O Vidi Jeraj, njenem ustvarjanju, predstavitvi pesmi… smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali.
Vida Jeraj (Franica Vovk) – 1875-1932 je odraščala na Bledu. Imela je žalostno otroštvo. Oče je bil alkoholik in je zapravil vse premoženje. Mama je morala poskrbeti za vse; se seliti za zaslužkom.
Vida Jeraj je meščansko šolo obiskovala na Dunajskem Novem mestu in učiteljišče v Ljubljani. Po maturi je postala zelo priljubljena učiteljica v Ljubnem in Zasipu pri Bledu, kjer so jo obiskovali Anton Aškerc, Josip Murn in Ivan Prijatelj. Po samomoru bližnjega prijatelja in nesrečni ljubezni se je l. 1901 poročila z glasbenikom, članom dunajske opere Karlom Jerajem, se preselila na Dunjaj, kjer so se na njenem domu zbirali slovenski umetniki, med njimi tudi Ivan Cankar.
Leta 1919 se je vrnila v Ljubljano. Žalostna, obupana. Zelo jo je prizadela izguba sina. Leta 1932 je naredila samomor.
Pesmi je začela objavljati zelo zgodjaj, sočasno s pesniki moderne. Izbrano delo Vide Jerajeve z besedili iz revijalnih objav je leta 1935 uredila in spremno besedo napisala dr. Marja Boršnik za prvo žensko založbo Belo-modra knjižnica.
Vida Jeraj: To hipi so
To hipi so, ljubec moj ti,
ko s tabo v gorečem objetju,
ko s tamo v pijanem zavzetju
se duša mi vroča smeji. –
A večnost spomini so, ah,
življenje steze izgrešene;
v noč žalosti neutešene
radosti sijaj je to plah…
A cilji so moji drugod…
V poljubih se mojih ogrevaj,
za svoje priseg ne zahtevaj,
v slovo daj smehljaj mi na pot.
(Antologija slovenskih pesnic, Tuma, 2007)
