Vitomil Zupan: Bežeča ptica

Sanje in up v tihem, ledenem gradu.
Za pomlad ve vsaka ledena sveča,
vsaka vejica, iz snega moleča,
čezme teče neskončnost v večnem hladu.
Sanje odidejo na daljna pota
in se vračjao vroče od skrivnosti,
upi se dvigajo v nočni sladkosti .
v megleno jutro kaže obraz: zmota.
Na dnu nočnih sladkosti je prevara,
vsako zaupanje posmeh razžali,
vsako nočno željo jutro razgali,
vsako nočno misel dan razočara.
Obstoj, leteči duh, obstoj, puščica,
odpočij se to noč, bežeča ptica.
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora (1948-1954), sedma knjiga, uredila Ifigenija Simonović)

Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi iz predstavljene zbirke poznate? Pišite v komentar.
Veliko poetičnih užitkov!