Iz kratkih zgodb mlade avtorice Vesne Lemaić (1981) mezi esenca bizarnosti na ozadju fine tkanine pritajenega humorja in uglašenega jezika. Robustna konstrukcija zgodb je vpeta v okvir znanstvene fantastike, tipičnega road movieja ali klasičnih „slasherjev” iz ameriške filmske B-produkcije. Zakrivanje in odstiranje pripovedovalca s preprostimi slovničnimi triki, rime in uporaba zbornega jezika v kombinaciji s trivialnimi elementi v strukturi zgodb ustvarijo absurdne kontraste, ki jih razplet posameznih zgodb postavi včasih v intimno sfero, drugič spet v širši družbenokritični kontekst.
Lemaićeva je skoraj vizionarsko norčava, ko obsedenost z eksperimentiranjem skrajnih stanj zavesti v zahodnjaški kulturi prihodnosti primerja z eksperimetalnim friziranjem in odbito natupiranimi pričeskami. Ne poigrava se le z mejami človeške zavesti, spusti se tudi v analizo deformacij človeškega telesa, ki presežejo profanost grdega in nesprejemljivega. Predvsem so v njenih zgodbah ljudje pa tudi predmeti v svojem bistvu amorfni, tuji, neznani. Iz amorfnosti likov in predmetov na prizorišču avtorica splete ironijo v nagajiv posmeh bralcem, ki od zgodb pričakujejo, da se bodo razvijale v skladu z njihovimi pričakovanji.
Najbolj običajni dogodki, kot je na primer razgovor za službo, v Lemaićevi kratki prozi dobijo fantastično nezaslišane dimenzije. Po drugi strani pa ravnanje protagonistov, ki ga je glede na splošno sprejete družbene norme mogoče oceniti kot šokantno, v zgodbah ponikne v nekakšno kolektivno podzavest, kjer se zabubi in od tam proseva v rutinska opravila vsakdana.
Vesna Lemaić se je rodila leta 1981 v Ljubljani. Diplomirala je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zbirka kratkih zgodb Popularne zgodbe je njen prvenec. Zanj je prejela nagrado Zlata ptica (2008). Za kratko zgodbo Nič ni, nič ni pa je leta 2008 prejela prvo nagrado na RTV-natečaju za kratko zgodbo.
