Nekaj nas žene naprej. Nekaj, kar od otroka zahteva, da shodi, da v usta vse, kar drži v rokah, in potem spusti (če gre navzdol, zakaj se ne vrne?). Nekaj ga žene, da pozneje poskusi voziti kolo. Takrat nekako spozna privlačno silo Zemlje. Še preden pa se nauči voziti avtomobil, ga seveda seznanijo tudi z enim najslavnejših Angležev, gospodom Newtonom, ter seveda njegovimi zakoni. In potem? Sedaj bi rad z raketo v vesolje, ampak ne samo do lune. Do roba galaksije in še dlje. Kajti ta otrok ni običajen otrok. Ta otrok je človeštvo in nekaj ga žene naprej.
Vesolje že od nekdaj buri našo domišljijo. Že pojem znanstvene fantastike se je razvil do te točke, da predstavlja ne le tehnološko nedoumljive prihodnosti, temveč tako prihodnost, povezano z vesoljem. In pri vseh tistih idejah se lahko ponovi, kar se je zgodilo z Vernovim Nautilusom? Domišljija na tem področju zelo očitno nima meja. Kaj pa realnost? Da že dve stoletji na področju vesoljskih potovanj presegamo vse meje razuma, je očitno, zanimivo pa se je spomniti, da nam je še leta 2002 izvedenec razlagal, da bomo Mars še nekaj časa samo od daleč opazovali. Izvedenec, ker je on tako rekel. Ampak … ali niso nečesa podobnega rekli že za Luno? In za potovanje v globine morja?
Če se človek poglobi v katero od znansvenih razprav o pogonih, ki nas bodo gnali v prihodnosti, nekje na sredini presenečen odkrije, da so abstraktni pojmi in kompleksna kvantna fizika precej daleč od štiritaktnega bencinskega motorja. Znanstvenikom in vsem, ki se s tem ukvarjajo, je seveda jasno, da z običajnimi prevoznimi sredstvi ne bomo daleč prišli glede na to, da je najvišja možna hitrost … no, relativno nizka. Že res, da bi z običajnim prevozom (gibanjem po treh dimenzijah) z veliko hitrostjo, ki jo teoretično zmoremo doseči, lahko raziskali osončje, vendar bi že do naslednjega potrebovali najmanj štiri leta. In to pri taki hitrosti zagotovo ne bi šlo za idilično vožnjo z vlakom. Bi razvajen človeški organizem sploh lahko zaščitili za tak polet?
Menda se je lažje zanašati na (zaenkrat še) neoprijemljive stvari, ki jih v običajnih šolah ne učijo. Gre ga množico različnih idej in teorij, kako bi potovali (se premaknili na drugo mesto), ne da bi to dejansko storili. Ker pa se večini svetovnega prebivalstva kaj takega sliši le kot izrabljen scenarij znanstvenofantastičnega celovečerca in ker je v današnji družbi le peščica takih, ki jim mnogorazsežnostni prostori ne povzročajo nikakršnih umskih preglavic, ostajamo z obema nogama trdno v sedanjosti. Genije in njihove teorije pa od prakse loči še kar nekaj če-jev. Eden izmed njih seveda ni fizikalne narave.
Kot povsod drugod ima tudi tukaj zadnjo besedo država. In seveda denar. Razvoj vesoljskih plovil in raziskave so vse prej kot poceni projekti in sredstva so omejena. V to smer se lahko razmahne dejavnost, ki je zaenkrat še v povojih. Gre za vesoljski turizem, panogo petičnežev, vendar pa postaja stvar vse bolj popularna in s tem vedno bolj dostopna. Če se bo vse dobro izteklo, bo turizem prinesel v blagajne vesoljskih agencij lep kupček denarja, prebivalcem pa nepozabno izkušnjo. Nekatere vesoljske agencije namreč že sedaj za (samo) 5000 $ svojim strankam nudijo nekaj minut breztežnosti. Raketa sicer ni prava, vendar pa je lebdeti v zraku, medtem ko iz višine opazuješ svoj planet, nekaj, česar človek zagotovo ne pozabi. Redno pošiljanje skupin vesoljskih turistov na ogled ene Zemljinih največjih znamenitosti – Zemlje same – bo svetovnemu prebivalstvu predstavilo nekaj, kar se resnično splača ohraniti, saj izgleda, da bomo na nov planet, podoben našemu, čakali še kar nekaj časa.
Kam bi torej radi v prihodnosti? Mnenja so deljena, vendar pa izgleda, da nas Zemlja s tako gospodarsko politiko ne bo zmogla več dolgo preskrbovati. Tudi britanski fizik Stephen Hawkings je že povedal, da prihaja čas, ko se bo moralo človeštvo vkrcati v vozila in si poiskati nov planet. Po drugi strani pa je bolje, da nam ne bi uspelo, kajti ko (če) bi prišli na nov planet, bi tam ravnali kaj bolje? Bi se znali prilagoditi ali bi ga zajedalsko izčrpali in se nato spet preselili? Dokler se vozimo na kerozin in tekoči kisik nam je ta problem še daleč. Vendar se pa lahko hitro zgodi, da se pojavi kak bister Zemljan in nam pokaže, da svetlobna leta sploh niso nepremagljive razdalje … in potem se bo skupina opic, ki so se razvile iz preprostega enoceličnega organizma, ustavila na koncu vesolja, na požirku pangalaktičnega grloreza
