Človek razvija svoje znanje, ki lahko postane navadnemu posamezniku nepredstavljivo. Ko pa se zazre v nebo, pa se pojavi tista prava „nepredstavljivost“.
Življenje, kot si ga je človek zamislil v 21. stoletju in ga poimenoval „znanstvena fantastika“, je podobno, kot da bi prihodnost končno prišla v realnost. S prvo kolonizacijo Lune in Marsa ter postavitvijo prve raziskovalne postaje na njiju se je človeštvu odprl nov pogled v prihodnost in vesolje. Toda človeštvo se je pojavilo pred največjim problemom. Kako potovati v globine vesolja? Človeštvo je namreč še vedno uporabljalo raketno tehnologijo, ki pa je temeljila na kemičnem izgorevanju in zato ni bila niti približno primerna za daljše potovanje v vesolju. Predlagani so bili prvi načrti o izdelavi prve vesoljske ladje, ki bi imela pogon na sončni veter. Vsebovala je nekakšno velikansko jadro, ki bi lovilo zvezdni veter in na ta način olajšalo in skrajšalo potovanje. Problem se je pojavil še vedno pri dejstvu, da bi s takim pogonom še vedno porabili približno 40.000 let za potovanje do najbližje zvezde. Ideja je bila všeč nekaterim velesilam, ki so slednjo tudi kmalu denarno podprle. Tako je v petnajstih letih prvič iz orbite vzletela prva vesoljska ladja, namenjena za daljše potovanje. Njena primarna naloga je bila skrajšati potovanje med Zemljo in Marsom, ki je bilo poleg precejšnega kupa denarja še zelo počasno, saj je polet trajal celih 7 mesecev. Potovanje je bilo uspešno, saj je se je tako začela popolna kolonizacija rdečega planeta. Vesoljski turizem, ki se je začel izvajati že v 21. stoletju, je postal ena izmed glavnih prihodkov turističnim agencijam. Glavni razlog za to je bilo dejstvo, da si je vsak Zemljan, čigar denarnica je bila dovolj globoka, želel videti v živo svoj rodni planet.
Če zavrtimo čas naprej za približno 200 let, spoznamo, da je človek dosegel neverjetne podvige na področju potovanja po vesolju. S prvim kontaktom tujega bitja se je začela nova doba človeštva. Z znanjem, ki so nam ga posredovali, smo zavrnili teorije o neobstoju energije ničelne točke, ki je še pred 200 leti veljala za nemogočo, saj je po principih kvantne fizike ni mogoče ustvariti. Človek je tako pridobil možnost potovanja po širnem vesolju. Spoznal je nova bitja, se pridružil raznim medgalaktičnim zvezam. Ekonomija na Zemlji je cvetela, število lačnih in brezposelnih se je zmanjšalo za 97 %.
Po 300 letih je Zemljo zajela kriza zaradi prevelikega števila prebivalstva. Mars, ki ni imel zraka, je zato imel le nekaj velemest pod veliko kupolo in kot takšen ni bil primeren za večjo naselitev. Zato so države začele iskati nove planete, ki bi bili podobni Zemlji.
Enega so našli v oddaljeni galaksiji po 50 letih. Začela se je doba velikega izseljevanja, saj je v dveh letih Zemljo zapustila približno polovica tedanjega prebivalstva. Na novem planetu so uvedli nov umetni jezik, ki se je kmalu razširil med vse prebivalstvo ter prepovedali ustanovitve samostojnih držav. Človeštvo je tako začelo razvijati novo kulturo, ki je kmalu poenotila celoten planet v eno samo družbo, uvedla novo religijo in nov način življenja. Za razliko od Zemlje so bile vojne tam stvar preteklosti, ki so jo doživeli njihovi predniki. Tehnološki dosežki so bili presenetljivi. Prav tako je svoj vrhunec dosegla medicina, saj se je število človeku znanih bolezni zmanjšalo za 99 %. S tem se je človeškemu rodu življenjska doba povečala na 150 let, toda rodnost je drastično upadala. Čez približno 300 let je zato izginil še zadnji človek na tem planetu.
Z razvojem tehnologije in napredkom se je človeštvo ubadalo že približno 2000 let. Toda nikoli ni pomislilo, da bi ravno tako ravnanje pripeljalo poleg napredka tudi človekov propad.
Blaž Bajec, TŠC Nova Gorica
