nekomu,

bilo komu, nasmeh na obraz,

Biti hvaležen

za otrokov zdrav in srečen obraz.

Biti hvaležen,da tvoj otrok za jesti ima,

da se z igračami igra namesto pred bombami trepeta.

Poklonite nekaj malega nekomu,

bilo komu,ki nič nima.

Prihaja huda zima.

V tem je čar.

Pokaži vsak dan svojim staršem,da ti za njih bo vedno mar.

Objemi sina, moža,ženo al hčero,

Obdari sebe z veliko ljubezni,upanjem in vero.

Spomnimo se,

kaj je pomen praznikov,kaj je bistvo obdarovanj?

Včasih ni bil kot dandanes cel show,

mej okusa vedno manj,

nekoč smo dobesedno res verjeli vanj.

 

5. Podaril sem vse, Dragan Mitić, 67 let

 

jaz sam

sedaj tu

z golimi rokami

po blaznem darovanju

 

tvoj odsev

v preteklo

je za zmeraj zarisan

precej globoko v prsih

nekje na levi strani

v prazno

 

podaril sem tudi srce

 

v prepričanju da ga je preveč

sem ga ponujal slavčkom

da ga vzamejo v kljun

in nenehno poustvarjajo

njegov zven

ponujal sem ga goram

za lažne kažipote

samomorilcem brez načrtov

ga usmerjal k soncu

da ga odnese

na drugo stran planeta

da z njim razblini mrak

 

in na koncu

norega obdarovanja

vsepovprek

vidim

da so vsi dobili več tebe

kot jaz sam

tebi so minila leta

meni celi vek

 

6. Zanjo, Petej Amon, 43 let

 

O, daritev,

ki je bila dana.

Je njena ljubezen zlagana?

 

Oblaki dima,

nikoli ni videl svetlobe dneva.

 

Krt je bil in krt ostane.

Nosi priimek svoje stare mame.

 

Amon je moje ime, pravi.

Vse bolezni na tem svetu ozdravi.

 

Žalosten klovn,

zbira vzorce krvi.

 

Njegovo srce

kot Sirij gori.

 

7. prispevek, Darilo, Tomaž Jevšenak, 58 let

Srce ti materino da neskončen darv objemu je družine varen tvoj pristan.Zakladnica ljubezni, vez tako resnična,neskončen splet stvari, ki te objamejo vsak dan.V bližini bratov in sestra,dobiš darilo – ljubezni, smeha in solza.Veselje ti v družini dopolnijo živaliz mokrim smrčkom ti vsak dan napolnijo srce.V tem krogu je življenje srečno,darilo to – neskončno, večno.Problemi vsi v objemu matere zbledijo,najlepše je darilo in za vse otroke srečne.

 

8. Lasje in ura, Urban Makorič, 28 let

V vasi Sv. Nikolaja sta pred sto leti živela mladoporočenca Anica in Ivan. Vsak izmed vaščanov ju je lahko ob ranih jutrih in poznih večerih skozi malo linico na prednjem delu skromne hiške videl v objemu in poljubih. Anica je odraščala kot rejenka in dote v zakon ni prinesla; tudi Ivan kot sin revnega bajtarja, v žepu drugega kot luknje ni imel. Živela sta skromen vsak dan, ki so ga polnili tako nasmehi kot solze. Anica je skrbela za njun skromen domek in s svojo iznajdljivostjo vedno skrbela, da je na ognjišču visela posoda z nekaj hrane. Ivan je delal na bližnji žagi, kjer ga lastnik ni najbolje plačeval. Tako sta shajala. Skromna njivica in vrt sta jima vsako poletje prinesla nekaj koruze, žita, zelenjave in kokoši so pridno nosile jajca.

Vsak dan v letu, v človekovem srcu vzbudi drugačno čustvo. Tudi Božič je bil eden izmed njih. Čas veselja in smehov za večino vaščanov, je pri Ivanu in Anici vzbujal nelagodje. Oba sta bila v skrbeh kako bosta drugega to leto obdarila. Potrebnih prihrankov za nakup darila, ki bi odsevalo kako močno se ljubita, nista imela.

Njun ponos pa kljub revščini ni pojenjal. Ivan je imel dedkovo zlato uro, ob kateri bi postal ljubosumen tudi najuglednejši švicarski urar. Bila je preprosta in na edini okras, ki ga je nosila je bila velika črka »I«; začetnica imena njegovega deda in očeta ter sedaj njega. Poleg Anice mu je bila najdražja stvar na svetu. Anica ure ni imela, zato pa se je lahko pred vsemi ženami v vasi, in celo pred grofico pohvalila z svojimi lasmi. Segale so ji skoraj do meč in nobeno drugo dekle, širom njune vasi in doline se ni moglo pohvaliti s tako lepimi zlatimi vlasmi.

Ko je Ivan odšel na delo se je Anica spomnila, da je bil Ivan njegovo uro za pas pritrdil z staro vrvico in kako ta uri jemlje sijaj. Trikrat je preštela denarce, ki jih je imela v mošnjičku in naštela 1 groš in 17 vinarjev. Za novo zlato verižico, s katero bi si Ivan lahko lično pritrdil svojo uro, ni bilo dovolj denarja. Odločila se je, da bo šla do brivca in lasuljarja ter mu ponudila svoje lase. Odšla je v mesto in prišla do izložbenega okna, ki so ga krasila dva modro rdeča stebra. Tako lepo sta se vrtela, da je Anica obstala in si ogledovala kako čudovito se prelivajo njune barve. Brivec jo je videl skozi okno in ji šel odpret vrata. Nagovoril jo je: »Živijo, Anica. Kaj te je prineslo k meni?« Postalo ji je nerodno in njena bela lica je zalila rožnata kri. »No, kaj je Anica?« jo je zopet ogovoril priletni možakar. Za sekundo je še postala in nato odgovorila: »Pozdravljen brivec, možu hočem za Božič kupiti zlato verižico za njegovo uro, saj veste katero, pri vašem sosedu trgovcu, a več kot dober groš od prihrankov ni ostalo. Hotela sem vas vprašati, ali bi mi odkupili lase?« Aničini lasje so mu že večkrat padli v oči in te priložnosti ni hotel zamuditi. »Stopi naprej in snemi ruto, da vidiva kaj imava.« Anica si je razvezala ruto, njeni lasje so zaplapolali, se vrtinčili in končno nežno pristali na njenem hrbtu. Brivec si je ogledal njeno lasišče in se pogladil po bradi in rekel: »Zanje ti dam dvajset grošev.« Anica je prikimala in se spustila na stol.

Ko je brivec opravil, je odšla do trgovca in pri njem brskala po policah. Sedaj je njen pogledal šibal na zgornjo polico in levo škatlo, že sekundo za tem, so bile njene zenice na čisto drugem koncu police. Končno je zagledala tisto verižico, ki jo je iskala. Za Ivana je bila popolna. Trgovcu je zanjo morala odšteti 21 grošev. Za trenutek jo je podržala v rokah in se odpravila domov.

Čez nekaj časa se je na vratih pojavil Ivan in skočila mu je v objem. Svoje oči je usmeril v njeno lasišče, ki ga je sedaj krasilo samo še nekaj redkih kodrov. Spominjala ga je na šolskega fantiča, ki ga je pred leti videl na tržnici. Opazila je njegove oči in rekla: »Ne skrbi dragi, zrasle bodo nazaj.« On pa je nem obstal in jo gledal še naprej. »Ivan, ne jezi se name, lase sem prodala, da sem ti lahko kupila tole verižico, s katero si boš kot pravi gospod na pas pripel dedovo uro.« Ivan je padel na stol in ji z veliko žalostjo v srcu rekel: »Po delu sem odšel do trgovca in dedovo uro zamenjal za zlato krtačo, ki je vredna tvojih prelepih las.«

 

9. Carpe diem, Damjana Kaučič, odrasla oseba

Meseci hitijo

leta so kar stekla stran

toda danes

danes je čas obstal

nenadoma me prešine

to je darilo

izklopim računalnik

izklopim telefon

podam se v gozd

vdihavam mrzel zrak

tik pred zimo

v vijoličnem siju

šelestim po listju

objemam drevesa

božam žameten mah

z žarki vedrine

zrem v večer

preden zaspim

se zahvalim za dar

s slastjo

sem ga užila

 

10. O bogatem možu, Mateja Smrekar, 42 let

Nekoč živel je mož bogat,

ki cele dneve je garal.

Nekoč živel je mož bogat,

noči le redko je prespal.

 

Pa enkrat šel je na zabavo,

kjer lepo gospodično je spoznal.

Pa enkrat šel je na zabavo,

lepših občutkov, kot ob njej, še ni poznal.

 

Kako pritegnil bi pozornost njeno,

se iz dneva v dan je spraševal.

Kako pritegnil bi pozornost njeno,

velik šopek rož ji je poslal.

 

Gospodična se je razveselila,

ko zagledala je šopek rož.

Gospodična se je razveselila,

ko je videla, da poslal jih je ta mož.

 

Poslala mu je pošto elektronsko,

s katero se mu je za rože zahvalila.

Poslala mu je pošto elektronsko,

ko stisnila je »Send«, rdečica njena lica je zalila.

 

Ko mož ta e-mail je prebral,

začutil je v sebi spet lepe občutke.

Ko mož ta e-mail je prebral,

vedel je, da živel bo za te trenutke.

 

Gospodično s svojim šarmom in darili je očaral

in kmalu k njemu se je preselila.

Gospodično s svojim šarmom in darili je očaral,

otroka dva mu je rodila.

 

Bogata družina so bili,

a otrokoma to ni bilo kaj dosti mar.

Bogata družina so bili,

otroka pa v naravi videla sta čar.

 

Tako včasih starša sta prepričala,

da skupaj so v gozd ali k reki odšli.

Tako včasih starša sta prepričala,

da tudi v naravi se marsikaj dobi.

Otroka staršema sta večkrat podarila

lep, jesenski list ali kamen `z bližnje reke.

Otroka staršema sta večkrat podarila

iskren nasmeh ali navihan pogled izza smreke.

 

Bogati mož v začetku bil je malo zbegan,

ker mislil je, da to darilo ni.

Bogati mož v začetku bil je malo zbegan,

ker vedel ni, da darilo lahko se brezplačno dobi.

 

Tako minevala so leta

in otroka sta po svetu šla.

Tako minevala so leta,

le redko sta bila doma.

 

Takrat mož bogati je spoznal,

da bližnji so najlepše darilo,

takrat mož bogati je spoznal,

da vse – tudi to, bo enkrat minilo.

 

Objel je svojo gospodično, ki zdaj bila je že gospa

in na glas ji je povedal, da ljubi jo iz dna srca.

Objel je svojo gospodično, ki zdaj bila je že gospa,

namesto rož pa tokrat, ji podaril je psa.

 

Gospa bila je psa vesela,

saj bila je srčna gospa.

Gospa bila je psa vesela,

saj vedela je, da mož zdaj bo več doma.

 

Družina možu spremenila je srce,

zdaj ve, da najlepše darilo so bitja, ki rad jih ima.

Družina možu spremenila je srce,

zdaj vsak dan zanje si čas vzeti zna.

 

To začutila sta tudi otroka,

ki zdaj večkrat prideta domov.

To začutila sta tudi otroka,

zdaj oči se jima zdi kot nov.

 

Za božič bogat mož govor naredi

a brez darila božič ni pravi.

Za božič bogat mož govor naredi,

v katerem se vsakemu članu družine, zato ker je, zahvali.

 

Nihče v družini takšnega darila ni pričakoval,

odprtih ust so vsi obstali.

Nihče v družini takšnega darila ni pričakoval,

zdelo se jim je, kot da bogatega moža ne bi poznali.

 

Ko po nekaj trenutkih k sebi so prišli,

glasen aplavz napolnil sobo je.

Ko po nekaj trenutkih k sebi so prišli,

vsi skupaj močno objeli so se še.

 

Nauk te zgodbe je ta,

da bližnji drug drugemu smo največje darilo.

Nauk te zgodbe je ta,

da to si povejmo, preden bo življenje minilo.

 

11. Če bi bila Božiček, Nataša Bodlaj, 53 let

Če bila bi Božiček, delila bi takšna darila,

ki bi se v srcih ljudi trajno ohranila.

 

Najprej bi človeštvu MIR podarila,

da se niti ena kaplja krvi ne bi več razlila.

Namesto nabojev bi v ceveh vrtnice cvetele,

po svetu bi le Kupidove strelice letele.

Bojna polja bi prekrila trava in cvetje,

nihče se ne bi več boril za preživetje.

 

Na Zemljo bi SLOGO poslala,

da vsaka zastava bi v isti smeri plapolala.

Človek bi človeku prijatelj postal,

nihče se ne bi svojega porekla sramoval.

 

Naš planet bi v STRPNOSTI živel,

ko vsak človek bi končno dojel,

da vse živo ima pravico do življenja.

In takrat bi ozdravela naša Zemlja.

 

LAKOTO bi v Pandorino skrinjico skrila,

da se nikdar več ne bi vrnila.

Nikoli nihče ne bi lakote trpel,

v blagostanju in brezskrbnosti bi človek živel.

 

BOLNIM podarila bi čudežna zdravila,

da bi jih bolečina v hipu minila.

Medicino bi do take mere razvila,

da skrb za zdravje ne bi nikogar več pestila.

 

Če bila bi Božiček, ne bi dopustila,

da bi se krivica komu zgodila.

REVŠČINO bi potisnila daleč v zgodovino,

da bi jo poznali le kot problematiko minljivo.

 

In ko moja  darila bi vsak kotiček sveta zajela,

bi Zemlja kot zvezda zažarela.

 

12. Neposrečeno darilo, Nataša Bodlaj, 53 let

Zbudil me je prijeten vonj po kavi. Nerodno sem se skobacala iz postelje in še zaspana odtavala v kuhinjo. Mama je veselo zavpila: »Vse najboljše, Nataša. Naj se ti izpolnijo vse želje.« Objela me je in  glasno cmoknila ter odbrzela proti spalnici. Čez nekaj trenutkov se je vrnila z lično zavitim darilom večje dimenzije in ga položila pred mano. Ni bilo kaj, darilo sem morala odviti. V lično zavitem darilu je bila škatla za čevlje in še en zavitek. Najprej sem odprla škatlo za čevlje. Groza, vame je gledal par salonarjev z visoko peto v živo roza barvi. Pogledala sem mamo, ki me je pričakujoče, z nekakšno ljubečo iskro v očeh, opazovala in nisem imela srca, da bi rekla kar koli negativnega. Nisem želela biti kot Cankar v Skodelici kave. Molče sem odprla še zavitek. Vame se je zastrmela roza obleka z bleščicami v slogu Marilyn Monroe. Nisem vedela ali bi se smejala ali jokala in vendar sem odigrala vlogo za Oskarja, ko sem skočila na noge in se mami vzhičeno zahvalila. Mama se je zadovoljno smehljala in pristavila: »Boš vsaj enkrat podobna ženski. Za 16. rojstni dan se pa res ne spodobi, da bi okoli hodila v kavbojkah ali pa tistih črnih cunjah.«

Kaj? Saj mama ne misli resno. Naj bi v tisti Barbie opremi šla na praznovanje svojega rojstnega dne. V času, ko smo bili vsi v jeansu ali v črnem. Ne, ne in še enkrat ne.

Ampak, saj veste, da sem se izognila prepiru z mamo in da ne bi tvegala njene užaljenosti, sem popustila. Zvečer sem se oblekla v rozeto in se nesrečna opazovala v ogledalu. Mama in tata sta me zasuvala s komplimenti, sama pa sem bila pripravljena na zasmehovanje, ki ga bom zagotovo deležna.

Točno ob sedmih je pozvonilo. Prijateljica Amina je že prišla pome, da se skupaj odpeljeva v Circollo, nato pa v Tivoli. Ko sem odprla vrata, sem mislila, da se bo Amini spahnila čeljust, tako šokirana je bila ob prizoru, ki ga je zagledala. »Ne sprašuj!« sem izdavila. Amini so že začeli lesti kotički ust narazen, ko se je prikazala moja mama. »O, Amina, kar vstopi. Si videla Natašo? A ni lepa? Jaz sem ji kupila obleko in čevlje.« se je pohvalila mama. Amina je bila tudi dobra igralka, zato je navdušeno pokimala: »Zelo lepa. Danes bo glavna. » Mama se je obrnila k meni in rekla: »No, vidiš. Tudi Amina nima hlač, ampak komplet.« Ja, že res, samo da je njen komplet modro-črn in ni niti četrtino tako vpadljiva kot sem jaz.

Ti šment, pa še kako prav je imela Amina. Ni bilo človeka, da me ne bi pogledal. Drama se je začela že na vhodu v Circollo. Model, ki je prodajal vstopnice, me je pogledal in dejal: »Bejba, shod Barbik je na drugi strani.« Običajno sem hitro kaj zabrusila nazaj, tokrat pa sem kar molčala, plačala vstopnino in stopila na nabito polno plesišče. Zdelo se mi je, da so vsi umolknili in me s posmehom opazovali. Najini prijatelji so že čakali in kaj naj bi drugega pričakovala kot salvo smeha, ki me je pričakala. Kakšne vzdevke so mi tisti dan nadeli, od Barbike, Trnuljčice, Pepelke do Semaforčka. Tistih nekaj ur pred odhodom v Tivoli, sem presedela v najtemnejšem kotičku plesišča in se smilila sama sebi. Pa še noge so me bolele, ker nisem bila vajena čevelj s petami.

Oddahnila sem se šele v Tivoliju, tedaj prestižni diskoteki, kjer sem bila, na nek način, med sebi enakimi. Sezula sem čevlje in kar bosa plesala. In večer se je vseeno ugodno razpletel.

Obleko in čevlje sem nato porinila nekam na dno omare in ju, da zadovoljim mamo, nosila le ob kakšnih družinskih srečanjih.

 

13. Za večno, Antonija Jereb, odrasla oseba

Ne nosi mi rož, ki v vazi ovenijo,

podari mi tiste, ki v srcu cvetijo.

Brez trnja, besed in lažnih obljub,

prinesi mi srečo, ne sanje, obup.

 

Pokliči takrat me, ko se zaveš,

da res sem edina, h kateri te vleče

in nisem le žarek, ki gladi nesreče.

Takrat, ko uspelo ti bo podariti ljubezen

za večno, ne za en mesec, dan ali teden.

 

14. Darilo spoznanja, Ksenija Šešerko, 67 let

Vonjala je hlapeči vonj slivovke,

ko si jo je na silo jemal.

Ženina dolžnost je leči in se podrediti.

 

Vonjala je gnijoče ostanke hrane iz ust,

iz katerih so prihajale še bolj gnile besede.

Ženina dolžnost je poslušati.

 

Okušala je slanost krvi

v ustih ranjenih od rezkih udarcev.

Ženina dolžnost je potrpeti.

 

Čutila je trganje presredka,

ko je darovala novo življenje.

Ženina dolžnost je rojevati.

 

Sanjala je o cvetočem travniku.

S svojim detetom je tekla med rožami.

Božala je krhke peruti metuljev.

Poslušala petje murnov,

vonjala sladkobnost divjih nageljnov.

Majhen deček ji je ponudil čašo vode.

Hladna tekočina je zbistrila njene misli.

V naročju je stisnila svojo hčer.

 

Rodilo se je jutro s svitom spoznanja.

O sebi.

O spoštovanju.

O svobodi.

O ljudeh, ki znajo dajati,

se smejati,

pobožati,

se zahvaliti.

 

Slišala je kup izrečenih kletvic,

Videla je rumen obraz,

napihnjen trebuh svojega moža,

vonj slivovke v topli kavi,

tresk vrat, ko je odšel na šiht.

 

Vzela je odejo,

vanjo zavila dete,

vzela je drobiž, ki je ostal.

Brez slovesa je zaprla vrata

prostora bede in trpljenja.

Sledila je poti metuljev,

zvoku čričkov,

vonju nageljnov,

smehu srečnih ljudi.

 

Pogledala je v oči svoje hčere

brez obžalovanja,

brez žalosti,

brez strahu.

 

Ženina dolžnost je,

da je spoštovana,

da je srečna,

da je ljubljena.

 

Jutro s svitom spoznanja –

darilo sebi in hčeri.

 

15. Ivanjščice, Ljiljana Homovec, 63 let

To je prva pomlad, ki se je zares spomnim, prvič sem opazila, da je trava že precej visoka in med njo so se bohotili številni cvetovi. Bila je lepa pomlad, jutra so bila še sveža, dnevi pa sončni, da se je ozračje do popoldneva že prijetno segrelo.

Ko se je končal pouk, smo se vsi hkrati zapodili skozi vrata na šolsko dvorišče in se nato spustili po klancu proti cesti, kjer se nas je polovica odpravila desno, druga polovica pa v nasprotno smer. Pot je šla mimo pokopališča obdanega z velikimi lipami, ki pa ga nismo niti opazili med veselim klepetanjem in vnetim razpravljanjem o dnevnih dogodkih v razredu in na hodniku. Naša videnja in mnenja so se v marsičem razlikovala in jih je bilo potrebno poenotiti. Marsikdo je izravnavo mnenj vzel zelo materialno in se je lotil pogovora in prepričevanja s pestmi. Na srečo je bilo vse skupaj največkrat bolj šopirjenje, kot pa kaj resnega in se je končalo s pobegom ogroženega kandidata, ki je običajno tekel hitreje od napadalca.

Do doma sem imela dva kilometra, a sem gotovo naredila še enega za povrhu, saj smo spotoma vsak dan obredli kakšno od poznanih zanimivosti. Ta dan je bil na vrsti ogled požiralnika v bližnjih ponikvah in ugotovili smo, da bo potreben čiščenja, saj se je v njem nabralo ogromno smeti, med drugim velikanski emajliran lonec, ogrodje zdelanega moškega kolesa in še cel kup drugih stvari. Zelo odraslo smo zaključili, da voda ob naslednjem neurju ne bo mogla v globino, ostala bo v ponikvah, se razlila po polju in morda celo poplavila hiše na robu vasi.

Potem smo se spomnili, da se moramo do naslednjega dne naučiti poštevanko števila sedem. Tukaj smo si bili edini, da je ta najtežja med vsemi doslej. Odločili smo se jo naučiti kar med potjo. Bilo nas je pet in smo se organizirali tako, da je eden spraševal, ostali pa smo lepo povrsti odgovarjali. Potem smo zamenjali vloge, vse dokler ni bil vsak po enkrat izpraševalec. Iz torbe sem potegnila zvezek in začela z vprašanji. Do prvega odcepa, kjer sta nas zapustili dve sošolki, smo že naredili cel krog, vsi smo že spraševali in štirikrat odgovarjali. Zdelo se nam je, da že kar znamo, pa smo si vseeno obljubili, da bomo mi trije še enkrat zakrožili in onidve tudi. Jutri bomo pri matematiki blesteli ali pa nas vsaj ne bo sram pred ostalimi, ker ne znamo. Še hvalili se bomo lahko, da je poštevanka števila sedem pravzaprav čisto lahka.

Na preostanku skupne poti smo nadaljevali z ogledom terena, ki omogoča odtekanje vode ob nalivih. Prekontrolirati smo želeli kanal, ki je tekel pod cesto in smo se zato morali splaziti skozenj. Ugotovili smo, da je prehoden. Dokaz so bili naši umazani obrazi in dlani, podrgnjena kolena in luknja v sošolkinem rokavu.

Še nekaj korakov in tudi mi trije smo se ločili. Poslovili smo se in sama sem jo mahnila proti domu, ki je bil blizu, saj sem že takoj opazila, da na pragu hiše stojita mama in moja sestrica, ki še ni hodila v šolo.

Kaj neki se je zgodilo, da me čakata pred hišo. Tega običajno nista počeli. Mama me je ponavadi čakala v kuhinji, na mizi je bil krožnik in nalila mi je kosilo. Med tem ko sem jedla, sva se pogovarjali o vsem, kar se je ta dan že zgodilo, v šoli in doma. Tokrat pa sta mi šli celo naproti kar čez travnik. In sestrica je nekaj nesla v naročju. Tudi sama sem stopila s ceste in začela teči proti njima.

Videla sem, da je v sestrinih rokah velik šop ivanjščic, ki je skrival njen mali obraz, pa sem vseeno opazila njen nasmeh in maminega tudi. Ko smo bile že čisto blizu, je iztegnila roki in mi podala šopek: »Vse najboljše, danes imaš rojstni dan!«

»Hvala,« je bilo vse, kar sem rekla in se ozrla k mami. Sklonila se je k meni, me objela, poljubila na lase in mi zaželela vse najboljše. Prijele smo se za roke in skupaj odšle domov.

Na umazanih licih mi je igral nasmeh. Cel svet je bil moj.

 

16. Tebi v dar, Sara Manjalli, odrasla oseba

 

Tik taka ura vsaka in čas odšteva,

nikoli ne vpraša, če hitro nam mineva.

Tako kot ure in minute v prihodnost drvijo,

ljudje, eden mimo drugega, naprej hitijo.

 

Na poti pogledi usmerjeni so v telefon ali tla,

z avtom nervozno prehiteva se enega ali dva.

Sosed sosedu kamnito ograjo gradi,

tako minevajo, brez radosti in sočutja, dnevi in noči.

 

Zdi se, da vsi le čakajo rojstni dan ali božični čas,

da voščijo si in hkrati okrasijo še hišo ali vas.

Darilo za darilom se poklanja,

z mislijo, da tako se slaba vest iz duše sklanja.

 

Na veselje srčnost je in iskrenosti še med ljudmi,

še so takšni, ki zavedajo se minljivosti nas in časa dni.

Srce zaigra, ko dva prijatelja isto misel mislita,

četudi nista skupaj, na drugih koncih sta sveta:

 

”Dlan na dlan na srce zdaj dam,

zaprem oči, da še bolj se občuti in zazdi

kako pomemben in drag si mi,

da v mojem srcu vedno si.

 

V tvojo smer čarobne misli zdaj hitijo,

dobre želje zate v vrsti si sledijo.

Srce srcu le toplino deli in želi,

naj nasmeh na tvojem obrazu ne izgine, nikoli ne zbledi.

 

Ne le tu in tam, le za praznike ali poseben dan,

prav vsak je dan pravi dan,

da spomnim se nate in pošljem ti v dar –

vse dobro, blagoslov in življenja čar.”

 

17. Darila srca, Pia, 72 let

Bližali so se prazniki.

Že ves november, nekje že prej, se je okraševalo.

Vse se je moralo bleščati in sijati. Sleherni kotiček, vsako okno,vsako drevo. Trgovine so iz svojih izložb naredile prave čudežne dežele.

Bila sem vsa nemirna, ker sem imela kupljenih tako malo daril.  Pa še žalostno dejstvo, moja darila so bila skoraj vsako leto enaka, no če ne enaka, pa vsaj podobna. Dolgočasna. Za odrasle, copati, šal, steklenica vina, kaj sladkega, iz trgovine seveda. Tudi otroci so bolj zahtevni. Računalniške igrice, telefoni…same stvari na katere se prav nič ne spoznam.

Vseeno pa sem po dolgem razmišljanju ugotovim, da moram kupiti  še nekaj daril…Stopim iz hiše, premražena stiskam plašč k sebi. Gledam zvezdnato nebo in prve odseve  božičnih lučk.

Božič. Še en osamljen dan.

Z mislijo na sina, na njegovo družino, na odtujenost,na ves ta čas, ko se nismo videli, ne imeli stikov. Na bolečino v srcu in nejevero. Vedno znova se sprašujem zakaj?Sem jaz kriva?Sem bila dovolj potrpežljiva, dovolj ljubeča?

Darila. Poslati jim moram darila. Posebna darila. Taka, samo zanje.

Ko  se zbudim iz svojih misli,  presenečena ugotovim , da pred menoj stoji skrinja. Blešči se, kot bi bila iz najfinejšega stekla. Z kupolastim pokrovom, kot gusarska skrinja polna zakladov. Tudi moja bo polna zakladov, si rečem. Rahlo dvignem pokrov.

Najprej zate sin moj.

Ne smem poslati svoje osamljenosti, strtega srca, ne očitkov še manj nerazumevanja ali jeze. Moje darilo mora prihajati iz dna srca.  Same lepe in dobre misli.

Misli na tvojo mladost, prve korake, na prvi zob in prvi dan v šoli. Potolčena kolena, prekipevajočo energijo. Na vse pogovore, ki sva jih imela, na tvoje dogodivščine in nočne izhode, ki mi včasih niso bili všeč. Saj veš, mamo vedno skrbi. Potem si bil kar naenkrat odrasel, poročen z družino. Mislim na  vse svoje neizgovorjene besede, vse tvoje besede, ki sem jih morda preslišala in nisem nanje odgovorila. Besede odpuščanja.

In  zdaj kot darilo na vse misli,kot toplo odejo na vse to položim  vso svojo Ljubezen.

Potem razmišljam o darilu, ki bi ga poslala svoji snahi..

Tako malo se poznava. Ni bilo prave priložnosti za to. Ali sem bila dovolj ljubezniva do nje? Ne vem, ali me je sprejela, kot mamo njenega moža in babico njunih otrok. Spet moje misli zaidejo….

Poslati ji moram res nekaj lepega. Pogledam skrinjo pred seboj, zdi se kot, da se blešči, kot, da bi me opogumljala. V roke vzamem najlepši bel prt z belo čipko. Pogrnem ga v skrinjo. Nanj položim razumevanje, roko v pozdrav, ki vabi v snidenje. Sprejetje. Besede odpuščanja in ljubezni.

Moji vnuki.  Kaj naj vam sploh podarim?

Prerasli ste kocke, vlakce, punčke, knjige…V času, ko vas nisem videla.

Moj najstarejši vnuk. Pred seboj vidim tvoje velike rjave oči, ki z zaupanjem zrejo vame. Kolikokrat sva štela kamilice na vrtu, občudovala pikapolonice, gledala risanke…Takrat si bil fantič…Zdaj si odrasel, mogoče imaš dekle, ki te osrečuje…

Moj drugi vnuk. Bil si pravi škratek, vedno pripravljen na norčije svetlih las in oči. V šali sem ti pravila moj »fič fi rič«. Tudi ti si odrasel, ne da bi te videla odraščati.

Moj tretji vnuk. Okroglolični fantek. Tebe mi je bilo komaj dano spoznati, ko ste odšli.. Zdaj si tudi ti že velik fant, ki se me najbrž komaj spominjaš .Svoje babice.

Moja vnukinja.

Zelo sem te bila vesela, ko si prišla v moje življenje. Čeprav za tako kratek čas. Ne ti mala deklica, ne jaz tvoja babica, z že sivečimi lasmi, nisva imeli moči, da bi to spremenili,da bi presegli to oddaljenost.

Vnuki moji, kaj naj vam podarim?

Ne smem vam podariti solz, ki sem jih prejokala za vami, ne obžalovanja,da vas nisem videla odraščati, se z vami smejala, vam brisala solze in brala zgodbe. Se  družila z vami in vašimi starši.

Podarjam vam sebe…svoje roke,ki bi vas rade objele, nasmeh, ko ste žalostni, prižemam vas na srce, podarjam vam ga. Prepolno je ljubezni do vas. Prepolno upanja.

Gledam skrinjo pred seboj. Zdi se polna, čeprav bi imela še veliko dati.

Z mislimi se pomudim pri  hčerini družini.  Poklanjajo mi  ljubezen in spoštovanje.  Tudi otroka. Mokre poljubčke in močne objeme. Moja velika uteha so, čeprav  se ne vidimo dovolj pogosto. Vendar vsi čutimo kljub oddaljenosti bližino, pripadnost.  Tudi zanje položim v skrinjo polno naročje ljubezni. Poljube in objeme. Za vse.

Potem skrinjo previdno zaprem. To so vsa moja darila, ki jih želim letos poslati.

ODPUŠČANJE, UPANJE  IN LJUBEZEN.

 

18. Valentinova ljubezen, Ines Horvat, 27 let

Darilo je majhno, nežen je cvet,

v prelep srebrn papir zavit,

pentlja rdeča, beseda je lepa,

darilo za njo od njega.

 

Ona vesela, njen Valentin,

obljubil ji dar, obljube držal,

bila je ljubezen,

bila je toplina,

lepa beseda, nežen dotik.

 

Tisoče dni, tisoč besed,

zahvale in solze,

smeh v njenih očeh,

dvoji koraki kot eno zveneli

ter proti mestu hiteli.

 

Ona je vedela, njen Valentin,

da ljubezen med njima,

je darilo sveta in neba,

medtem ulice mesta

bile so plesišče za njiju dva.

 

Tisoče korakov, tisoče luči,

mesto sredi noči,

dvoje ljudi, ena ljubezen,

lepa beseda se podari,

in le ta žari vse večne dni.

 

19. Dekle iz kmetije, Mira Grabrijan 75 let

Od jutra do mraka,

ji dela ne zmanjka,

se dekle na njivi znoji,

da v jeseni iz njive, darilo dobi.

 

V njenem domu je prijazno,

dela tiho in neopazno,

v njenem domu vse diši,

se kruhek zlat s peči smeji.

 

Pohvali vsakdo jo toplo,

saj darilo je za družino to!

Pri hiši mora biti red

in vedno dobra in okusna jed!

 

Zato spoštujmo kmečko delo,

naj zemlja dobro obrodi,

naj na kmetiji bo veselo

in kruha bo za vse ljudi.

 

Ko z ljubeznijo,

si izmenjujemo darila,

ne pozabimo,

najbolj dragocenega darila,

nematerialnega objema!

 

20. Mlinček spominov, Alenka Leskovšek, odrasla oseba

Neko sobotno popoldne sem pospravljala zgornje police kuhinjskih omaric. Tiste, kamor pospravim stvari, ki niso vsakodnevno v uporabi…  in bil je tam. Med lončkom s fotografijo Fažane in strojčkom za testenine. Star mlinček za kavo. Takšen lesen, z vrtljivim ročajem in malim predalčkom spodaj, za zmleto vsebino. Podarila mi ga je stara mama, ko sem bila še majhna. Obrisala ga je z vlažno krpo in ga postavila predme: ‘Izvoli, podarim ti ga. Tvoja mami mi prinese mleto kavo in glede na to, da me bolijo roke in vse težje meljem, ga dam tebi. Za darilo.’

Zelo sem se ga razveselila, čeprav takrat še nisem pila te poživljajoče tekočine. Ko sem ga tako po dolgem času spet držala v rokah, se je prebudil v meni spomin na moje otroštvo, na njo, na njeno hišo. Kot film, ki sem ga gledala že dolgo nazaj, sedaj pa ga gledam ponovno – zrelejša, drugačna.

Skozi majhno vasico, ki leži tik ob mogočni reki Savi, se je vila ozka asfaltna cesta. Na ovinku je stal hlev s travnatim dvoriščem in stezo. Stezo, ki je pod okriljem razraščene trte tekla naprej do nizke, stare, rumene hiše z dvojnimi okni in težkimi, lesenimi vhodnimi vrati. Na levi strani dvorišča je stal ograjen kurnik, kjer se je paslo nekaj kokoši. Hlev je bil že vrsto let prazen; odkar je umrl moj ata in je stara mama ostala sama. Čeprav je imela pet otrok so vsi odšli v druge kraje s trebuhom za kruhom. A nič ji ni bilo pretežko. Še vedno je gojila kokoši, da so ji nesle domača jajca. Pred hišo je imela cvetlično – zeliščni vrt iz katerega je vel vonj po kamilici in melisi. Ob stezi zraven hiše je stala sliva, ki je bogato obrodila in nas vsako leto obdarila s sočnimi, sladkimi sadeži. Pod njeno krošnjo sem spomladi sedela na leseni klopi in poslušala zvok čebel, ki so pridno nabirale cvetni prah iz njenih cvetov. Jeseni pa nas je že ob cesti ustavil čudovit vonj po temno vijoličnem grozdju, ki je krasil bujno, zeleno trto. Ob hladnih, zasneženih zimah je bila kuhinja v hiši najbolj prijeten prostor. Dišalo je po metinem čaju, štedilnik na drva pa je oddajal prijetno toploto iz gorečih bukovih polen. V kotu sta stali velika lesena miza in klop. V popoldanskem času je mama vedno skuhala kavo. To je bil njen obred skozi vse njeno življenje. Takrat je vzela taisti leseni mlinček, vanj stresla zrna kave in začela vrteti vrtljivi ročaj. Medtem, ko je mlela, je vedno pripovedovala zgodbe. Najljubša mi je bila ta, da je bil včasih ata tisti, ki je vrtel ročaj, ona pa je pospravljala posodo od kosila. Nato sta jo skupaj popila in se pogovarjala o vsem mogočem. Voda, ki se je grela na štedilniku, v ‘piskerčku’, je brbotala. Iz njega se je dvigala para, ona pa je mlela tista črna zrna in pripovedovala zgodbe o njenih kokoših, prigodah iz otroštva, o vojni, o težkem delu na poljih. Ko so bila zrna zmleta, je ‘piskerček’  odstavila, vanj počasi stresala kavo in mešala tekočino z žlico. Lonček je ponovno postavila nazaj na štedilnik. Vsebina se je zlatorjavo penila, v valovih dvigovala in spuščala, dokler se niso začeli ustvarjati prozorni mehurčki. Po prostoru se je širil vonj, silil v moje nosnice in me polnil z občutki topline, domačnosti, pripadnosti. To je bil film mojega otroštva, ki je vzniknil v meni kot pšenica na deževno spomladansko jutro. Odvrtel se je tako živo kot bi se zgodilo včeraj.

Stala sem na lestvi v svoji kuhinji, stiskala mlinček k sebi in po licih so mi tekle solze. Bilo je natanko trideset let odkar stare mame ni več z nami. Tudi njena hiša ne stoji več; ne hlev, ne kurnik in ne vrtiček. A tu v mojih rokah je njeno darilo, ki še vedno diši po kavnih zrnih, njeni kuhinji in po prelepih spominih, ki so kot prozorni mehurčki priplavali na površje moje zavesti. Ko vrtim njegov ročaj on melje. Melje vse te spomine, jih oživlja  ter jih stresa tu pred mano kot zmleto kavo. Tako darilo postane več kot le to. Postane predmet, ki vsebuje misel, ljubezen  ter hrepenenje po nečem, kar je že zdavnaj odšlo. To hrepenenje se  vrača k tebi in te opominja na minljivost trenutka, ki je ujet v ta dar in ga nosiš v sebi dokler tvoj korak ne zamre v daljavi tega čudovitega, čarobnega sveta.

 

21. Darilo, Renata Cigler-Gandolfo, 62 let

Pomagal ji je, ko ji je bilo najteže v življenju. Označili so jo kot invalida I. stopnje.

Fizično, čustveno in duhovno se je sesula.

Okoli nje – blato in gnoj…

Je bil mar svet zgrajen iz človeških odpadkov? Vse je kazalo na to.

Potem, pa se je oglasil on. Bližalo se je krizno leto 2000. Mrzlično je odštevala decembrske dneve.

»Si pomislila, da bi se znova zaposlila, Neža?« jo je vprašal.

Iskreno rečeno, ne. Gledala ga je.

»Če si pripravljena, imam službo zate.«

»Kaj naj naredim? Seveda, dobro se počutim, sedaj…«

Dosegel je, da je dobila status delovnega invalida III. stopnje.

In nato, delovno mesto, seveda.

S prvim marcem leta 2001 je obrnila nov list v svoji knjigi življenja. Postala je tajnica društva slepih in slabovidnih. Delo ni bilo težko, zmogla je. Plača je bila solidna.

Živela je skromno, ni imela velikih potreb: hrana, kolikor je pač lahko pojedla, ni bila odvisna od alkohola ali drog, edina razvada je bil tobak. Temu se ni mogla odreči. Imela je nekaj hobijev, vendar nič, kar bi pretirano povečalo njene izdatke.

Varčevala je; vse, kar je lahko, je doma spravila v štumf.

Leto je bilo naokoli kot bi mignil. Njen štumf se je pošteno zredil.

Nekega dne se je odločila, da ga bo spravila na krajšo dieto; itak, je bil že predebel, ne glede na to, da si je v oktobru privoščila dopust v Postojni, kjer je obiskala predjamski grad viteza Erazma.

Njegova zgodba se je je dotaknila v srce. Najbolj si je zapomnila starodavno, na pol podrto lipo, ki še vedno ni hotela umreti, čeprav je vanjo med nevihto udarila strela in jo razdejala. Posadila jo je Erazmova zaročenka, ki je na prav ostuden način izgubila svojo ljubezen, ostala sama.

Erazma je izdal njegov prijatelj za prgišče zlatnikov; na skrivaj je odprl vrata gradu sovražniku med obleganjem, saj je bil grad, zidan v skalo, ne osvojljiv.

Neža je štela bankovce. Manjši kupček je zložila v kuverto.

»Bi šel z mano na pijačo, naslednji teden?« ga je vprašala po telefonu.

»Lahko bi šla k Medvedu.«

»V redu.« se je strinjal. »Vendar kosilo častim jaz.«

»Kakor želiš.«

Dobila sta se na glavnem trgu..

»Saj ni kaj hudega?« jo je vprašal.

»Ne, ne, samo pogovorila bi se…«

Kosila sta v prostorni, domači restavraciji v predmestju, hrana je bila odlična, vino pa še sploh; uživala je.

»Pravzaprav,« je začela, »sem se ti hotela zahvaliti za vse, kar si storil zame. Obrnil si mi življenje na glavo, vendar v smislu dobrega. Znova sem našla samo sebe. Zato te prosim, da sprejmeš tole malo darilce.«

Pomolila mu je kuverto.

»Oh, daj no, saj smo vendar familija,« ji je oporekal.

A je vztrajala.

Končno je sprejel njen dar in oba, malce v rožicah, sta se vrnila v mesto. Odložil jo je pred domom, in se ji zarotniško nasmehnil:

»A smo mafija, kaj?«

Z nasmehom na ustnicah je obrnila ključ v vratih.

 

22. Moj dragi ne pozabi, Hani Zamuda, 65 let

V deželo je prišla jesen. Z možem sva se zapeljala do zdravstvenega doma. Zdravnica je gledala izvide. Nič ni dejala. Samo odkimavala je. Bila je tiho in njen pogled je bil zaskrbljujoč. Tudi midva sva bila tiho. Tišina se je odbijala od štirih belih sten v ordinaciji. Naposled je to morečo tišino prekinila zdravnica: »V bolnišnico bo treba …«

Kot bi z nožem zarezal v najino srce, sva sprejela novico o bolezni. Odhod v bolnišnico je bil boleč. Ni bil samo en, večkrat jo je bilo treba obiskati. Božično-novoletni prazniki so šli mimo, kot da jih ne bi bilo. Bili smo na pragu najlepšega dneva v letu, ko nas moški obdarijo s cvetjem. Vedela sem, da letos ne bom dobila cvetja, ne slastnih čokoladnih bombonov. Dan pred osmim marcem sem dobila moža iz bolnišnice. Ležal je v postelji. Negibno. »Draga, mi prineseš telefon,« je izgovoril in se mi nasmehnil. Prinesla sem mu telefon. V zahvalo mi je vrnil nasmeh in me pobožal po rokah.

Prišel je osmi marec. Nisem dobila darila, tako kot vsako leto. Pripravila sem zajtrk, prinesla možu tablete, ga umila in uredila ter se odpravila v kuhinjo h kuhanju kosila. Takrat pa zazvoni zvonec pri vhodnih vratih. Pes zalaja, maček dvigne pogled, le mož se je prijetno smehljal. Stopim do vhodnih vrat, jih odprem in pred menoj stoji poštni uslužbenec. »Darilo imam za vas.« V rokah je držal velik šopek cvetlic. Srce mi je zaigralo, ko sem odgovorila: »Moj dragi ne pozabi name.« Stopila sem do moža in se mu zahvalila. Cvetje pa je še dolgo krasilo najin dom.

 

23. Punčki kupi cvetje, Minka Jerebič, 56 let

Še danes mi odmevajo besede očeta, tik po poroki, ko je stopil do mojega moža, mu segel v roke in mu zaželel srečo v zakonu. Dal mu je nasvet, ki ga mož uresničuje še danes. Jaz pa sem zato srečna in tudi ponosna. Vedno vem, kaj me bo razveselilo ob praznikih.

Bila je hladna sobota konec novembra, ko sem že zjutraj obiskala frizerja, nato pa se oblekla v poročno oblačilo. Na dvorišču so me čakali svatje in odpeljali so me do mestne hiše. Tam sva z možem sklenila zakonsko zvezo. Bilo je lepo.

Po zaključku poročnega obreda, ko so nama čestitali svatje, je do moža stopil tudi moj oče. »Do sedaj sem jaz skrbel za mojo punčko. Sedaj si pa ti na vrsti. Glej, da boš lepo skrbel. Pa še nekaj si zapomni. Ni pomembno kakšen je praznik, punčki vedno kupi cvetje,« je dejal oče mojemu možu, ko mu je čestital ob sklenitvi zakonske zveze, nato pa ga je stisnil k sebi.

Kmalu bo od takrat minilo štiri desetletja. Prazniki so vsako leto in vsako leto vem, kaj bom dobila ob teh dnevih: šopek cvetja. Zalo sem vesela in srečna.

 

24. Obdarjena, Mira Grabrijan, odrasla oseba

 

Ko noč nad zemljo se je razgrnila,

večerna zvezda se je utrnila,

z rožo ljubi je prišel,

jo meni je na prsi del.

 

Da je najina ljubezen vroča,

mi pove rdeča roža!

Danes je poseben dan,

me ljubi je obdaroval!

 

Prinesel mi je prstan zlat,

ker vedno me imel je rad,

pregnala sram sem iz srca,

in poljubila ljubega!

 

Poljubila sem ga smeje,

sem dala svoje mu srce,

presrečno zdaj sem jaz dekle,

ljubezen pa vse lepša je.

 

Ko spoznaš ljubezen,

je zame to daritev!

Vsa darila so različna

in mi dva sva vse bolj srečna!

 

25. Oda ljubezni, Metka Jančec Osojnik, odrasla oseba

Nariši srce, zapiši ime,

naj hvalnica tebi zveni.

Med črkami morje naj vzvalovi,

z modrino označi tvoje oči.

 

Na svetu je mnogo pesmi zapetih,

opevajo žalost in srečo,

vse o ljubezni in čustvih gorečih,

pobožajo  dušo bolečo.

 

Hvala ljubezen, izvir si življenja,

moč si, ki hraniš nam dušo, srce,

darilo z nebes v rokah hrepenenja,

ogenj, ki vsakokrat znova zažge

 

26. Elena Skok: Presenečenje, odrasla oseba

Morda je bila kriva utrujenost, morda se mi je tožilo po tistih brezskrbnih časih, ko med poletnimi počitnicami še nisem delala in je bil ves čas čisto moj. Morda me je begalo nihanje med tem, da bi bila še otrok ljubečih staršev in med tem, da bi se že rada odtrgala od njih. Jutri bom imela 16. rojstni dan! Tako zelo sem se ga veselila in težko čakala, sedaj pa so me zalile solze.

Mama je po večerji pospravljala mizo in se začudila. »Lenki, kaj ti je? Zakaj jokaš?«

Oh, ko mama vsaj ne bi uporabila to obliko mojega imena, ki mi je pomenila največ in je izražala ljubezen mojih staršev! Največkrat me je tako klical oče. Še bolj sem zajokala. Pogrešala sem očeta, ki je že en mesec delal v tujini. Pogrešala sem brata, čeprav sem se stalno prepirala z njim. Jezila sem se nase, da sploh jokam. Saj bom jutri stara že 16 let, torej ne smem biti več takšna jokica!

»Saj še  sama ne vem, kaj mi je. To moje delo v Kartonažni je težaško. Pa še tisti prostaški delavci, ki kar naprej žvižgajo in dajejo opazke. Prijateljic ni, vse so nekje na počitnicah, jaz pa delam. Samo poglej, kakšen bo jutri moj rojstni dan: služba in čisto navaden popoldan.«

»Razumem, da si utrujena, ti avgustovski dnevi so kar prevroči in še osemurni delovnik … Sama si hotela delati med počitnicami. Saj ne rečem, denar bo prišel prav, ampak, če ne moreš, lahko nehaš.«

Malo je premolknila, potem pa je ponovila tisto pridigo, ki sem jo slišala že prevečkrat: »Ampak tako vsaj veš, kako je, če si delavec vso svojo delovno dobo, kot sem jaz. Le pridno se uči, da ti tega ne bo treba.«

Mami nisem hotela povedati, da se mi je tožilo po naših družinskih rojstnih dnevih, ko je mama pripravila slavnostno kosilo. Vedno se je potrudila, mi smo ji radi pomagali. Tistega, ki je imel rojstni dan, smo pri pripravah poslali stran, da je bil potem, ko je bil poklican v kuhinjo, presenečen. Na mizi, ki je bila pokrita z najboljšim prtom, so bile poleg pogrinjka še rože z vrta in na koncu smo se vedno fotografirali z obvezno torto.

Mama pa, kot bi zaslutila, kaj pogrešam, me je tolažila: »Vem, očeta ni, tvoj brat na mladinski delovni akciji – res sva čisto sami. Ampak, ko se oba vrneta, bomo imeli čisto pravo praznovanje tvojega rojstnega dneva.« Na hitro me je objela pa sem se kar izvila iz objema. Nisem hotela pomilovanja. Obrisala sem si solze in ji pomagala pospraviti kuhinjo.

Naslednji dan me je v službi presenetila sodelavka Marija. Takoj zjutraj me je objela in mi izročila majhno čokolado. Že od prvega dneva mojega počitniškega dela me je ščitila pred nespodobnimi pripombami delavcev. Zdela se mi je kot koklja, ki ščiti svojega piščanca.

»Pa kako si vedela, da imam danes rojstni dan?« sem se čudila.

»Veš, preden si prišla k nam, me je naša kadrovska prosila, da te malo čuvam, ker si tako mlada in tudi za tvoj rojstni dan mi je povedala.«

Že spet so me pekle solze v očeh. Čokolado sem odprla in ji ponudila košček. Tudi sama sem pojedla košček, ostalo pa sem dala v žep tiste sive, prevelike delovne halje. Misel, da sem dobila darilo za rojstni dan, me je ves čas grela pri srcu.

Ko sem popoldne izstopila iz vročega, prepolnega avtobusa, sem bila kot ožeta cunja. Utrujena in vdana v usodo sem prehodila pot do hiše, v kateri smo stanovali. Iz žepa sem potegnila ključ stanovanja, vendar me je presenetila glasba.

»Pa kaj je to? Saj je mama še v službi. Se je vrnil oče?« Nestrpno sem vstopila v kuhinjo. Tam pa je bila nasmejana mama. Na mizi je bil bel prt, narezek, svež kruh, šopek rož in dva koščka tortice iz slaščičarne.

Na kuhinjski omarici je bil gramofon iz bratove sobe, na njem pa se je vrtela plošča Belih vran Presenečenja. Plošča, ki je bila v tistih časih pravi hit.

No, pa sem že spet jokala. Mama me je objela in mi voščila vse lepo za moj rojstni dan. Tokrat sem bila z veseljem še otrok, jutri bom morda že skoraj odraslo dekle. Hvala mami.

 

27. DAROVI, Nada Pečavar, odrasla oseba

podarila si bom

jutranjo zarjo

da bom v očeh

nosila čistost

 

podarila si bom

venček iz rož

da bom dišala

po travniku

 

podarila si bom

modrost vode

in se prepustila

tokovom

 

podarila vam bom

prostor bližine

da bomo lahko

peli in plesali

 

podarila vam bom

spomine zvezd

da bomo lahko

potovali v daljave

 

podarila vam bom

skrivnosti srca

in se bomo

vedno našli

 

tebe

pa prosim

da bogastvo in trpljenje

razdeliš med vse

 

28. Od največjega do najmanjšega, Renata Cingler – Gandolfo, 62 let

Ogromna škatla,

Kakšna šala je to?

 

Je mar darilo ali kaj?

Saj pravkar rojstni dan praznujem sedaj.

 

Je poštar pustil jo kar pred vrati…

Pa račun?

 

Oj, poštar, postoj,

Čemu si meni paket pustil?

Od kod in zakaj?

To te vprašam zdaj.

 

A on že dalje drvi

V nebo in cesto obrača svoje oči.

 

Prav. Pa poglejmo:

Pentlja brez muke se razveže

Bel medvedek v škatli sedi,

Manjši paket v rokah drži.

 

Medvedkov pet sem že zbrala,

V škatlah in škatlicah nepomembna šara:

Tu zeleni klobuk, tam rdeče nogavice…

 

Končno, najmanjši paketič odprem,

Se biser v školjki pred očmi mi zaiskri.

 

Ampak, nemogoče…

Se poštar zmotil je ali kaj?

 

Saj moj fantič je že z oceana zdavnaj nazaj.

Če to je on –

Od zadaj zaslišim smeh pritajeni,

Luči v sobi se prižgejo,

Neštete oči se vame, slavljenko, zazrejo.

 

Ploskanje, poljubi,

Lepe želje,

A mene le zanima,

Kje kava se praži in melje.

 

Skodelico zaspano k sebi dvignem,

Srknem vročo raztopino,

V ljubeči, topli družbi

Počutim se fino.

 

Saj le še malo

In, nevesta bom postala,

Svoji ljubezni se vsa predala,

Ko očetova roka

Me pred oltar bo popeljala.

 

29. Podarim ti kanček sebe, N., 26 let

Z roko v roki hodiva tam, 

kjer rastejo krila, 

kjer besede dajejo moč, 

kjer topel nasmeh solze briše, 

kjer sonce nikoli ne zaide.

Hodiva po poti — upanja. 

 

30. Božič na Kamniški, Manja Tement, odrasla oseba

Na Kamniški je bivališče hčerkine družine. Po bivanju in študiju v New Yorku in na Dunaju se je zgodila ljubezen, zato je postala tudi Kamniška ulica dovolj blizu »velemestu« z imenom Maribor.

Nekaj dni pred božičem smo dobili uradna vabila: »Božič praznujemo letos na Kamniški; vljudno vabljeni. Za jedačo in pijačo bo poskrbljeno. Darila so zaželena. Čaka vas tudi prekrasen pogled na izjemno lepo jelkico in drugo božično okrasitev. Lučke bomo skupaj prižgali.«

Na božični večer smo se oboroženi s kupom daril, ki smo jih spakirali v kovček, odpeljali v mesto. Že na poti je bilo prav smešno. Vnukinja, ki je popoldan preživela pri nas, je opazila deda s kovčkom in ga vprašala: »Deda, kaj greš na morje; ali ne boš počakal na Božička, da vidiš, če si bil dovolj priden in si kaj dobil?«

Deda se je nerodno izgovoril: »Nosim tvojemu atu bundo za smučanje, ki jo je imel spravljeno pri nas v kleti.«

Mladi so nas pričakali že na vratih, deda pa je dobil skoraj kilo, ker je težek kovček vlekel v tretje nadstropje. Celo stopnišče je sam sebi govoril: »Ta bunda je pa res težka.«

Počakali smo še zetove starše in praznovanje se je pričelo. Lepo okrašena jelkica in vse drugo kičasto okrasje je res naredilo praznično vzdušje. To vzdušje sta popestrila še mala nadobudneža. Vito se je urno plazil po preprogi in vtaknil v usta vse, kar je ležalo na tleh, Viva pa je piskala na hčerkino piščal in nas prepričevala. »A ni moje igranje lepo?«

Zaradi ljubega miru smo ji potrdili. Nato je še pred večerjo stokrat vprašala: »Kdaj pride Božiček?«

Potrpežljivo smo ji razlagali, da ima dobri mož veliko dela in da bo verjetno prišel šele po večerji. Mala revica je pojedla juho in zavpila: »Sem že gotova. Recite mu naj pride.«

Spet smo ji razložili, da mi še nismo pojedli niti predjedi. Njena neučakanost je postala neznosna. Vsakega posebej je spraševala: »Si že pojedel? Bom jaz pospravila.«

Sama ni spravila vase niti grižljaja več , če izvzamem kinder jajčko. Zanimalo jo je tudi: »Kje je Božiček kupu darila? Ali v DM-u ali v Mulčerju?«

Ko je končno povečerjala še njena mamica, ker je vmes dojila malega plazilca, ji je Viva skoraj iztrgala krožnik iz rok.

Končno smo se po zetovih navodilih skrili v spalnico. Ko nas je le poklical, Viva ni več vzdržala. Tekla je do jelke in vpila: »Kaka naj vem, kaj je moje?«

Zet je prevzel vlogo razdeljevalca daril. Moram priznati, da sem še sama postala nestrpna, kaj bom pa jaz dobila? Saj niso pozabili na mene?

Ko je Viva zagledala Barbike, oblekice in druga darila, se ji je čisto zmešalo. Skakala je kot kobilica, razbila nekaj bunkic, polila sok in v sekundi pojedla čokolado. Ubogi mlajši bratec je pograbil žogico in samo gledal.

Počasi smo se vsi zadovoljni umirili in nadaljevali pogovore še dolgo v noč, otroci pa so z nasmehom zaspali, vsak s svojim darilom v roki.

Pa le ni tako slabo na Kamniški. Vsak je dobil darilo, vsi smo bili siti, pa še pospravljati nam ni bilo treba.

 

31. Obdarila bom svoje življenje, M., 73 let

Ne hodi po moji poti.

Lahko bi se ti zgodilo kot meni, da nekega dne ne boš mogel naprej, ko se ti bo zazdelo, da ne veš, zakaj bi se sploh še trudil. Velikokrat sem stala pred zidom, ki se mi je zdel tako mogočen, tako visok, da ga nisem skušala preskočiti ali obiti. Hkrati pa nekje v ozadju stoji senca, ki me počasi in vztrajno potiska naprej. Kot dober duh je, ki hoče, da živim življenje, ki si ga zaslužim. Dovolj naj bo teh padcev in vzponov… teh poti, ki niso imele konca.

Vedno bolj se mi zdi, da stopam proti svetlobi, katero sem tako iskala. Mogoče mi to nekoč celo uspe… izstopiti iz tega hladnega objema. Pravzaprav še ne vem, če si to sploh upam. Ne vem, kaj me čaka na drugi strani. Počutim se kot drevo, kateremu so zaradi starosti požagali skoraj vse veje. Na žalost se ne obnavljajo več… nič več, počasi bo ostalo samo še deblo in čakalo, da pade. Tako nekako si zdajle predstavljam svoje življenje, še pot nazaj bi bila verjetno pretežka.

Pretežko bi bilo ponovno  kljubovati istim vrtincem, ki so me vse življenje premetavali… začuda  me niso posrkali vase. Niso me izvrgli iz tega vrtenja.

Nekje v skritem kotičku srca je obstajala iskrica, ki je vsake toliko časa vzplamtela in pokazala nekaj življenju podobnega. Takrat sem se začela ponovno boriti za nov korak, ki je bil vsakič negotov in nisem vedela, če bo toliko trden, da bom lahko stopila brez skrbi. Ne bi prenesla če bi se ponovno zrušila.

Samo to si želim naj bo luč na moji poti, ki mi bo dana jo prehoditi. Vedno krajša bo, to se zavedam.

Sama sem se že velikokrat obdarila. Pa še vedno mi ostaja spoznati to našo malo deželo. Čeprav v njej živim krepko čez pol stoletja, je še vedno ne poznam.

A vedno sem si jo želela spoznati, to svojo deželo, v kateri mi je bilo dovoljeno se roditi, preživeti otroštvo in mladost in na starost mogoče ponovno zaživeti. Čeprav mi je nekdanja država ukradla mladost in mi sedanja prav po tiho krade tudi starost.

Vem, da samo sama sebe kot že velikokrat ,lahko obdarim. Velikokrat mi je to že uspelo. Zavedam se, da sem skoraj vse življenje hodila po robu prepada, z negotovimi koraki, prispela sem do tu, ponosna nase, vesela, da sem zdrava, da lahko razmišljam, da imam zdrave roke in noge, da lahko še hodim, se smejim in jokam hkrati.

Predvsem živim in še hočem živeti!

32. Hvala ti življenje, Majda Arhnauer Subašič, odrasla oseba

V neizbrisen spomin ujet sprva begajoči pogled, ki se ujame z mojim. Trenutek, ko duša prepozna drugo in besede izgubijo pomen. Mir, katerega zven izpolni pričakovanja. Odplavi negotovost in strahove. Primež parajoče bolečine, ki je še nekaj hipov pred tem rezala v mojem drobovju se porazgubi. Pogled, ki v zakrčeno telo prinaša sproščujočo toploto in prinaša olajšanje. Kot bi mi temne okrogle očke hotele nekaj povedati. Za ta trenutek je bilo vredno trpeti, se roditi, iskati sebe skozi bolečino in poraze. Se boriti z demoni dvomov. Slediti klicu in prehoditi pot, ki me je vodila do odločitve, da v svoj svet prikličem novo življenje. Ljubezen, porojena na prvi pogled, je stkala neločljivo vez. Ji ob občutenju mehkobe toplega telesca dodala pridih zavezništva za vselej. Spontana tiha zaobljuba, da bom storila vse za varnost in dobrobit malega bitja, ki je bilo še nekaj minut nazaj del mene.

V vrtincu močnih občutij, ki so me preplavljala v tistih minutah, mi še ni bilo dano dojeti, da mi je življenje tedaj podarilo najlepše darilo. Skozi prve nasmehe, negotove korake, tudi vragolije in nagajivost sem spoznavala vrednost daru zdravega otroka, ob katerem sem se lahko učila in razvijala tudi sama. Materinstvo mi je marsikdaj nastavilo ogledalo in me prisililo, da se soočam tudi z otrokom v sebi, se mu približam in dovolim, da raste v osebo, ki si vse bolj upa slediti sebi. Čez čas sem tudi marsikatero preizkušnjo prepoznavala kot dar. Se kljub jezi, razočaranju, bolečini zahvalila zanjo, saj mi je pokazala pot do sebe. Vse bolj sem se zavedala, da je življenje samo enkratno darilo, ki nam ga je prav gotovo z nekim namenom naklonila usoda, Stvarnik ali splet naključij. Spoznanja, ki v mozaik zavedanja vstavljajo vedno nove delce, osmišljajo naše bivanje tu. Lepoto svežega jutra, vonj kave, prisrčen smeh sodelavcev ne dojemaš več kot samoumevnost. Prav tako se zaveš, da že s tem, ko se lahko premikaš, slišiš, govoriš uživaš privilegije, ki niso dani vsakomur. Spremljaš zadovoljstvo in uspehe otroka, ki stopa na svojo pot in nadaljuje rod, ter veš, da so se mnogi starši morali posloviti še preden so prišli do te točke. Novice, ki jim ne moreš uiti, te opominjajo, kako krhka in izmuzljiva je lahko sreča in muhasta usoda. Prav malo je treba, pa naenkrat občutiš, da svoboda in mir nista le besedi, temveč dobrini, s katerima se muhasta usoda rada poigra ter v nesmiselni vrtinec vojnih grozot zapleta milijone ljudi. Prizori vzbudijo v tebi gorečo željo, da bi bilo tvojim bližnjim in tebi prihranjeno to gorje. Tudi vsem ostalim, za katere veš, da ta hip nekje v zasilnem zaklonu trepetajoč čakajo, kdaj in kje bo pok prinesel razdejanje in smrt. Tako polno pričakovanja in veličastno zna biti rojstvo, a smrt tako bizarna.

Vse večkrat te preplavi hvaležnost, ki jo občutiš kot neke vrste magijo. Prošnja se prelevi v zahvalo. Prinaša mir in notranje ravnovesje. Tudi željo po odkrivanje novih razsežnosti življenja, kateremu skozi čudenje malega otroka in izkušnje zrelega človeka vse bolj izražaš hvaležnost za dar, ki ti je bil dan s samim prihodom na ta svet in bivanjem v miru.

 

33. Obdarovanje, Stane Ivanov 59 let

 

Za tvoj rojstni dan,

ti ponudim svojo dlan,

napišem pesem za okras,

privabim nasmeh na obraz.

 

Verze si shranila

ustnice moje poljubila,

na dlan si zdavnaj pozabila,

v svojo senco si se skrila.

 

Še te ljubil bom z besedo,

kot bi risal s kredo,

spomnil te na najin kotiček,

kamor vodil je le ozek mostiček…..

 

Tam sem podaril ti sebe,

dneve in noči videl le tebe,

vsak trenutek ti božam srce,

tako preprosto darilo za te……

 

 

34. Zlato sonce, Mira Grabrijan, odrasla oseba

 

Glej oblak na mrzlo polje,

sivo senco meče.

Kje se skrivaš zlato sonce,

kje si sonce moje sreče?

 

Zlato sonce posijalo,

oblake sive odpeljalo,

mi prineslo srečo mojo

in ljubezen zame tvojo!

 

Kako pisati mi je lepo,

to poezijo mojo sanjsko,

saj tebi jo podarjam

in za te dragi jo ustvarjam!

 

35. Darilo, Marija Bajt, odrasla oseba

Zaspani zimski žarki sonca so prodirali koprenaste zaplate megle,ko je vozila po ovinkasti cesti proti hribovski vasi. Tam je bil nekoč njen skromen dom,zdaj pa se pelje iz bližnjega mesta na obisk k sorodnikom. To lepo navado ohranja vsa leta pred božično novoletnimi prazniki.

Zanjo ni večje sreče,kot,da se lahko v predprazničnih dneh ozre preko znanih gričev. Pred očmi vstanejo najdragocenejše slike otroštva,ki jo napolnijo z neko posebno milino in hvaležnostjo.

Priplavajo spomini na dni,ko je čas tekel bolj počasi in so bile še cenjene določene vrednote. Prevzame jo občutek sreče in umirjenosti,ki jo tam v mestu še posebej pogreša.

Zdi se ji,da še kar vonja tista ožarjena jutra in večere skrivnostnega pričakovanja praznikov in vsega lepega v povezavi z njimi.

Takrat ni bilo razkošja in razvajenosti. Otroci v kmečkih družinah so bili hvaležni za vsako malenkost ali le za novo lepo prijetno doživetje.

Pripeljala se je do vasi,ko je bila že vsa obsijana s soncem. Zavila je mimo prvih hiš in vmes pogledala po bregu,ki je na vrhu skrival malo ravnine. Na tem mestu je nekoč stala majhna skromna hiška. Na desni strani je bilo še ravno toliko prostora,da so njeni lastniki tam lahko postavili zajčnik in podstavek za žaganje drv,ki pa so bila bolj polena prinesena v košu iz bližnjega gozda.

»Kaj je res že več kot petdeset let od tega?« se je vprašala.

Kar zdrznila se je ob zavedanju kako hitro so šla mimo desetletja njenega življenja. Takrat pa je kot otrok z zanimanjem opazovala sosedo Ano,ki je domovala v tisti hiši in se preživljala s »taberhi« ter z izdelavo drobnih lesenih izdelkov, popraviti pa je znala tudi reto ali sito.

Pred očmi je imela drobno,srednje veliko postavo preproste žene; nikakor pa se ni mogla spomniti potez njenega obraza.

»Kako je mogoče,da ljudje pozabimo obraz nekoga,a njegovih dejanj nikoli,še posebej dobrote ne!«jo je prešinilo.

Zapeljala je k robu ceste in se ustavila. »Samo malo bom pogledala.«si je rekla.

V mislih se je hitro preselila v leta zgodnjega otroštva. Rada je odšla po vasi do tiste pravljične hiške z majhnimi vegastimi okni,še raje pa je ure in ure zamaknjeno slonela ob ograji in skozi mrežasta vratca na zajčniku opazovala ljubke kosmate živali. Pred poldnevom se je ponavadi vrnila teta Ana. Na ramah je nosila košek z drobnim korenjem ali peso,ki ju je dobila,kadar je pomagala sosedom na velikih njivah. Odložila je košek in skrbno razprostrla krmo v senco pod staro slivo za hišo.

»Kaj pa delaš? Te doma nič ne pogrešajo? Da ne bi kdaj izpustila zajčkov!« je dejala z umirjenostjo in skrbjo v glasu. V njem ni bilo zaznati niti kančka jeze.

Dekletce se je nenadoma poslovilo in se odpravilo domov.

Dnevi so minevali,letni časi menjavali,soseda Ana pa je pridno in trdo delala za skromno preživetje. Jeseni,ko je bilo dovolj ličkanja, je spletla kar precej predpražnikov in s tem zaslužila kakšen prepotreben dinar. Rada se je oglasila pri njih doma,da je s teto in mamo malo poklepetala. Tako je bilo tudi dva dni pred tistimi božičnimi prazniki.

V zgodnjem dopoldnevu je skozi stara lesena vrata vstopila v njihovo temno vežo. Mama se je sklanjala nad ognjiščem, v takrat še črni kuhinji,ter nalagala suha polena v peč. Z njo so ogrevali veliko hišo in kamro. V prostoru se je živahno valil gostejši dim ter se ubogljivo pomikal proti dimniku v kotu. K ognju je z burkljami ravno pristavila lonec s kosilom,ko je Ana zakašljala in pozdravila ter s tem oznanila svoj prihod.

»O,bogdaj!«je odzdravila mama,tedaj pa so se že odprla vrata iz ta male hiše,sobice,kjer je imela svoj kotiček njihova teta.

»Dober dan! Vidim,da si prinesla.« se je zazrla v sosedo,ki je pod pazduho stiskala predpražnik iz ličkanja. Za praznike si je,drugače skromna teta,namreč zaželela novega,lepšega od tistega starega že čisto izrabljenega,tisočkrat pohojenega.

V temačni veži ženske niso opazile deklice,ki se je stiskala med podboji vrat in prisluškovala njihovemu pogovoru. Z mislimi je bila že pri postavljanju jaslic,ki jih bosta z mamo najbrž kot po navadi skrbno uredili v kotu nad mizo v hiši. Njeno otroško srce je bilo polno veselega neskaljenega pričakovanja,upalo je,da se bo morda le en bonbon nepravilne oblike,zavit v svetleč barvast papir, raztopil v njenih ustih,namesto,da tako kot drugi,obvisi na veji božičnega drevesca. Po sobi bo spet zadišalo po praznični,a preprosti orehovi potici. Morda ji bo teta privoščila še rozine,ker ji bo res pridno »pomagala« pri božični peki.

Njene želje niso bile velike. Najbolj pa se je veselila trenutka,ko bosta z mamo položili dojenčka Jezusa v jaslice in razporejali ovce po mahu. Vse figurice so bile že stare in mama jih je prinesla s sabo,ko sta si z atom ustvarila dom pri njegovi teti. S spoštovanjem jih je vsako leto ob koncu božične dobe pospravila v posebno škatlo in odnesla na podstrešje. Skrbno jih je varovala kot najdragocenejši zaklad.

Teta je odšla po denar in šilce domačega žganja,saj je vedela,da si Ana rada »požmaha« usta,kot je sama večkrat dejala.

Med tem časom pa je soseda segla v velik žep pisanega predpasnika in vprašala:«Kje pa si?«

Pogledala je proti vratom in pomignila deklici:«Pridi,tudi zate sem nekaj prinesla,ker si bila vse leto tako pridna punčka!«

V otroških rokah se je znašlo nekaj belega mehkega,videti je bilo kot dve kepici snega. Še zdaj čuti tisto nežnost in mehkobo. Takrat pa je od presenečenja komaj odprla usta in vsa navdušena dahnila:«Ovčki! Joj,kako sta lepi! Ali sta res moji?«

Ni mogla verjeti,da lahko njeni utrujeni,zdelani roki ustvarita tako mojstrovino. Figurici sta bili narejeni ter lepo oblikovani iz mavca in vate,za noge pa so služili zobotrebci. Bili sta posebni in samo njeni.

»Hvala lepa,teta!«se je zahvalila,ko jo je na to opomnila mama,saj je prej,od velikega veselja,kar pozabila. Vedela je,da bo sveti večer res pravljičen in čaroben zanjo,saj je dobila darilo; prvo božično darilo v njenem otroštvu. Zdaj,po tolikih desetletjih morda še bolj čuti svetlobo tistega trenutka,ko ti nekdo,ki sam nima veliko,prinese nekaj,kar je bilo narejeno z veliko ljubezni in odrekanja. Spoznala je,da lahko drobne pozornosti in ljubeče malenkosti odtehtajo na kile zlata.

Takšni spomini so res dragoceni. Ko se potopiš vanje,ti je prelepo,ker veš,da so samo tvoji.

Njeni ovčki sta takrat na poseben način krasili preproste hišne jaslice,ona pa jih je ponosno pokazala vsakomur,ki je prišel na obisk v skromno kmečko domovanje in povedala,da jih je samo njej naredila in podarila sosedova teta Ana.

Predbožično sonce jo je nežno pobožalo skozi okno avtomobila in jo napotilo do obnovljene hiše na koncu vasi. Balkon je že sijal v raznobarvnem okrasju,na koncu pa se je po lestvi vzpenjal Božiček.

»Letos se jim je pa mudilo z okraševanjem!«je pomislila s kar malce grenkobe v duši,ki pa jo je hitro pregnal nasmeh starejšega brata,ko je odprl nova vhodna vrata.

Stari dom je še vedno z ljubeznijo vtkan v njihove spomine in srca,a v njenem zagotovo najdejo največ prostora taki ljudje,kot je bila nekoč nepozabna dobra teta Ana.

 

36. Darilo, Nadka, odrasla ustvarjalka

Kaj naj ti kupim,

kaj podarim;

naj ti nekaj napišem,

ali kaj sama naredim?

 

Vem, vem,

diši ti denar,

za darove, darila

ti sploh ni mar.

 

Denar ni darilo,

denar je plačilo;

kdor ga podari,

nekaj kupiti ali plačati želi.

 

Praznik zahteva darilo

in ne plačilo;

zato ne zameri,

če ti moje darilo splobo po meri.

 

Sicer pa obe veva,

da nobena izmed naju ni reva;

obe pridno delava

in pošteno denarce služiva.

 

Veselim se praznovanja,

jutri popoldne bom tam,

če me ne sprejmete le z darilom,

brez denarja,

odidem pač drugam.

 

Pozabimo denar,

ta nam dejansko sploh ni mar;

pomembni so igra in veselje,

druženje, zabava in lepe želje.

 

Pravi slavljenec uživa brez denarja,

se sladka s torto, pleše, poje skače, se druži,

zabava in praznuje

ter navdušeno ustvarja.

 

37. Snežno darilo, Marija Starič odrasla oseba

 

Nekoč zarisal

si v snežno belino

lepo srce.

Veliko prepozno

spoznala sem, da ni bilo samo za me.

Kot snežni kristalčki

razletelo se je

na sto in več strani.

Zdaj samo še boli,

grenkoba v ustih močno skeli,

kot da pijem grenčico

iz tvojih dlani.

 

38. Obdarovanje, Mateja Traven

brazde tišine vrnejo
molk se izteka
meja med preteklim in sedanjim
je mesto obstoja
rob prepada
ki si mora priznati
da si mečem svojo senco
preden poberem kar je ostalo
oprezno otipam
prepoznam vonj
ob premolku pobožam
objamem
presežem sebe