Gluh v gluhem, nem v nemem.
To pravimo mi, ki smo zapustili naravo.
Vse zveni, vse govori
v svetu bilk, živali in delovnih ljudi.
Samo: bilke in živali vedo samo toliko,
kolikor morajo
delovni ljudje vedo več, preveč.
Mi pa v tihi noči zvemo, blodno, nejasno,
zakaj smo podvomili.
Zapustili smo naravo, ona nas,
ona, brezobčutna, nehisterična, v toku stvari,
letnih časov, magnetizma, nujnosti –
mi, preobčutljivi, bolni od civilizacije,
histerični in psihopatični, brez toka,
brez pogleda iz zidov in paprija.
Kdo nam je dal nepravi razum
na nepravem planetu? Živim – bog?
Katere pesmi Vitomila Zupana še poznate? Pišite v komentar. Veliko ustvarjalnosti, drage bralke, dragi bralci.
